Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmrdávati se -am se nedov. (ȃ)
zmrdovati se: ljudje se zmrdavajo nad njim

SSKJ²

zmŕdek -dka m (ȓ)
ekspr. nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu: nasmeh se mu je skrivil v zmrdek / bolesten zmrdek na obrazu izraz

SSKJ²

zmrdljáj -a m (ȃ)
ekspr. izraz odklonilnega odnosa do česa, narejen z nenaravnimi, spačenimi gubami, potezami obraza, zlasti okrog ust in nosu: tableto je pogoltnil brez zmrdljaja; s svojimi zmrdljaji jih je spravljal v smeh; krčevit, pomenljiv zmrdljaj

SSKJ²

zmrdljív -a -o prid. (ī í)
ekspr. ki se (rad) zmrduje: fant je zmrdljiv / zmrdljiv izraz na obrazu

zmrdljívo

prisl.:

zmrdljivo sta se spogledala

SSKJ²

zmrdljívec -vca m (ȋ)
ekspr. kdor se (rad) zmrduje: zmrdljivci so mu zoprni

SSKJ²

zmŕdniti -em dov. (ŕ ȓ)
ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: zmrdniti obraz; zmrdniti z ustnicami

zmŕdniti se

s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa:

ob tem se bodo ljudje zmrdnili

zmrdniti se nad darilom

zaradi graje se je nejevoljno zmrdnil

zaničljivo se zmrdniti

SSKJ²

zmrdovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zmrdovati se: narediti kaj brez zmrdovanja; zmrdovanje zaradi hrane; zmrdovanje in spakovanje

SSKJ²

zmrdováti -újem nedov. (á ȗ)
ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice delati nenaravne, spačene gube, poteze: zmrdovati ustnice

zmrdováti se

s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, kazati, izražati odklonilen odnos do česa:

kaj se zmrduješ

zmrdovati se zaradi slabe hrane

zmrdovati se nad sosedi

ob vsaki besedi se zmrduje

strašno, upravičeno se zmrdovati

/ kakšna postrežba, se je zmrdoval

zmrdováje

zmrdovaje je izpraznil kozarec

SSKJ²

zmrmrati gl. izmrmrati

SSKJ²

zmršavéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. postati mršav: konji so zmršaveli; ekspr. od skrbi je v enem tednu zmršavel

SSKJ²

zmŕšiti -im dov. (ŕ r̄)
narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase: zmršiti komu lase; brada se mu je zmršila; pren., ekspr. vihar je zmršil drevje

zmŕšen

-a -o:

zmršeni lasje

bil je ves zmršen

zmršena drevesa

SSKJ²

zmrtvíčiti -im dov. (í ȋ)
omrtvičiti: strah mu je zmrtvičil ude

zmrtvíčen

-a -o:

zmrtvičen obraz

SSKJ²

zmŕviti -im dov. (ŕ ȓ)
1. narediti iz česa majhne, drobne dele; zdrobiti: zmrviti kruh; z batom zmrviti grude; seno se je zmrvilo
2. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: kobila je zmrvila jezdeca; plaz bi jih skoraj zmrvil / zmrviti sovražnika premagati
3. knjiž. povzročiti, da postane kdo zelo prizadet, brez volje do življenja: bolezen jo je zmrvila; groza, razočaranje človeka zmrvi

zmŕvljen

-a -o:

zmrvljen kruh

bil je ves zmrvljen od bolečin

SSKJ²

zmrzál -i [zmərzau̯] ž (ȃ)
1. pojav, ko se temperatura zniža pod 0 °C in zemlja zmrzne: v novembru je nastopila prva zmrzal; bilo je jasno in zmrzal je trajala nekaj dni / zemlja je od zimskih zmrzali dobro zrahljana
// poškodovanje, uničenje rastlin, delov rastlin zaradi tega pojava: sneg je zavaroval ozimino pred zmrzaljo; nevarnost zmrzali
2. ledena skorja, ledeni kristali, ki se naredijo iz vlage navadno ponoči zaradi ohladitve: tla je pokrivala zmrzal; sonce je stopilo zmrzal na drevju, travi

SSKJ²

zmrzávati -am nedov. (ȃ)
zastar. zmrzovati: voda zmrzava / stražar zmrzava pred hišo

SSKJ²

zmŕzel -zla -o [zmərzəu̯] prid. (ŕ)
zmrznjen: zmrzel sneg; zemlja je še zmrzla / ekspr.: popolnoma zmrzla sta prišla domov; meti si zmrzle roke / ekspr. danes ni hladno, samo ti si preveč zmrzla

zmŕzlo

prisl.:

zmrzlo si je privihal ovratnik;

prim. zmrzniti

SSKJ²

zmrzíšče -a s (í)
fiz. temperatura, pri kateri pri navadnem tlaku tekočina zmrzuje: zmrzišče goriva, vode

SSKJ²

zmrzlák -a m (á)
knjiž., ekspr. zmrzljiv človek: ne drži se kot kak zmrzlak

SSKJ²

zmŕzlikar tudi zmrzlíkar -ja m (ȓ; ȋ)
zool. metulj, ki se izleže jeseni po prvi zmrzali, Operophtera: gosenica zmrzlikarja / mali zmrzlikar

SSKJ²

zmrzlíkav -a -o prid. (í)
ekspr. zmrzljiv: zmrzlikava starka / imel je zmrzlikave prste mrzle

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmrzlín -a m (ȋ) nar. zahodno
1. zmrzal: zmrzlin je trajal nekaj dni / na vodnjaku se je naredil zmrzlin
2. drobna toča: zmrzlin pada

SSKJ²

zmrzlína -e ž (í)
1. zmrznjena vlažna snov: zmrzlina je razgnala zid, zrahljala preorano zemljo; sonce taja zmrzlino; trda zmrzlina
2. gastr. sladoledu podobna ledena krema iz jajc, smetane in dodatkov: pripraviti zmrzlino; postreči z zmrzlino; čokoladna, lešnikova marelična zmrzlina
3. grad. ledena tvorba, nastala zaradi zmrznjenja zemljine zgornjega dela ceste: zmrzline so poškodovale asfalt; ceste so polne zmrzlin
4. med. poškodba kože, tkiva zaradi daljšega delovanja mraza: dobiti, imeti zmrzline; zmrzlina na nogi; ozebline in zmrzline
5. agr. poškodba rastlinskega tkiva zaradi zmrznjenja: z dimom varovati drevje proti zmrzlinam / nočne, spomladanske zmrzline rastlin

SSKJ²

zmrzlínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zmrzlino: zmrzlinska poškodba zidov / zmrzlinski dvig cestišča

SSKJ²

zmrzljív -a -o prid.(ī í)
ki ga rado zebe: bolehen, zmrzljiv starec / imel je slabotno, zmrzljivo telo / zmrzljivo jutro

zmrzljívo

prisl.:

zmrzljivo se držati, stresti

SSKJ²

zmrzljívec -vca m (ȋ)
ekspr. zmrzljiv človek: zmrzljivci so pohiteli k peči

SSKJ²

zmŕzniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0 °C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
// ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila
// preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj
2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile
3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
// zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta
4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila
5. pog. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje
6. pog. priti v stanje, navadno začasno, neodzivnosti na ukaze: med zagonom programa je računalnik zmrznil, nato pa kar naenkrat zopet začel delovati
7. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo

zmŕznjen

-a -o

deležnik od zmrzniti:

pojdi noter, saj si že čisto zmrznjen

meso je še zmrznjeno

ki ga rado zebe:

biti zmrznjen

zmrznjena ženska

prisl.: držati se zmrznjeno;

prim. zmrzel

SSKJ²

zmŕznjenec -nca m (ȓ)
ekspr. človek, ki ga rado zebe: pa ste res zmrznjenci

SSKJ²

zmŕznjenje -a s (ȓ)
glagolnik od zmrzniti: zmrznjenje vode / zmrznjenje rastlin / zmrznjenje prstov na nogah / smrt zaradi zmrznjenja
♦ grad. heterogeno zmrznjenje pri katerem zemljina poveča svojo prostornino in poškoduje zgornji del ceste; homogeno zmrznjenje pri katerem zemljina ne poveča svoje prostornine in ne poškoduje zgornjega dela ceste

SSKJ²

zmŕznjenost -i ž (ȓ)
1. stanje zmrznjenega: zmrznjenost mesa, vode; stopnja zmrznjenosti
2. (velika) občutljivost za mraz: zaradi svoje zmrznjenosti se je toplo oblačil

SSKJ²

zmrzoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zmrzovanje: zmrzovalno območje
♦ meteor. zmrzovalno jedro delec v zraku, na katerem prehajajo vodne kapljice v trdno stanje
// zamrzovalen: zmrzovalni postopek / zmrzovalna omara, skrinja; zmrzovalna tekočina

SSKJ²

zmrzovalíšče -a s (í)
1. knjiž. kraj, prostor, kjer se zaradi zmrzovanja lahko shranjuje pokvarljivo blago, zlasti živila: hraniti meso v zmrzovališču v breznu
2. fiz. zmrzišče: zmrzovališče vode

SSKJ²

zmrzoválnica -e ž (ȃ)
knjiž. zamrzovalnica: hladilnice in zmrzovalnice

SSKJ²

zmrzoválnik -a m (ȃ)
knjiž. zamrzovalnik: dati meso, zelenjavo v zmrzovalnik

SSKJ²

zmrzovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zmrzovati: zmrzovanje rose, vode / zmrzovanje snega, zemlje / snov proti zmrzovanju hladilne tekočine
♦ agr. globoko zmrzovanje globoko zamrzovanje; grad. globina zmrzovanja globina, do katere navadno tla še zmrznejo; meteor. jedro zmrzovanja delec v zraku, na katerem prehajajo vodne kapljice v trdno stanje

SSKJ²

zmrzováti -újem nedov. (á ȗ)
1. spreminjati se v led: voda v koritu zmrzuje
// ob spreminjanju vode v kaki snovi v led postajati trd: sneg, zemlja zmrzuje
2. zaradi mraza se uničevati: zelje na polju je zmrzovalo
3. brezoseb., ekspr. postajati zelo hladno, mrzlo: zunaj že zmrzuje; nocoj bo zmrzovalo
4. ekspr. postajati zelo mrzel, otrpel: kljub prestopanju so stražarju noge zmrzovale
5. pog. prihajati v stanje, navadno začasno, neodzivnosti na ukaze: ob vstavljenem ključku prenosnik neprestano zmrzuje; po dobrem mesecu uporabe je računalnik začel zmrzovati
6. ekspr. dalj časa čutiti hud mraz: vzemi si šal, da ne boš zmrzoval; že pol ure zmrzujem pred vrati

zmrzujóč

-a -e:

lačni in zmrzujoči vojaki

SSKJ²

zmučiti ipd. gl. izmučiti ipd.

SSKJ²

zmúlčiti -im dov. (ū ȗ)
z mletjem stisniti, zmanjšati obseg rastlin, rastlinskih delov, zlasti trave: pred obdelavo so slamo zmulčili; zmulčiti visok plevel

SSKJ²

zmuzljiv gl. izmuzljiv

SSKJ²

zmuznè -éta m (ȅ ẹ́)
ekspr. kdor se izogiba delu, dolžnostim: tak zmuzne najde vedno kak izgovor; akcija bi uspela, če bi ne bilo zmuznetov / vojaški begunci in zmuzneti

SSKJ²

zmúzniti se -em se dov. (ú ȗ)
ekspr. naskrivaj, neopazno priti: v ugodnem trenutku se je zmuznil v hišo; prim. izmuzniti se

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

znabíti člen. (ī)
star. morda, mogoče: znabiti bi lahko kaj izvedeli; ne skrbite, znabiti se je kje zadržal; ti ljudje se znabiti ne zavedajo resnosti položaja / prestrašiti ga je hotel. Znabiti

SSKJ²

značáj -a m (ȃ)
1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja: govorjenje, vedenje kaže njegov značaj; spoznavati značaj koga; po značaju je dobrodušen, popustljiv človek; črte, poteze značaja; razlike v značaju učencev / ni v njegovem značaju, da bi se tepel / z oslabljenim pomenom imeti odkrit, trden, knjiž. blag značaj; pren. slovenski narodni značaj
// kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali, do okolja, ljudi: izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem
2. nav. ekspr. oseba kot nosilec
a) s prilastkom določenih lastnosti: tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo; odkrit značaj je povsod dobrodošel; so značaji, ki so zelo nedostopni / pisatelj opisuje kmečke značaje / ženski značaji v drami so dobro zaigrani
b) pozitivnih lastnosti: med njimi je malo značajev; tam je spoznal resnične značaje / ekspr. boj za obstanek je lomil značaje / mož je značaj
// v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez značaja / on ima značaj
3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste; narava, značilnost: analizirati značaj pesmi; grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj / z oslabljenim pomenom: obisk ima delovni značaj; lirični značaj skladbe; kriza prehodnega značaja / to je zanj drugotnega značaja manj pomembno
♦ agr. značaj vina skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja, naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in zorenjem vina; lov. pes z mehkim značajem pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam; pes s trdnim značajem pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja; psih. asocialni značaj

SSKJ²

značájen -jna -o prid. (ȃ)
1. ki ravna v skladu s svojimi dobrimi načeli, normami, vrednotami: značajen človek; on je pošten in značajen / bodi tako značajen in priznaj svojo zmoto
// ki izraža tako ravnanje: značajno mišljenje; to dejanje ni značajno
2. nanašajoč se na značaj; značajski: analizirati značajne lastnosti dramskih oseb; osebnostne in značajne posebnosti
3. zastar. pomemben: to je značajen dogodek; zanj je to zelo značajno / značajne poteze obraza značilne

SSKJ²

značájevka -e ž (ȃ)
lit. kratko prozno delo, ki opisuje osebo z izvirnim, posebnim značajem: piše novele in značajevke / črtica značajevka

SSKJ²

značájka -e ž (ȃ)
zastar. značilna lastnost, značilnost: njegova značajka je doslednost

SSKJ²

značájnež -a m (ȃ)
ekspr. značajen človek: bil je poštenjak in značajnež

SSKJ²

značájnik -a m (ȃ)
zastar. značajen človek: značajnik tega nikoli ne bi naredil

SSKJ²

značájnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost značajnega človeka: s tem dejanjem je dokazal svojo značajnost / poskušal je omajati njegovo značajnost

SSKJ²

značájski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na značaj: značajske lastnosti, poteze / značajski tipi / značajska pokvarjenost, ekspr. iztirjenost; značajske napake
♦ lit. značajska komedija komedija, v kateri povzročajo zaplete in razplete posebnosti značajev oseb; karakterna komedija

značájsko

prisl.:

dramatik je osebe na kratko značajsko označil

to delo je fabulativno in značajsko zanimivo

♦

psih., psiht. značajsko motena oseba oseba z za okolje neprimernimi, nesprejemljivimi značajskimi potezami in vedenjskimi vzorci

SSKJ²

znáčenje -a s (ȃ)
zastar. pomen: značenje besede

SSKJ²

značílen -lna -o prid., značílnejši (ȋ)
1. ki stvar, osebo določa tako, da jo je mogoče razpoznati, ločiti od istovrstnega: značilen napev pesmi; značilne poteze kakega obraza / njegovo pisanje je mogoče spoznati po zanj značilnem slogu / njegov nasmeh je zelo značilen
2. ki ima izrazite, bistvene lastnosti istovrstnih stvari, pojavov: pesnik je značilen predstavnik dobe; narodopisno značilne vasi / značilne lastnosti kovin / značilen vonj po ožganem, po senu; stavba, značilna za secesijo / za to obdobje je značilen vsestranski kulturni razvoj
3. geom. ki ima lastnost, da določa geometrijsko tvorbo: značilni pravokotnik hiperbole; značilni presek stožca
♦ bot. značilna vrsta značilnica; pal. značilni fosil fosil, po katerem se določi, razpozna geološka doba ali njen del; petr. značilna rudnina rudnina, po kateri se imenuje kamnina; ptt značilna številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem; karakteristična številka; teh. značilna krivulja krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge

značílno

prisl.:

mozaik se značilno svetlika

koža ima značilno rožnato barvo

/ v povedni rabi značilno zanj je, da glasno govori

SSKJ²

značílnica -e ž (ȋ)
knjiž. značilna lastnost: proučevati spreminjanje bioloških značilnic
♦ bot. rastlinska vrsta, ki z navzočnostjo nakazuje določeno rastlinsko združbo; teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge; značilna krivulja

SSKJ²

značílnost -i ž (ȋ)
lastnost značilnega: značilnost dobe se kaže v razmahu znanosti; humor je temeljna značilnost njegovih dram / etične, idejne značilnosti; kraška pokrajina z vsemi značilnostmi

SSKJ²

znáčiti -im nedov. (á ȃ) star.
1. pomeniti: spraševal je, kaj znači ta beseda / trkanje na steno je značilo, naj pride / to dejanje bi značilo njegov padec
2. označevati, določati: junaka zgodbe naj značijo dejanja, ne besede / opisati okoliščine, ki značijo dogajanje

SSKJ²

znáčka -e ž (ȃ)
1. majhen, ploščat kovinski predmet z (reliefno) podobo ali napisom, ki se zatakne, pripne na oblačilo, klobuk: zbirati značke; zatakniti si značko za klobuk; album za značke / spominska značka
// tak predmet kot znak pripadnosti kaki organizaciji: člani stranke so nosili značke / gasilska, pilotska značka; značka vojaške akademije
// tak predmet, ki se uporablja kot priznanje: podeliti častne diplome in značke / srebrna, zlata značka
♦ šol. bralna značka ki se podeljuje učencem osnovnih šol za organizirano izvenšolsko branje del slovenskih pesnikov in pisateljev; tekmovanje za Bevkovo, Cankarjevo bralno značko; voj. identitetna značka vojaka
2. oznaka: značke na merilu / ponudbe pošiljajte pod značko »nujno« / značka <table> označuje začetek oz. konec tabele; naslovna značka je pomembna za prepoznavnost spletne strani

SSKJ²

znáčkar -ja m (ȃ)
kdor zbira značke: navdušen značkar
● pog. na prireditev so bili povabljeni značkarji iz vse Slovenije dobitniki bralne značke

SSKJ²

znáčnica -e ž (ȃ)
1. biblio. beseda, besede, po katerih se razvrščajo listki v avtorskem katalogu: določiti značnico; abecedni red značnic / osebna značnica priimek in ime avtorja dela; stvarna značnica navadno prva beseda naslova anonimnega dela ali dela več kot treh avtorjev
2. knjiž. beseda, besedna zveza, ki je z vsebinskega stališča v kakem besedilu najpomembnejša; ključna beseda: izpisati značnice

SSKJ²

znad gl. iznad

SSKJ²

znájden -a -o prid. (ā)
zastar. iznajdljiv: sosed je bil moder, znajden mož / znajdena glava

SSKJ²

znájdenje -a s (ā)
glagolnik od znajti se: znajdenje v novih okoliščinah

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

znájdenost -i ž (ā)
zastar. iznajdljivost: za to je potrebna znajdenost; znajdenost in spretnost

SSKJ²

znajdljiv ipd. gl. iznajdljiv ipd.

SSKJ²

znájti se znájdem se dov., znášel se znášla se (á) navadno s prislovnim določilom
1. nehote, po naključju priti kam, pojaviti se kje: znajti se na robu prepada; izvidnica se je znašla v sovražnikovem obroču; nenadoma se je znašel pred stražarjem; znajti se zunaj / po naključju sta se znašla v istem avtobusu
// ekspr. priti kam, pojaviti se kje sploh: na zborovanju so se znašli najrazličnejši ljudje; ves premočen se je znašel v kuhinji; znajti se pred zaprtimi vrati / čez dva dni se je knjiga znašla na njegovi mizi
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: znajti se v kočljivem, neprijetnem položaju; znajti se v precepu, stiski, zadregi, zagati; gospodarstvo se je znašlo v težavah; znajti se pred zahtevno nalogo, pred nerešljivim problemom / znajti se v pasti
2. izraža sposobnost osebka, da ugotovi, določi svoj položaj v prostoru: prvi hip se ni znašel, kje je; ker se v mestu slabo znajde, se je izgubil; v megli, temi se je težko znajti / v novem okolju so se že znašli; pren. v mojih zapiskih se ne bo nihče znašel
3. izraža sposobnost osebka, da najde ustrezno rešitev: fant je pameten, se bo že znašel; novinec se težko znajde; trgovec se je znašel in takoj razprodal zaloge; dobro, povsod, vedno se znajti / znajdi se (sam); znajdi se, kot veš in znaš / s svojim uglajenim vedenjem se znajde v vsaki družbi
● ekspr. nagrada se je znašla v pravih rokah nagrado je dobil ustrezen, primeren človek; ekspr. znajti se na cesti, pred vrati izgubiti službo ali stanovanje; ekspr. znajti se na stranskem tiru izgubiti vodilno vlogo, mesto; ekspr. spodrsnilo mu je in znašel se je na tleh, v vodi padel je na tla, v vodo; prim. iznajti

SSKJ²

znák1 -a m (ȃ)
1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah
// lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije / zaščitni znak
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki častniškega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake
2. gib, zvok, s katerim se
a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod
b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost
3. kar omogoča sklepanje na
a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje
b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta
5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma
● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika
♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; glasb. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; jezikosl. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; pravn. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje

SSKJ²

znák2 prisl. (ȃ)
star. vznak: podreti, vreči koga znak / padla je znak s stola

SSKJ²

znakaziti ipd. gl. iznakaziti ipd.

SSKJ²

znákoven in znakôven -vna -o prid. (ȃ; ō)
nanašajoč se na znak: znakovna podoba / znakovni jezik znakovni sistem, zlasti kretenj, ki se uporablja za sporazumevanje z gluhimi
♦ lit. znakovna poezija poezija, ki se izraža predvsem z likovno podobo tiskarskih znakov in njihove razporeditve

SSKJ²

znakovít -a -o prid. (ȋ)
zastar. značilen: znakovite lastnosti

SSKJ²

ználec -lca m (ȃ)
knjiž. kdor kaj zna: znalec jezikov / znalec antične umetnosti poznavalec

SSKJ²

známčenje -a s (á)
glagolnik od znamčiti: interaktivno, osebno znamčenje; postopki znamčenja; strokovnjak za znamčenje; oglaševanje, trženje in znamčenje / posamezna država je lahko prepoznavna tudi brez načrtnega znamčenja

SSKJ²

známčiti -im nedov. (á ȃ)
ustvarjati in uveljavljati tržno znamko za doseganje prepoznavnosti: nekatere storitve znamčijo zvezdniki / znamčiti državo, mesto

SSKJ²

znamenít -a -o prid., znamenítejši (ȋ)
zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan: znamenit pisatelj, vojskovodja; znameniti Slovenci
// zaradi izrednih, posebnih lastnosti splošno znan: znamenit muzej; znamenita letovišča / znamenit dogodek / to je bilo v znamenitem letu 1848; znamenito pismo / biti znamenit po lepoti

znameníto

prislov od znamenit:

znamenito odgovarjati

knjiž.

izraža visoko stopnjo, mero:

znamenito vplivati na dogodke

biti znamenito bistrega duha

SSKJ²

znamenítnik -a m (ȋ)
knjiž. znamenit človek: zbrani so veljaki in znamenitniki; kipi znamenitnikov

SSKJ²

znamenítost -i ž (ȋ)
1. znamenit predmet, pojav: mesto ima več znamenitosti; razkazati znamenitosti kraja, pokrajine / kulturne, naravne, turistične znamenitosti
2. lastnost, značilnost znamenitega: znamenitost dogodka / njegova znamenitost ga obvezuje v ravnanju

SSKJ²

známenjce -a s (á)
nav. ekspr. manjšalnica od znamenje: skrivno znamenjce / na licu je imela znamenjce

SSKJ²

známenje -a s (á)
1. kar omogoča sklepanje na
a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja
3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko
4. gib, zvok, s katerim se
a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad
b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja
5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja
// lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki
6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje
7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo
8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje
♦ astron. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; jezikosl. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži

SSKJ²

znamenováti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. označevati: znamenovati strani v knjigi / to gotovo znamenuje nesrečo pomeni

SSKJ²

známka -e ž (ȃ)
1. nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se lepi na poštne pošiljke: nalepiti znamko; zbirati znamke; večbarvna, žigosana znamka; znamka za pismo, razglednico; znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi; serija znamk; vrednost znamke; album za znamke; kolki in znamke / poštna znamka
2. vet. ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali: obesiti živali znamko na ovratnico; trikotna znamka / pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča
3. kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje: pri nakupu biti pozoren na znamko; to je dobra znamka smuči; parfum priznane znamke; motorno kolo znamke Tomos; tip in znamka avtomobila / tržna, zaščitna znamka
● knjiž. bankovec z vodno znamko vodnim znakom; knjiž. igralna znamka žeton; publ. izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji svetovni rekord; publ. športnik je dosegel znamko osem metrov je skočil osem metrov
♦ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču; osredena znamka katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob; znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; fin. izdajati znamke; mont. (osebna) znamka okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta vzame s seboj, ko gre v jamo; pravn. blagovna, storitvena znamka zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev; ptt portovna znamka do 1966 ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko; priložnostna znamka izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku

SSKJ²

známkar -ja m (ȃ)
knjiž. filatelist: srečanje znamkarjev

SSKJ²

známkarski -a -o prid. (ȃ)
knjiž. filatelističen: znamkarsko društvo / znamkarska razstava

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

známkica -e ž (ȃ)
1. manjšalnica od znamka: nalepiti znamkico na pismo / pes nosi znamkico na ovratnici
2. nazobčan listek z nominalno vrednostjo kot dokazilo o plačilu določene obveznosti: nalepiti znamkico v izkaznico; kolki in znamkice
● knjiž. igralna znamkica žeton

SSKJ²

znamováti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. označevati: krožci na zemljevidu znamujejo mesta / njegov glas je znamoval notranjo napetost izražal, kazal

SSKJ²

znàn in znán znána -o prid. (ȁ á; á)
1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač
2. ki se zanj ve, da obstaja: do zdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in na novo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma
// ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit / kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je
3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna / sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je
// za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan
// ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu
4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan
5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje
● v mestu ni bil znan se ni spoznal
♦ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana

znáno

prisl.:

bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici

/ v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve

znáni

-a -o sam.:

nobenega znanega ni srečal

meja znanega in neznanega

♦

ped. načelo od znanega k neznanemu

SSKJ²

znánec -nca m (ā)
kdor se s kom pozna in ima z njim osebne stike: obiskati znance in prijatelje; pridobiti si znance; bila sta dobra znanca iz študentskih let; priložnostni znanci; med njimi se je počutil kot stari znanec; znanec s ceste
● ekspr. on je star znanec te gostilne mnogokrat zahaja vanjo; zastar. dober znanec vseh kultur poznavalec

SSKJ²

znaník -a m (í)
star. znanilec: ta veter je znanik lepega vremena / bil je znanik novih časov glasnik, oznanjevalec

SSKJ²

znanílec -lca [znaniu̯ca tudi znanilca] m (ȋ)
kdor kaj naznanja: znanilec sreče / prezgodnji znanilci pomladi
// glasnik2, oznanjevalec: znanilec resnice
♦ agr. rastlina, po kateri se presojajo tla in podnebje; nakazovalec

SSKJ²

znanílka -e [znaniu̯ka tudi znanilka] ž (ȋ)
ženska ali žival, ki kaj naznanja: pevka je bila ena ključnih znanilk spremembe / ljudje imajo to ptico za znanilko hude ure
// kar kaj naznanja: njegova izjava je bila prva znanilka prihajajočih političnih sprememb; znanilke pomladi

SSKJ²

znaníti in znániti -im nedov. (ī á ā)
star. naznanjati: ptice znanijo pomlad / dim znani, da je v bližini človek
// oznanjati: znaniti svetu mir; znaniti kak nauk
● star. zvonjenje znani k večernicam vabi

znanèč

-éča -e:

nesrečo znaneče govorice

SSKJ²

znaníti se in znániti se -im se nedov. (ī á ā)
zastar. seznanjati se: kadar so ljudje dobre volje, se radi znanijo

SSKJ²

znánje -a s (ȃ)
1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju
// celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja
2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke
// seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem
// izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja
3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave
4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja
5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca
// ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje
● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka
♦ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi

SSKJ²

znánka -e ž (ā)
ženska, ki se s kom pozna in ima z njim osebne stike: predstavil mu je svojo znanko; pogovarjati se z znankami in prijateljicami; znanka z vlaka / ekspr. te rastline so naše stare znanke že dolgo jih gojimo

SSKJ²

znánoneznàn in znánoneznán -ána -o prid. (á-ȁ á-á; á-á)
knjiž. skrivnosten: skušal se je približati temu znanoneznanemu obrazu

SSKJ²

znánost -i ž (á)
1. ed. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost išče zakonitosti; financirati, podpirati znanost; metode, odkritja znanosti; ekspr. stoletje znanosti; veje, zgodovina znanosti / doktorat znanosti; filozofija znanosti / ustanoviti svet za znanost in kulturo / Slovenska akademija znanosti in umetnosti
// celota spoznanj te dejavnosti: obvladoval je vso tedanjo znanost
2. navadno s prilastkom dejavnost, ki si prizadeva tako priti do takih spoznanj določenega področja, vidika stvarnosti: vsaka znanost si prizadeva biti eksaktna; mesto družboslovja med znanostmi / agronomske, pedagoške, vojaške znanosti; pedagoška psihologija in druge interdisciplinarne znanosti; literarna, računalniška znanost; mejne znanosti ki segajo na področje drugih samostojnih znanosti; teoretične, uporabne znanosti; znanost o kulturi, prihodnosti; znanost o znanosti / doktor, magister pravne znanosti, pravnih znanosti
// celota spoznanj te dejavnosti: študirati kemijo in druge znanosti
3. lastnost, značilnost znanega: znanost njegovih izjav, pesmi se je po tem dogodku še povečala
4. zastar. znanje: s tem je dokazal svojo znanost / v šoli si pridobiti razne znanosti
● ekspr. črna znanost po ljudskem verovanju čarovništvo

SSKJ²

znánosten -tna -o prid. (á)
zastar. znanstven: znanostna vprašanja / znanostni podpornik podpornik znanosti

SSKJ²

znánstven -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na znanost: znanstvena metoda / znanstvena izdaja knjige; znanstvena raziskava, razprava / znanstveni jezik; doktor in drugi znanstveni naslovi / znanstvena ustanova / znanstveni delavec, svetnik / znanstvena natančnost / znanstvena fantastika literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti
♦ polit. znanstveni socializem revolucionarna teorija, ki sta jo na podlagi znanstvene analize kapitalizma utemeljila Marx in Engels

znánstveno

prisl.:

znanstveno utemeljiti trditev

SSKJ²

znánstvenica -e ž (ȃ)
ženska, ki se ukvarja z znanostjo: mlada znanstvenica; delo znanstvenice

SSKJ²

znánstvenik -a m (ȃ)
kdor se ukvarja z znanostjo: razviti se v znanstvenika; odkritje, teorija znanstvenika / atomski znanstvenik; znanstvenik sociolog

SSKJ²

znánstveniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na znanstvenike: znanstveniška in pisateljska pot / znanstveniška natančnost

SSKJ²

znánstvenofantástičen -čna -o prid. (ȃ-á)
nanašajoč se na znanstveno fantastiko: znanstvenofantastični film, roman; znanstvenofantastični žanr

SSKJ²

znánstvenoraziskoválen -lna -o prid. (ȃ-ȃ)
nanašajoč se na znanstveno raziskovanje: znanstvenoraziskovalna dejavnost / znanstvenoraziskovalna ustanova

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

znánstvenost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost znanstvenega: znanstvenost metode / visoka znanstvenost revije

SSKJ²

znánstvo -a s (ȃ)
1. poznanstvo: obnoviti znanstvo s kom; sklepati, začenjati nova znanstva; kratkotrajno, prisrčno znanstvo / star. po ločitvi je imel več znanstev površnih razmerij z več ženskami
● star. ima vplivna znanstva vplivne znance, prijatelje
2. zastar. znanost: podpirati znanstvo; ukvarjati se z znanstvom / mladina bi morala razpolagati z zadostnim strokovnim znanstvom znanjem

SSKJ²

znarekováti -újem dov. (á ȗ)
povedati besedilo, namenjeno za dobeseden zapis: znarekovati dopis tajnici

SSKJ²

znášanje -a s (ȃ)
glagolnik od znašati1: znašanje stvari skupaj / znašanje močnejšega nad šibkejšim

SSKJ²

znášati1 -am nedov. (ȃ)
z nošenjem spravljati kam: nosači znašajo prtljago k vlaku, v letalo; znašati kamenje na kup; ranjence so znašali pod šotore
// z nošenjem spravljati skupaj: znašala jim je hrano in kurjavo; vse popoldne so znašali stvari za praznovanje; material sta znašala od vsepovsod / čebele znašajo med in cvetni prah; ptice znašajo gnezda / znašati skupaj
● ekspr. znašati jezo nad kom zaradi jeze zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati

znášati se

ekspr.,

v zvezi z nad

z besedami, dejanji izražati jezo, nezadovoljstvo:

sovražnik se je znašal nad prebivalstvom

grdo se je znašal nad njo

star.

maščevati se:

znaša se za krivico;

prim. iznašati

SSKJ²

znášati2 -am nedov. (ȃ)
z izrazom količine imeti, dosegati velikost, vrednost, kot jo izraža določilo: dolg, škoda znaša milijon evrov; izračunali so, koliko znašajo celotni stroški / račun je znašal več, kot so pričakovali / publ. njegov prihranek znaša sto tisoč evrov prihranil je sto tisoč evrov / površina znaša pet kvadratnih metrov meri; temperaturna razlika ne sme znašati več kot nekaj stopinj biti

SSKJ²

znáten -tna -o prid., znátnejši (á ā)
1. precejšen: znaten del denarja; znatna količina opeke; znatno število ljudi / znatne padavine; znatne spremembe / ima znatno premoženje; dati znatna sredstva za razvoj / ekspr. za to mu je odštel znatno vsoto zelo veliko
2. ekspr. obilen, zajeten: plašč jo je delal znatnejšo, kot je bila v resnici
3. zastar. pomemben, znamenit: pri njem so se srečavali vsi znatni ljudje

znátno

prisl.

dosti,

precej

počuti se znatno bolje

znatno dražji, krajši, toplejši

/ znatno se razlikujeta zelo; znatno se je spremenil

zastar.

zaznavno,

opazno:

komaj znatno je zmignil z rameni

SSKJ²

znáti znám nedov. (á ȃ)
1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic
// biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo
2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati
// biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje
// biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje / elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna
3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči1: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli
// izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti / dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja
4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi
5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost
6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti
● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ šol. znati zadnjo učno snov za odlično

znáti se

star.

izražati se, kazati se:

hudobija in predrznost se mu zna v očeh

na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo

biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec

znajóč

-a -e:

šel je, ne znajoč kam

SSKJ²

znatižêljen -jna -o prid. (é ē)
knjiž. vedoželjen: znatiželjni otroci / znatiželjna vprašanja

SSKJ²

znatižêljnost -i ž (é)
knjiž. vedoželjnost: spodbujal je njegovo znatiželjnost; otroška znatiželjnost

SSKJ²

znebíti se -ím se tudi iznebíti se -ím se dov., znébil se tudi iznébil se (ī í)
navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da neprijetna, nezaželena oseba preneha biti v bližini, družbi osebka: tega človeka se moramo znebiti; radi bi se ga znebili; znebiti se nezaželenega gosta, zasledovalca; hitro, težko se znebiti koga
// narediti, povzročiti, da kaj neprijetnega, nezaželenega pri kom preneha obstajati: znebiti se bremena / znebiti se dolga; znebiti se dolžnosti / znebiti se bolezni / znebiti se dvomov, predsodkov; ni se mogel znebiti misli, skrbi, da ga nadzirajo; znebiti se neprijetnega občutka, strahu
● ekspr. denarja se je hitro znebil ga je hitro porabil, zapravil; ekspr. znebiti se kake imenitne, neumne reči, povedati kaj imenitnega, neumnega; ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati; ekspr. komaj je čakal, da se znebi premočene obleke jo sleče; evfem. še pomislila ni, da bi se znebila otroka naredila splav

SSKJ²

znebívati se -am se tudi iznebívati se -am se nedov. (í)
navadno z rodilnikom delati, povzročati, da neprijetna, nezaželena oseba preneha biti v bližini, družbi osebka: znebivati se vsiljivcev
// delati, povzročati, da kaj neprijetnega, nezaželenega pri kom preneha obstajati: postopoma se znebivati dolgov

SSKJ²

znegovati gl. iznegovati

SSKJ²

znémar tudi znemár prisl. (ẹ̑; ȃ)
star., v zvezi s pustiti (puščati) vnemar: pustiti dekleta znemar; ovc ne smete pustiti znemar / pustiti kaj znemar ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; to zadevo sem že zdavnaj pustil znemar prenehal misliti nanjo, se zanimati zanjo; prim. nemar

SSKJ²

znemoči ipd. gl. iznemoči ipd.

SSKJ²

znenaditi ipd. gl. iznenaditi ipd.

SSKJ²

znergáti -ám dov. (á ȃ)
slabš. z nenaklonjenim, jeznim govorjenjem izraziti nezadovoljstvo, nesoglasje: znergati nad otroki / ali ste gluhi, je znergal

SSKJ²

znerók prisl. (ọ́)
nar., v zvezi biti znerok ne biti lahko, hitro dostopen: oddal je tiste kose zemlje, ki so mu bili za obdelovanje znerok; naj pride, če mu ni znerok

SSKJ²

znervírati -am dov. (ȋ)
pog. razburiti, razdražiti: tako govorjenje ga znervira; namerno koga znervirati

SSKJ²

znés -í in -i ž (ẹ̑)
knjiž. kar je zneseno, dano skupaj: govor je bil znes različnih fraz

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

znések -ska m (ẹ̑)
določena količina, množina denarja: dvigniti znesek z bančnega računa; izterjati, plačati, vrniti dolžni znesek; zmanjšati znesek na polovico; majhen, velik, visok znesek / pavšalni, skupni znesek / denarni znesek

SSKJ²

znêsti1 znêsem dov., znésel znêsla (é)
1. z nošenjem spraviti kam: dragocenosti so znesli v skrivališče; pohištvo so mu znesli pred vrata; znesti na kup; znesti stran
// z nošenjem spraviti skupaj: material sta znesla od vsepovsod; taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov / znesla jim je skupaj, kar je imela
2. pri perutnini izločiti jajce: kokoš je že znesla / samička znese štiri do pet jajc izleže
● ekspr. znesti jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati

znêsti se

ekspr., v zvezi z nad

z besedami, dejanji izraziti jezo, nezadovoljstvo:

znesel se je nad otroki

/ ker niso mogli drugega, so se znesli nad avtomobilom

/ nad dolino se je znesla huda nevihta

znesèn

tudi znešèn -êna -o:

na mizo znesene jedi

jajce je bilo pravkar zneseno;

prim. iznesti

SSKJ²

znêsti2 znêsem dov., znésel znêsla (é)
z izrazom količine doseči velikost, vrednost, kot jo izraža določilo: dolg, škoda znese nekaj milijonov; izgube lahko znesejo do trideset odstotkov; obresti bodo znesle več kot najemnina / če sto delimo s pet, znese dvajset; račun mi znese toliko kot vam naračunam toliko kot vi / koliko kilometrov znese ta pot kako dolga je ta pot

SSKJ²

znevideti gl. iznevideti

SSKJ²

zniansirati gl. izniansirati

SSKJ²

zničenje gl. izničenje

SSKJ²

zničevati gl. izničevati

SSKJ²

zníčiti -im dov. (í ȋ)
star. uničiti, opustošiti: toča je zničila polje; vojaki so zničili mesto

zníčiti se

izčrpati se, zgarati se:

v rudniku se je zničil

zničila se je za otroke

zníčen

-a -o:

zničeni delavci;

prim. izničiti

SSKJ²

znítkati -am dov. (ȋ)
očistiti z zobno nitko: temeljito znitkati zobe

SSKJ²

znivelírati -am tudi iznivelírati -am dov. (ȋ)
1. izravnati: znivelirati teren, tla / znivelirati tehtnico
2. knjiž. izenačiti: znivelirati dohodke

znivelíran

tudi iznivelíran -a -o:

znivelirana cesta

SSKJ²

znížanje -a s (ȋ)
glagolnik od znižati: znižanje nasipa / znižanje telesne temperature / znižanje cen, pristojbin / znižanje glasu
♦ fiz. kapilarno znižanje znižanje gladine tekočine v tanki cevi zaradi površinske napetosti

SSKJ²

znížati -am dov. (ȋ)
1. narediti kaj nižje: znižati nasip / temna barva stropa navidezno zniža prostor / znižati glas začeti govoriti z nižjim glasom
2. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: znižati izdatke; znižati telesno težo / znižati cene, dajatve / znižati razlike zmanjšati
♦ glasb. znižati ton za pol tona
3. ekspr. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: sedež lahko po potrebi znižate; znižati rolete na polovico

znížati se

postati nižji:

morska gladina se je znižala

preiti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost:

temperatura se je znižala za pet stopinj

/ življenjska raven se je zelo znižala

znížan

-a -o:

znižane cene

SSKJ²

zniževánje -a s (ȃ)
glagolnik od zniževati: zniževanje vodne gladine / zniževanje cen, stroškov

SSKJ²

zniževáti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati kaj nižje: zniževati nasip
2. spravljati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: zniževati temperaturo / zniževati porabo energije zmanjševati

zniževáti se

postajati nižji:

gladina jezera se znižuje

/ gorovje se na vzhodu znižuje spušča

prehajati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost:

temperatura se znižuje

/ življenjska raven prebivalstva se postopoma znižuje

SSKJ²

znočíti se -ím se dov., znóčil se (ī í)
brezoseb. preiti iz dneva v noč: ko se je znočilo, so prižgali luč; popolnoma se je znočilo

SSKJ²

znój -a in znòj znôja m (ọ̑; ȍ ó)
tekočina, ki jo izločajo žleze znojnice: znoj mu kaplja, teče s čela; ekspr. znoj mu je lil po obrazu; obrisati si znoj; blago, ki vpija znoj; ekspr. oblil ga je leden, mrzel znoj / ekspr. kopati se v znoju biti zelo oznojen / ekspr. mrtvaški znoj pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu
● ekspr. v znoju svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. s svojim znojem je pojil to zemljo z velikim trudom jo je obdeloval; ekspr. da smo to dosegli, je bilo potrebno veliko let znoja in boja dolgo si je bilo treba zelo prizadevati, se zelo truditi; enim po loju, drugim po znoju nekateri dosežejo cilj z lahkoto, brez zapetljajev, drugi pa se morajo zelo truditi, mučiti

SSKJ²

znójavica -e ž (ọ̑)
med. močno, nenormalno izločanje žlez znojnic, zlasti na dlaneh, stopalih, v pazduhah; čezmerno znojenje: zdravljenje znojavice

SSKJ²

znôjen in znójen -jna -o prid. (ó; ọ̑)
1. nanašajoč se na znoj: znojne kaplje / bil je vroč in znojen od strahu; obrisati si znojne roke; znojno čelo
♦ anat. znojna žleza znojnica
2. knjiž. ki povzroča, da se kdo znoji: zbudil se je iz znojnih sanj; opravljati znojno delo

SSKJ²

znojênje -a s (é)
glagolnik od znojiti se: povečano znojenje; ohlajanje telesa z znojenjem / znojenje rok
♦ med. čezmerno znojenje močno, nenormalno izločanje žlez znojnic, zlasti na dlaneh, stopalih, v pazduhah; usnj. znojenje kož postopek, pri katerem začnejo dlake, volna izpadati iz živalske kože zaradi toplote, vlage in delovanja mikroorganizmov

SSKJ²

znojíti se -ím se nedov. (ī í)
1. izločati znoj: poleti se zelo znoji / noge, roke se mu znojijo
2. nav. ekspr. na svojem površju delati kapljice: v sobi je bilo soparno, da so se okna znojila
3. ekspr. truditi se, prizadevati si: zanje se znoji in žene / ves dan se je znojil na polju delal

znojíti

knjiž.

z znojenjem povzročati, da je kaj vlažno:

delal je, da je srajco znojil

/ ekspr. to zemljo so znojili že naši dedje so jo z velikim trudom obdelovali

ekspr.,

z notranjim predmetom

izločati znoj:

večkrat je kar hladen znoj znojil

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

znójnica -e ž (ọ̑)
anat. kožna žleza, ki izloča znoj: povečano delovanje znojnic; izločki znojnic / žleza znojnica
♦ obrt. trak iz umetnega usnja, blaga na notranji strani oboda klobuka za vpijanje znoja

SSKJ²

znoréti -ím dov., znôrel (ẹ́ í)
1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, znori; ob prihodu vlaka so vsi znoreli / znoreti zaradi ženske
2. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: urna kazalca sta znorela; stroj je znorel in začel poskakovati
3. pog. postati duševno bolan: v ječi je znorel; znoreti od žalosti; zaradi mučenja je znorela; bilo je tako hudo, da bi skoraj znorel
4. publ. znoriti: čisto so ga znoreli / znoreti konja
● ekspr. ko je to slišal, je znorel se je zelo razjezil, razburil; ekspr. ali si znorel izraža začudenje, presenečenje ob nespametnem, nerazsodnem govorjenju, ravnanju koga; ekspr. ker se mlad ni nanorel, je star znorel ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti lahkomiselno, lahkoživo živeti; ekspr. na stara leta je znorel se je zaljubil

znôrel

tudi znorèl in znorél -éla -o:

živeti v znorelem času

znorel človek

znorela žival

SSKJ²

znoríti -ím dov., znóril (ī í)
ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto znorili; pijača človeka znori / taka knjiga ti znori možgane / znoriti žival
● ekspr. znoriti dekle, fanta vzbuditi, povzročiti ljubezensko vznemirjenost

SSKJ²

znôsen -sna -o prid., znôsnejši (ó ō)
1. ki se (še) da prenesti, prenašati: znosen mraz; bolečine so postale znosnejše; razmerje med njima je znosno; komaj znosen hrup zelo močen / z leti je postal znosnejši
// ekspr. še zadovoljiv, primeren: znosni kreditni pogoji; znosne razmere; njihovo sožitje je znosno
2. (še) zadovoljivo dober, kvaliteten: znosna cesta; naučila se je znosne nemščine

znôsno

prisl.:

znosno vroče vreme

SSKJ²

znosíti znósim dov. (ī ọ́)
z nošenjem spraviti kam: do koče je treba drva znositi; znositi pohištvo iz sobe; znositi posodo z mize; kamenje so znosili na kup; pet ton premoga je znosil v klet; znositi na ramenih, s konji / ekspr.: ves denar znosi v gostilno ga zapije; veliko denarja je znosil v banko vložil
// z nošenjem spraviti skupaj: od kod so znosili ta material / znositi snope skupaj
● ekspr. vse mu je znosila na nos povedala, kar ne bi smela

znóšen

-a -o:

vse je znošeno;

prim. iznositi

SSKJ²

znóter [znotər] prisl. (ọ̄)
znotraj1: cerkev je znoter lepo poslikana / konj obrača nogo na znoter navznoter

SSKJ²

znótraj1 prisl. (ọ́)
1. na notranji strani; ant. zunaj1: prevleči tok znotraj z žametom; znotraj kosmat usnjen plašč / znotraj zapahnjena vrata
// v notranjosti: znotraj obnoviti hišo; deblo je znotraj trhlo; znotraj votla buča
// v zvezi od znotraj izraža usmerjenost iz notranjosti česa: stal je pred hišo in čutil, da ga nekdo od znotraj opazuje
2. izraža omejitev na to, kar zajema pojem: stranka je navzven delovala enotno, znotraj pa je s težavo mirila nezadovoljne člane
● pog. nekaj tu znotraj mi pravi, da ga ne bo več slutim, zdi se mi; ta okna se odpirajo na znotraj navznoter; prim. odznotraj

SSKJ²

znótraj2 predl. (ọ́) z rodilnikom
1. za izražanje položaja, ki je v mejah določenega predmeta ali prostora; ant. zunaj2: hiše znotraj obzidja; biti, nahajati se znotraj označenega območja; publ. zadrževati se znotraj stavbe v stavbi
2. za izražanje omejenosti na kako skupnost, celoto: nesoglasja znotraj stranke; delitev dela znotraj skupnosti / publ. razvoj tehnike znotraj industrijske proizvodnje v industrijski proizvodnji

SSKJ²

znótranji tudi znotránji -a -e prid. (ọ́; ȃ)
notranji: znotranja stran posode / znotranji razpon / znotranji nemir / znotranje bolezni

SSKJ²

znôva prisl. (ȏ)
izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: stroj znova deluje; znova poudariti pomen varstva okolja; znova se pritožiti, prositi
// izraža novo izhodišče, nov začetek dejanja brez povezave s prejšnjim: gospodarstvo je propadlo, treba bo začeti znova; domačija je bila porušena in vse je moral zgraditi znova
// ekspr., navadno v zvezi znova in znova, vedno znova izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: naše misli o tem se znova in znova izkažejo kot preveč drzne; vedno znova se prepričuje, da še ni prepozno; zmeraj znova je poskušal

SSKJ²

znôvič prisl. (ȏ)
star. spet, znova: blago bo znovič dobilo svojo pravo vrednost; na volitvah so si znovič pridobili večino

SSKJ²

znóžje -a s (ọ̑)
1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge: odriniti odejo na znožje; znožje postelje; znožje in zglavje
2. spodnje, najnižje mesto, območje
a) vzpetine: znožje hriba / naselje v znožju pogorja
b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča: znožje njive, vinograda
// spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh: znožje stene, stopnic / znožje kipa / znožje tabele dno, najnižji del

SSKJ²

zób1 -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑)
1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa
● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
♦ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago

SSKJ²

zób2 -í ž, daj., mest. ed. zóbi (ọ̑)
1. oves kot hrana za konje: dajati konjem zob; vreča z zobjo
2. zrnata hrana za kokoši, ptice: natresti kokošim zob

SSKJ²

zobáč -a m (á) ekspr.
1. človek z velikimi zobmi: ne poznam tega zobača
2. kdor kaj zoblje: pregnati zobače grozdja / škorci zobači
♦ zool. zobači morski sesalci s stožčastimi zobmi v ustih; zobati kiti

SSKJ²

zobálo -a s (á)
knjiž. vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti; zobovje: pri smehu pokazati zobalo; konjsko zobalo / umetno zobalo

SSKJ²

zobánje tudi zóbanje -a s (ȃ; ọ́)
1. glagolnik od zobati: zobanje češenj / grozdje za zobanje namizno grozdje
2. zrnata hrana za konje, kokoši: pripraviti zobanje za kokoši; krmiti konje z zobanjem

SSKJ²

zóbar in zobár -ja m (ọ̑; á)
kdor se poklicno ukvarja s popravljanjem zob: zobar mu je izpulil zob; čakati pri zobarju

SSKJ²

zóbarski in zobárski -a -o prid. (ọ̑; á)
nanašajoč se na zobarje: zobarska služba / zobarske klešče

SSKJ²

zóbast -a -o prid. (ọ̄)
podoben zobu: zobast podaljšek; zobaste skale

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zobàt -áta -o prid. (ȁ ā)
ki ima zobe: zobata žival / zobat ključ
// podoben zobu: zobata skala / na obzorju so vidni zobati robovi gozdov
♦ strojn. zobati drog jeklen drog, katerega izrezi se ujemajo z zobmi zobnika; zobata letev; zobata veriga; zobato kolo kolo z zobmi na obodu; zool. zobati kiti kiti, ki imajo v ustih stožčaste zobe, Odontoceti; žel. zobata železnica železnica za večji vzpon, pri kateri je med tirnicama zobata letev, v katero prijemlje zobnik lokomotive

SSKJ²

zobátec -tca m (ȃ)
večja morska roparska riba z močnim zobovjem: ulovil je več zobatcev / zobatec na žaru

SSKJ²

zobáti zóbljem tudi zóbati -am in zóbljem nedov. (á ọ́; ọ̄)
1. jesti zrnato hrano tako, da se s kljunom, z gobcem pobira posamezna zrna: kokoši zobljejo koruzo; konji zobljejo oves; golobi so mu zobali zrnje kar z roke
2. ekspr. jesti kaj drobnega tako, da se daje v usta posamezne sadeže, kose: rad zoblje češnje, grozdje; zobati jagode, maline
● ekspr. z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka; nar. fant, boš že videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal ko boš samostojen, neodvisen; ekspr. tak je, da bi z roke zobal zelo je krotek, ubogljiv

SSKJ²

zóbčanje -a s (ọ̄)
glagolnik od zobčati: zobčanje robov, znamk; priprava za zobčanje

SSKJ²

zóbčast -a -o prid. (ọ́)
1. ki ima zobce: zobčast rob / zobčasto kolo zobato kolo
2. podoben zobu, zobcu: zobčast list ciprese; ograja z zobčastimi nadzidki

SSKJ²

zóbčati -am nedov. (ọ̄)
delati zobce, zobčke: zobčati rob fotografije

zóbčan

-a -o:

zobčana znamka

SSKJ²

zóbček -čka m (ọ́)
ekspr. manjšalnica od zob: dva zobčka sta ji že zrasla; izgubiti prve zobčke / zobčki v urnem mehanizmu
♦ obrt. polkrožna ali trikotna prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane čipke

SSKJ²

zobčeník -a m (í)
knjiž. zobnik2: tovarna zobčenikov

SSKJ²

zóbčevje -a s (ọ́)
vsi zobci kake priprave, naprave: zobčevje mehanizma se je pokvarilo

SSKJ²

zóbec -bca m (ọ́)
ekspr. manjšalnica od zob: ob smehu je pokazala vrsto redkih zobcev / grablje s polomljenimi zobci; zobci pogonskega mehanizma; zobci znamke
♦ bot. izstopajoč, različno oblikovan del listnega roba; obrt. polkrožna ali trikotna prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane čipke; zobček

SSKJ²

zóbek -bka m (ọ̄)
ekspr. manjšalnica od zob: zobki ga bolijo; zobek se ji maje; otrok dobiva prve zobke; zdravi zobki

SSKJ²

zóben -bna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na zob: zobna gniloba; zobno tkivo / zobna pasta; zobna ščetka / zobni aparat snemljiva kovinsko-plastična ali nesnemljiva kovinska priprava za doseganje ustrezne razporeditve zob v čeljusti; zobna proteza / zobni tehnik zobotehnik; zobna ambulanta; zobna tehnika zobotehnika
♦ anat. zobni cement kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; zobna jamica jamica v čeljusti, v kateri je zob; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; zobna pulpa ali zobna meča vsebina zobne votline; zobna sklenina; med. zobni granulom; zobni kamen trda, kamnu podobna snov, ki se nabira na zobeh; (zobni) mostiček; (zobna) krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; zobna obloga kar se nabere na zobeh; zobno zlato zlato, ki se uporablja za prevleke zob in mostičke

SSKJ²

zóber -bra m (ọ́)
zool. evropsko divje govedo svetlo rjave barve z močnim oprsjem, Bison bonasus: starodavni zobri; povečanje števila zobrov

SSKJ²

zóbina -e ž (ọ̄)
nav. mn., zastar. dlesen: bolijo me zobine

SSKJ²

zobíšče -a s (í)
anat. del čeljusti z zobnimi jamicami:

SSKJ²

zóbiti se -im se tudi zobíti se -ím se nedov. (ọ̄ ọ̑; ī í)
knjiž. dobivati zobe: otrok se že zobi

SSKJ²

zoblačíti se -ím se dov., zobláčil se (ī í) nav. 3. os.
1. postati oblačen: nebo se je zoblačilo; brezoseb. čez noč se je zoblačilo
2. ekspr. postati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: čelo se mu je zoblačilo

SSKJ²

zóblati -am dov. (ọ̑)
z obličem narediti gladko, ravno: zoblati desko, mizno ploščo

zóblan

-a -o:

zoblane deske

SSKJ²

zoblikovati ipd. gl. izoblikovati ipd.

SSKJ²

zóbliti -im tudi izóbliti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
knjiž. narediti zaobljeno, okroglo: zobliti ostre vogale / nasmeh mu je zoblil obraz

zóbljen

tudi izóbljen -a -o:

zobljeni kamni

zobljeno telo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zóbljenje tudi zobljênje -a s (ọ̑; é)
knjiž. dobivanje, rast zob; denticija: bolečine zaradi zobljenja

SSKJ²

zóbnica1 -e ž (ọ̑)
anat. jamica v čeljusti, v kateri je zob; zobna jamica: krvavitev iz zobnice

SSKJ²

zobníca2 -e ž (í)
vreča, torba z zobjo, ki se obesi konju na glavo: sešiti zobnico / konjska zobnica

SSKJ²

zóbnik1 -a m (ọ̑)
jezikosl. soglasnik, tvorjen z vrhom jezika ob sekalcih: d in t sta zobnika; nebniki in zobniki

SSKJ²

zobník2 -a m (í)
1. strojn. strojni del v obliki kolesa z zobmi na obodu za prenašanje vrtenja z ene gredi na drugo: zobnik se vrti; vgraditi zobnik; zobje zobnika; jeklo za zobnike / gnani, gonilni zobnik; verižni, vmesni zobnik
2. bot. strupena dlakava rastlina s svetlo ali umazano rumenimi lijakastimi cveti, Hyoscyamus: otoki so porasli z zobnikom / beli, črni zobnik

SSKJ²

zobníkov -a -o prid. (í)
nanašajoč se na zobník: zobnikova velikost / zobnikov strup; zobnikovo olje

SSKJ²

zobnína -e ž (í)
anat. snov, ki sestavlja glavni del zoba; zobovina: gniloba načne zobnino

SSKJ²

zobníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zobník: zobniški mehanizem; zobniška dvojica / zobniški pogon
♦ teh. zobniški prenos prenos, pri katerem se prenaša vrtenje z zobniki; zobniško gonilo gonilo, ki ga sestavljajo zobniki

SSKJ²

zóbnoústničnik -a m (ọ̄-ȗ)
jezikosl. soglasnik, tvorjen s spodnjo ustnico ob robu zgornjih sekalcev: f in v sta zobnoustničnika

SSKJ²

zobo... prvi del zloženk
nanašajoč se na zob: zobobol, zobozdravilstvo

SSKJ²

zobobòl -ôla in zoboból -a m (ȍ ó; ọ̑ ọ̄)
bolečine v zobu, zobeh: potrpežljivo prenašati zobobol; tablete proti zobobolu

SSKJ²

zobodêr in zobodér -a m (ȇ; ẹ̑)
slabš. zobar, zobozdravnik: iti k zoboderu

SSKJ²

zobotéhnica -e ž (ẹ́)
strokovnjakinja, ki izdeluje umetne zobe, umetno obzobno tkivo: delovno mesto zobotehnice

SSKJ²

zobotéhničen -čna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na zobotehnike ali zobotehniko: zobotehnični material / zobotehnična srednja šola

SSKJ²

zobotéhnik -a m (ẹ́)
strokovnjak, ki izdeluje umetne zobe, umetno obzobno tkivo: delovno mesto zobotehnika

SSKJ²

zobotéhnika -e ž (ẹ́)
izdelovanje umetnih zob, umetnega obzobnega tkiva: razvoj zobotehnike

SSKJ²

zobotrébčar -ja m (ẹ̑)
izdelovalec zobotrebcev: rešetarji in zobotrebčarji

SSKJ²

zobotrébec -bca m (ẹ̑)
na obeh straneh priostrena, navadno lesena paličica za odstranjevanje ostankov hrane iz zobovja, za natikanje koščkov hrane: izdelovati zobotrebce; nabadati sir in salamo z zobotrebci; suh kot zobotrebec

SSKJ²

zobovína -e ž (í)
anat. snov, ki sestavlja glavni del zoba: plast zobovine

SSKJ²

zobôvje -a s (ȏ)
vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti: zobovje se menja; očistiti zobovje; odstranjevati ostanke hrane iz zobovja; pravilno razvito zobovje / človeško, živalsko zobovje / umetno zobovje
♦ anat. mlečno ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade, stalno zobovje ki zraste po šestem letu starosti; vet. ožgano zobovje rjavkasto zobovje psa po prestani bolezni, zlasti kugi; ščukasto, škarjasto zobovje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zobozdravníca -e ž (í)
zdravnica za bolezni zob in ust: bila je na pregledu pri zobozdravnici

SSKJ²

zobozdravník -a m (í)
zdravnik za bolezni zob in ust: iti k zobozdravniku

SSKJ²

zobozdravníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zobozdravnike: iskati zobozdravniško pomoč / zobozdravniški stol

SSKJ²

zobozdrávstven -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zobozdravstvo: zobozdravstveno varstvo otrok / pomanjkanje zobozdravstvenih delavcev / zobozdravstvena ambulanta

SSKJ²

zobozdrávstvo -a s (ȃ)
dejavnost, ki se ukvarja z zdravljenjem bolezni zob in ust: razvoj zobozdravstva / študirati zobozdravstvo stomatologijo / otroško, šolsko zobozdravstvo; preventivno zobozdravstvo

SSKJ²

zóbrna -e ž (ọ̑)
nav. mn., nar. primorsko dlesen: smejala se je, da so se videle rdeče zobrne

SSKJ²

zódiak tudi zodiák -a m (ọ̑; ā)
astron. dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali, živalski krog: položaj zvezd v zodiaku

SSKJ²

zodiakálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zodiak: zodiakalno ozvezdje; zodiakalna znamenja / zodiakalni krog živalski krog

SSKJ²

zófa -e ž (ọ̑)
oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem: sesti na zofo; ležati na zofi; usnjena, žametna zofa

SSKJ²

zoglenéti -ím dov. (ẹ́ í)
spremeniti se v oglje: les v kopi zogleni; pečenka je popolnoma zoglenela
// geol. spremeniti se v premog, šoto: rastlinski ostanki so pod zemeljskimi plastmi zogleneli

zoglenèl

in zoglenél -éla -o:

zoglenela skorja

zoglenela drevesa

SSKJ²

zoglenévati -am nedov. (ẹ́)
spreminjati se v oglje: v kopi les zogleneva
// geol. spreminjati se v premog, šoto: zasute rastline so polagoma zoglenevale

SSKJ²

zogleníti -ím dov., zoglénil (ī í)
spremeniti v oglje: zogleniti les v kopi

SSKJ²

zoisit in cojzít -a [cojzít] m (ȋ)
min. rudnina kalcijev aluminijev silikat:

SSKJ²

Zoisov -a -o [cójzov-] prid. (ọ̑)
bot., v zvezi Zoisova zvončica in zoisova zvončica nizka alpska rastlina z modrimi cveti, Campanula zoysii:

SSKJ²

zolájevski -a -o prid. (ȃ)
tak kot pri Zolaju: zolajevski motiv; zolajevski slog

SSKJ²

zòlj zôlja in zólj -a m (ȍ ó; ọ̑)
zool., v zvezah: goveji zolj žuželka, katere ličinke se zajedajo v govedo, Hypoderma bovis; konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus intestinalis; ovčji zolj žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah, Oestrus ovis
● nizko ima zolje v riti je nemiren, nestrpen, siten

SSKJ²

zómbi -ja m (ọ̑)
1. po nekaterih verovanjih mitološko bitje, ki je s pomočjo magije oživelo, v filmih pogosto upodobljeno kot razpadajoče bitje, ki deluje pod nadzorom koga: spremeniti se v krvoločnega zombija; vudujski čarovniki naj bi s svojim čarobnim napitkom povzročili nastanek zombijev; film o vampirjih, volkodlakih in zombijih
2. ekspr. kdor je počasen v svojih reakcijah, brezvoljen in neobčutljiv na dogodke v okolici: on je zombi na dveh nogah, ki dela dve ali tri izmene zapored

SSKJ²

zóna1 -e ž (ọ̑)
neprijeten občutek z drhtenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora, strahu: nenadoma ga je obšla zona; ob teh besedah ga je spreletela mrzla zona

SSKJ²

zona2
predel:gl. cona

SSKJ²

zonegáviti -im dov. (á ȃ)
ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža dovršno dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: zonegavi že tisto večerjo, lačen sem; z lučjo bo treba nekaj zonegaviti, da bo gorela / bodo že naredili, je zonegavil rekel, povedal
● ekspr. dekle se je zonegavilo s tujcem imelo ljubezenske, spolne odnose

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zóo zóa m (ọ̑)
publ. živalski vrt: obiskati zoo; v zou so dobili novega slona

SSKJ²

zoo... ali zóo... prvi del zloženk (ọ̑)
nanašajoč se na živali ali živalstvo: zoocenoza, zoologija

SSKJ²

zoogén -a -o prid. (ẹ̑)
geol. ki je nastal iz ostankov zlasti nižjih živali: zoogena kamnina; zoogena usedlina

SSKJ²

zóogeografíja -e ž (ọ̑-ȋ)
veda o geografski razširjenosti živali:

SSKJ²

zóogeográfski -a -o prid. (ọ̑-ȃ)
nanašajoč se na zoogeografijo: živalstvo zoogeografske enote / zoogeografska karta

SSKJ²

zookloréla -e ž (ẹ̑)
bot. enocelična alga, ki živi v sožitju z nekaterimi živalmi, zlasti s spužvami in trdoživnjaki, Zoochlorella:

SSKJ²

zoológ -a m (ọ̑)
strokovnjak za zoologijo: zoologi si prizadevajo za rešitev izumirajočih živali; botaniki in zoologi

SSKJ²

zoologíja -e ž (ȋ)
veda o živalih, živaloslovje: dognanja zoologije / profesor zoologije

SSKJ²

zoolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zoologijo: zoološka raziskovanja / zoološki strokovni izrazi / zoološke vrste / zoološka zbirka v muzeju; zoološki vrt zemljišče, na katerem se gojijo živali zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene; živalski vrt

SSKJ²

zoom ipd. gl. zum1 ipd.

SSKJ²

zoonóza -e ž (ọ̑)
med., vet. kužna bolezen živali, ki se prenaša tudi na človeka: preprečevanje in zatiranje zoonoz

SSKJ²

zóoplánkton -a m (ọ̑-ȃ)
biol. živalski mikroorganizmi, ki lebdijo v vodi, živalski plankton: fitoplankton in zooplankton

SSKJ²

zoospóra -e ž (ọ̑)
bot. celica z bički, s katero se nižje rastline nespolno razmnožujejo, blodilka: trosovnik z zoosporami

SSKJ²

zóotéhničen -čna -o prid. (ọ̑-ẹ́)
nanašajoč se na zootehniko: agrotehnični in zootehnični ukrepi

SSKJ²

zóotéhnik -a m (ọ̑-ẹ́)
strokovnjak za zootehniko: veterinar in zootehnik

SSKJ²

zóotéhnika -e ž (ọ̑-ẹ́)
veda o reji in gospodarskem izkoriščanju domačih živali: razvoj zootehnike

SSKJ²

zóper1 [zopər] prisl. (ọ̑)
izraža nasprotovanje, odpor; proti1: glasovati zoper / ona ni zoper, da se o tem govori; nič nima zoper, če hočejo ljudje delati; sam., star.: nič ni storil, kar bi bilo na zoper s čimer bi kljuboval, nasprotoval; meni na zoper govoriš

SSKJ²

zóper2 [zopər] predl. (ọ̑) s tožilnikom
1. za izražanje odpora, sovražnosti; proti2: nahujskali so jih zoper nas; ljudstvo se je dvignilo zoper voditelje; nastopiti zoper rasno razlikovanje / boriti se zoper sovražnika s sovražnikom
2. za izražanje nasprotovanja, nesoglašanja: izreči se zoper deklaracijo; zoper predlaganega kandidata je bilo samo nekaj prisotnih; protestirati zoper nove zakone
3. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: cepiti otroke zoper davico; posebnega zdravila zoper gripo ni / ukrepati zoper draginjo; rakete zoper točo
4. za izražanje neujemanja z merilom, vodilom: to je zoper običaje; delati zoper pravila, predpise; to se je zgodilo zoper njegovo voljo / pregrešila se je zoper vsa pravila vljudnosti
5. za izražanje odnosa do česa: biti neodporen zoper okužbo; ta snov je odporna zoper ogenj

SSKJ²

zoper... ali zóper... [zopər] predpona v sestavljenkah (ọ̑)
za izražanje
a) nasprotovanja, odpora: zoperkatoliški, zopermeščanski
b) nasprotja, nasprotovanja: zopernaraven, zoperživljenjski

SSKJ²

zóperčlovéški -a -o [zopərčloveški] prid. (ọ̑-ẹ́)
knjiž. protičloveški: zoperčloveško delovanje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zópernaráven -vna -o [zopərnaravən] prid. (ọ̑-á)
knjiž. protinaraven: zopernaraven potek česa / zopernaravno vzdušje nenaravno

SSKJ²

zópernatúren -rna -o [zopərnaturən] prid. (ọ̑-ȗ)
knjiž. protinaraven: zopernaturne misli

SSKJ²

zoperstáviti -im [zopərstaviti] dov. (á ȃ)
knjiž. postaviti kaj proti čemu drugemu: sanjam je zoperstavil resnično življenje

zoperstáviti se

upreti se:

zoperstavil se je strogemu očetu

zoperstaviti se z orožjem

/ zoperstaviti se usodi

SSKJ²

zoperstávljanje -a [zopərstau̯ljanje] s (á)
glagolnik od zoperstavljati: zoperstavljanje pravilnega in napačnega / uspešno zoperstavljanje sovražniku

SSKJ²

zoperstávljati -am [zopərstau̯ljati] nedov. (á)
knjiž. postavljati kaj proti čemu drugemu: zoperstavljati dobro in zlo; enim trditvam zoperstavljati druge

zoperstávljati se

upirati se:

aretirani se ni zoperstavljal

/ zoperstavljati se nasilju

SSKJ²

zópet prisl. (ọ̑)
1. izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: zopet so tukaj; po dolgem času je zopet obiskal domači kraj; kdaj se boste zopet oglasili; zopet nas je prehitel / začeti zopet vse od začetka
// ekspr. izraža začudenje, nejevoljo zaradi ponovitve česa nezaželenega: zopet hodi po travi; le kdo zopet trka / že zopet davki
2. ekspr., v zvezi zopet in zopet izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: to vprašanje se zopet in zopet pojavlja; zopet in zopet bi jih poslušala; zopet in zopet so se tožili / svetovali so mu, naj odstopi. On pa zopet in zopet, da ne
3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede, v zvezi z in, pa izraža intenzivnost dejanja: brala je in zopet brala / opozarjamo in zopet opozarjamo, da tako ne bo šlo več
// izraža veliko količino, visoko stopnjo: že leto in zopet leto je minilo; ne razločimo drugega kakor luči pa zopet luči
4. nav. ekspr., navadno okrepljen poudarja nasprotje: nekateri so bili za odločno dejanje, drugi pa zopet niso hoteli tvegati; radi so ga imeli, ker je bil veselega značaja, kar zopet oni niso bili / pridelek ni velik, pa zopet ne majhen / v vezniški rabi nekateri uživajo v petju, zopet drugi v plesu
5. v členkovni rabi poudarja zanikano trditev, ugotovitev: samo poučnih knjig pa zopet ne moremo brati; tako hudo pa zopet ni; tako brez težav, kot mislite, pa zopet nismo / ne boste nagajali, ne in zopet ne

SSKJ²

zópeten -tna -o prid. (ọ̑)
ki nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste; ponoven: bojijo se, da bo prišlo do zopetnega spopada; zopetni sprejem v zavod; zopetne obremenitve so mu škodovale

SSKJ²

zóprn -a -o prid., zóprnejši (ọ̑)
1. ki vzbuja močen občutek neugodja: v hiši je bil zoprn hlad; zoprn veter; zoprna svetloba; zoprno vreme / v ustih je imel zoprn okus; v nos mu je udaril zoprn vonj / ob pogledu nanj jo je obšel zoprn občutek
// ki vzbuja odpor: zoprn glas; človek zoprnega videza / materini očitki so mu bili zoprni / ima nekaj zoprnih navad; že sama misel na alkohol in cigarete ji je zoprna; zoprno vedenje / ekspr. bolj in bolj mi je zoprn / evfem. matematika ji je bila zoprna ni je imela rada
2. ki prinaša veliko neprijetnosti, težav: zoprn dan; zoprna zadeva; zoprno delo
// ki povzroča zadrego, negotovost: zoprn dogodek; prišlo je do zoprnega nesporazuma; nenadoma se je znašel v zelo zoprnem položaju; namenoma je preslišal zoprno vprašanje
3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi zelo negativne, neprijetne lastnosti: zoprn človek; znebiti se je hotel zoprnega sopotnika / bil je zoprn za družbo nedružaben, nezabaven / ima nekaj zoprnih lastnosti

zóprno

prislov od zoprn:

zoprno govoriti

zoprno se vesti

v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža močno neugodje, nezadovoljstvo: zoprno mu je bilo lupiti krompir; zoprno mi je bilo, ko smo se srečali

SSKJ²

zóprnež -a m (ọ̑)
ekspr. zoprn človek: ta zoprnež ni nikoli zadovoljen / kot psovka izgini, zoprnež

SSKJ²

zóprnica -e ž (ọ̑)
1. ekspr. zoprna ženska: ni hotela imeti nobenih opravkov s to zoprnico
2. knjiž. nasprotnica: gledala je svoji zoprnici naravnost v oči

SSKJ²

zoprníja -e ž (ȋ)
ekspr. kar je zoprno: znebiti se drobnih dnevnih zoprnij; to je zame velika zoprnija / zaradi dekleta ima še zdaj zoprnije sitnosti, težave
// lastnost, značilnost zoprnega; zoprnost: upira se mi zoprnija in sovražnost tega človeka

SSKJ²

zóprnik -a m (ọ̑) knjiž.
1. zoprn človek: ta zoprnik pride, kadar ga najmanj pričakuješ; izogibati se zoprnikom
2. nasprotnik: nekdanji zoprnik je postal njegov najboljši prijatelj; premagati zoprnike

SSKJ²

zóprništvo -a s (ọ̑)
knjiž. nasprotovanje: s svojimi izjavami izzvati zoprništvo / zoprništvo med vladarskimi hišami nerazumevanje, sovraštvo

SSKJ²

zóprnost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost zoprnega: zoprnost mraza; vzbujati občutek zoprnosti / zoprnost glasu / zoprnost vsiljivega človeka
// kar je zoprno: biti kos vsem zoprnostim; doživeti veliko zoprnosti
● knjiž. med ljudmi ni bilo nobenih zoprnosti nasprotij; knjiž. do fanta je čutila neko zoprnost odpor

SSKJ²

zóprvanje tudi zoprvánje -a s (ọ̑; ȃ)
zastar. nasprotovanje, upiranje: mati ni dovolila nobenega zoprvanja

SSKJ²

zóprvati -am nedov. (ọ̑)
zastar. nasprotovati, upirati se: čeprav mu je marsikdaj zoprvala, sta ostala prijatelja / zoprvati vsemu slabemu

SSKJ²

zòr zôra tudi zór -a m (ȍ ó; ọ̑) knjiž.
1. zora, svit: zunaj je že vstajal zor; jutranji zor / pri označevanju časovnosti ob prvem zoru je šel na polje
● zastar. na zoru je počil strel na vzhodu
2. zarja: nad goro žari zor / tudi zanje je zasvetil zor rešitve

SSKJ²

zôra in zóra -e ž (ó; ọ̑)
jasna svetloba na nebu pred sončnim vzhodom: zora svetli nebo; zunaj je že vstala zora; jutranja zora; pesn. mlada zora
// čas ob sončnem vzhodu: bliža se zora; knjiž. napočila je zora / pri označevanju časovnosti: bedeti do zore; ptice so začele peti ob zori; vstati pred zoro
● ekspr. delati od zore do mraka ves dan; ekspr. plesali so do bele zore vso noč, do jutra

SSKJ²

zoráti zôrjem in zórjem dov., zôrji zorjíte; zorál (á ó, ọ́)
1. zrahljati zemljo s plugom: zorati ledino, njivo; zorati in pobranati / zorati za ozimino
2. z oranjem narediti: zorati brazdo; pren. skrb mu je zorala gube na čelu
● zorati cesto splužiti

zorán

-a -o:

pot do vasi še ni zorana

zorano polje;

prim. izorati

SSKJ²

zóren1 -rna -o prid., zórnejši (ọ̄)
1. nanašajoč se na zoro: zorna svetloba / nad travniki je ležala zorna meglica jutranja
// star. zgodnji: zorna pomlad; zorno jutro / zorna mladost
♦ rel. zorna maša prva maša na božič
2. star. mladostno svež in lep: zorni mladenič / dekličin zorni obraz
// svetel, jasen, čist: zorni dnevi mladosti; zorna modrina / zorna bodočnost

zórno

prisl.:

lica se ji zorno bleščijo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zóren2 -rna -o prid. (ọ̄)
publ., v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: dogodek smo obravnavali z različnih zornih kotov; pod tem zornim kotom
♦ fiz. zorni kot kot, v katerem se vidi telo s prostim očesom; (normalna) zorna razdalja razdalja, iz katere se vidi predmet z najmanjšim naporom; zorno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava

SSKJ²

zorênje -a s (é)
glagolnik od zoreti: zorenje grozdja; čas zorenja / zorenje uskladiščenega sadja / zorenje mesa, sira, vina / biološko, čustveno, duševno, spolno zorenje mladostnika; zorenje osebnosti / leta režiserjevega zorenja
♦ obrt. zorenje gline hranjenje zdrobljene gline, zlasti opečne, v betonski jami, da postane ta enakomerno vlažna in zrnata

SSKJ²

zoréti -ím nedov., zôrel in zorèl in zorél (ẹ́ í)
1. z rastjo, razvojem prihajati do zrelosti: pšenica zori; grozdje je začelo zoreti / cvet zori v sad; pren. v glavi mu zori nov načrt; ta sklep je vedno bolj zorel v nas
// dosegati potrebno, ustrezno kakovost: pustiti sir, da zori / gnoj zori v kupu; pren. dobra misel počasi zori
● tvor zori gnoj v njem se zbira in mehča
♦ čeb. med zori
2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: fantje so zoreli v može; duševno, spolno zoreti / človek z leti zori; igralka je zorela v umetnico / knjiž.: pobude za upor kmetov so zorele celo stoletje; poletni večer počasi zori v noč prehaja; zunaj je zorel avgust bil, se bližal koncu

zorèč

-éča -e:

zoreče sadje, žito

SSKJ²

zorévati -am nedov. (ẹ́)
star. zoreti: po vinogradih zoreva grozdje

SSKJ²

zorganizírati -am dov. (ȋ)
organizirati: zorganizirati pomoč / zorganizirati delavce, mladino / zorganizirati stranko ustanoviti / zorganizirati hrano, prenočišče priskrbeti

zorganizíran

-a -o:

dobro zorganizirano delo

SSKJ²

zôrica in zórica -e ž (ó; ọ̑)
ekspr. manjšalnica od zora: vstani, zorica je že
♦ zool. dnevni metulj bele barve z oranžnimi konicami na sprednjih krilih, Anthocharis cardamines

SSKJ²

zorílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zorenje: vlaženje zorilnih prostorov za sir / zorilni negovalni postopki

SSKJ²

zorílnica -e ž (ȋ)
prostor za dozorevanje sadja, zoritev živil: zgraditi zorilnico in več hladilnic; zorilnica sira; zorilnica za banane

SSKJ²

zorílnik -a m (ȋ)
agr. velika posoda iz nerjavnega jekla za zorenje smetane: pretočiti smetano v zorilnike

SSKJ²

zoríšče -a s (í)
knjiž. izhodišče, osnova za presojanje česa: obravnavati kaj z drugega, širšega zorišča

SSKJ²

zorítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zoreti ali zoriti: pomen toplote za rast in zoritev; zoritev plodov / spremembe vina pri zoritvi / čas zoritve v mladeniče in može

SSKJ²

zoríti1 -ím nedov. (ī í)
delati, povzročati, da postane kaj zrelo: sonce zori češnje; topli dnevi zorijo sadje in ajdo / ekspr. robida je zorila svoje črne jagode
// delati, povzročati, da kaj doseže potrebno, ustrezno kakovost: zoriti smetano; vino sam zori in ustekleničuje; pren. življenje ga zori; tri leta je zoril svojo idejo

zorjèn

-êna -o:

pravilno zorjen sir

SSKJ²

zoríti2 -ím tudi zóriti -im nedov.(ī í; ọ̄)
knjiž. ožarjati, osvetljevati: dimnike je že zorila rdeča svetloba

zoríti se

, tudi zóriti se

brezoseb.

prehajati iz noči v dan:

se že zori

vstali smo, ko se je zorilo

biti osvetljen, ožarjen:

ob sončnem zahodu se zorijo vzhodne in južne gore

SSKJ²

zorítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zoritev: zoritveni proces; zoritvena doba / zoritvena temperatura

SSKJ²

zórnice -nic in zorníce -níc ž mn. (ọ̑; í ȋ)
v krščanskem okolju zgodnje jutranje maše v adventu: hoditi k zornicam

SSKJ²

zórnost -i ž (ọ́)
star. mladostna svežina in lepota: njena zornost jih je prevzela

SSKJ²

zós -a m (ọ̑)
1. nižje pog. omaka: paradižnikov, vinski zos
2. nizko neprijeten, zapleten položaj: potegniti koga iz zosa; zaiti v velik zos

SSKJ²

zostriti ipd. gl. izostriti ipd.

SSKJ²

zòv zôva in zôv -a m (ȍ ó; ȏ)
star. klic, poziv: na moj zov se je takoj oglasil

SSKJ²

zovínkati -am dov. (ȋ)
knjiž. narediti ovinkasto: novo cesto so preveč zovinkali

zovínkan

-a -o:

zovinkana pot

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zóženje -a s (ọ̄)
glagolnik od zožiti: znak za zoženje ceste / zoženje požiralnika / optično zoženje postave / zoženje kulturne dejavnosti

SSKJ²

zóženost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost zoženega: zoženost zenic / navidezna zoženost prostora / zoženost političnega, strokovnega obzorja

SSKJ²

zoževánje -a s (ȃ)
glagolnik od zoževati: zoževanje doline proti koncu / refleksno zoževanje in razširjanje zenice / zoževanje tržišča / zoževanje razlik med državami

SSKJ²

zoževáti -újem nedov. (á ȗ)
delati kaj (bolj) ozko: zasipavati in zoževati rokav reke; pot se je začela zoževati / vojaki so zoževali obroč okrog postojanke
// delati, povzročati, da je kaj videti ožje: podolžne črte postavo zožujejo
// zmanjševati, omejevati: zoževati razmike med stoli / tržišče se zaradi takih ukrepov zožuje / zoževati obravnavo na en sam problem / zoževati pravice koga

zožujóč

-a -e:

proti vrhu zožujoči se stolpi

vedno bolj zožujoča se pot

SSKJ²

zožítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zožiti: zožitev ceste / zožitev samoglasnika / zožitev proračuna

SSKJ²

zóžiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
narediti kaj (bolj) ozko: zožiti rov, strugo; dolina se proti severu zoži / zožiti hlačnice / pri izdihu se pljuča zožijo / ekspr. sovražno je zožila oči, pogled / pomen besede se je zožil
♦ jezikosl. ozki e se pred r zoži
// narediti, povzročiti, da je kaj videti ožje: temna barva in navpični šivi postavo zožijo
// zmanjšati, omejiti: zožiti prehod med posteljo in omaro / zožiti razpravo; zožiti število predlaganih sprememb na najnujnejše / krog znancev se mu je zožil

zóžen

-a -o:

zožen pomen besede

imeti zožene zenice

cesta je bila zaradi snega zožena

SSKJ²

zracionalizírati -am dov. (ȋ)
1. uskladiti z razumom: zracionalizirati nauk; reformacija je skušala zracionalizirati religijo
2. narediti, da se zaradi skladnosti z razumom doseže najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: zracionalizirati delo / zracionalizirati podjetje

zracionalizíran

-a -o:

zracionaliziran način razmišljanja

zracionalizirana metoda

SSKJ²

zráčen1 -čna -o prid. (ā)
nanašajoč se na zrak: zračni mehurčki; zračna plast / močen zračni sunek; zračni tok; zračni vrtinec je dvignil streho / nizek, visok zračni tlak; zračni upor; zračna temperatura; zračna vlaga / zračni filter filter za filtriranje zraka; ležati na zračni blazini blazini, napolnjeni z zrakom; zračna tlačilka za kolo / zračno hlajenje / zračni napad; zračni promet / zračna kopel bivanje, gibanje, navadno v kopalkah, na zraku / zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema / publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom; zračno ladjevje letala, letalstvo / publ. zračni pirat kdor ugrabi letalo s potniki in posadko zlasti iz političnih vzrokov
♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; bot. zračne korenine korenine, ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka; fiz. normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; kem. zračni kisik; med. zračna embolija; meteor. navzdoljnji, navzgornji zračni tok; območje visokega zračnega tlaka; zračna masa ali zračna gmota zrak nad večjim območjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; zračno zrcaljenje optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe; mont. uvlečni zračni tok zračni tok za zračenje pod pritiskom; obrt. zračna petlja verižna petlja; pravn. zračni prostor prostor nad zemeljsko površino, ki spada pod oblast določene države; nevtralni zračni prostor; strojn. zračni propeler; zračna črpalka; zračna razredčevalka vakuumska črpalka; šport. zračna puška puška na zračni pritisk za športno streljanje; teh. zračni jašek jašek za dovajanje svežega zraka; zračna blazina zrak, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse; vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini; zool. zračni prostor prostor med jajčnima ovojnicama na topem koncu jajca, napolnjen z zrakom za zarodek

zráčno

prisl.:

motor se hladi zračno

♦

les. zračno suh les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega, naravnega sušenja

SSKJ²

zráčen2 -čna -o prid. (á ā)
1. v katerem je veliko zraka: zračen prostor; učilnica je svetla in zračna / zrahljana zemlja je zračna
2. ki zaradi lahkosti, luknjičavosti materiala prepušča zrak: zračni čevlji; bombažno perilo je zračno

SSKJ²

zráčenje -a s (á)
glagolnik od zračiti: naravno, umetno zračenje; zračenje prostorov; naprava za zračenje / zračenje posteljnine
♦ agr. zračenje vina pretakanje vina navadno skozi cedilo ali razpršilnik, da izgubi vonj in okus po žveplovodiku; čeb. zračenje panja uravnavanje vlažnosti, temperature v panju z zračenjem

SSKJ²

zračílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zračenje: zračilne naprave
♦ mont. zračilna cev vsaka od cevi zračilnega voda; zračilna vrata vrata za usmerjanje zračnega toka v rudniku; teh. zračilni jašek jašek za dovajanje svežega zraka

SSKJ²

zráčiti -im nedov. (á ȃ)
delati, povzročati, da se zrak v kakem prostoru zamenja: zračiti stanovanje; temeljito zračiti
♦ čeb. čebele zračijo panj z gibanjem kril ob izletni odprtini uravnavajo vlažnost, temperaturo v panju
// delati, da večja količina zraka učinkuje na kaj: zračiti obleko, posteljnino

SSKJ²

zráčnica -e ž (ȃ)
1. gumijasta cev, napolnjena z zrakom, za na kolo vozila: zračnica poči, se predre; krpati zračnico; napolniti zračnico; zračnico je razneslo; izpustiti zrak iz zračnice; prazna, predrta zračnica / avtomobilska zračnica; zračnica za kolo
2. nav. mn., zool. cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov: zračnice in dihalnice

SSKJ²

zráčnik -a m (ȃ)
odprtina, luknja za zračenje: narediti, zapreti zračnik; zračniki v strehi; odvod sopare v zračnik

SSKJ²

zráčnost -i ž (á)
lastnost, značilnost zračnega2: zračnost hleva / vlažnost in zračnost zemlje

SSKJ²

zračunati ipd. gl. izračunati ipd.

SSKJ²

zradikalizírati -am dov. (ȋ)
narediti, da postane kaj (bolj) radikalno: zradikalizirati svoj nazor / zradikalizirati stranko

SSKJ²

zradírati -am dov. (ȋ)
1. navadno z radirko zbrisati, odstraniti napisano, narisano: zradirati besedo, pomožne črte / nekatere madeže lahko zradiramo s kruhovo sredico
2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne obstaja več: rudnika ni mogoče kar zradirati; zradirati iz spomina, z zemlje

zradíran

-a -o:

ime je bilo zradirano

SSKJ²

zragljati gl. izragljati

SSKJ²

zrahljánje -a s (ȃ)
glagolnik od zrahljati: zrahljanje zemlje / zrahljanje obveze

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zrahljánost -i ž (á)
lastnost, značilnost zrahljanega: zrahljanost prsti / ekspr. zrahljanost organizacije / ekspr. zrahljanost medčloveških odnosov

SSKJ²

zrahljáti -ám dov. (á ȃ)
1. narediti, da kaj ni več
a) trdno sprijeto, gosto: zrahljati zemljo; zrahljati z oranjem, s prekopavanjem / zrahljati slamo, žimo / zrahljati blazine; zrahljati posteljo
b) trdno, tesno nameščeno: zrahljati obveze; zrahljati si pas, kravato / zrahljati vozel; zrahljati vajeti popustiti
2. ekspr. narediti, da postane kaj manj močno, izrazito: zrahljati disciplino, enotnost / prepiri so zrahljali vezi v družini
● ekspr. skrbi so mu zrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. zdravje se mu je zrahljalo ni več tako zdrav

zrahlján

-a -o:

zrahljana morala

zrahljana prst

zrahljane vezi

●

ekspr. imeti zrahljane živce biti živčen, razdražljiv

SSKJ²

zrájtati se -am se dov. (á)
nižje pog. spomniti se, domisliti se: nisem se takoj zrajtala / pa nič, če se sami ne zrajtajo
● zastar. vse je prav lepo zrajtal izračunal

SSKJ²

zràk zráka m (ȁ á)
1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje
2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak
3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče
4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka
5. s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku
// s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak
6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku
● zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; lov. žarg. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene
♦ fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko, vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku

SSKJ²

zrakoplòv -ôva m (ȍ ō)
naprava za letenje po zraku: zrakoplov leti; graditi, konstruirati zrakoplove; pristanek zrakoplova; vožnja z zrakoplovom; baloni, cepelini, letala, zmaji in drugi zrakoplovi
// knjiž. s plinom napolnjena podolgovata vodljiva naprava, lažja od zraka, za zračni promet; cepelin: napolniti zrakoplov s plinom; ogrodje zrakoplova

SSKJ²

zrakoplôvec -vca m (ȏ)
knjiž. aeronavt, letalec: prvi zrakoplovci
● knjiž. ta ptica je dober zrakoplovec letalec

SSKJ²

zrakoplôven -vna -o prid. (ȏ)
knjiž. aeronavtičen, letalski: zrakoplovna vozila / zrakoplovni promet zračni promet

SSKJ²

zrakoplôvstvo -a s (ȏ)
knjiž. aeronavtika, letalstvo: razvoj, zgodovina zrakoplovstva

SSKJ²

zrakotêsen -sna -o prid.(é)
za zrak neprepusten: zrakotesna posoda; zrakotesna vrata

zrakotêsno

prisl.:

zrakotesno zaprt

SSKJ²

zrakovòd -óda m (ȍ ọ́)
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje zraka: položiti, speljati zrakovod; v zrakovod vgraditi ventilator

SSKJ²

zráslek -a m (ȃ)
knjiž. kar je zraščeno: vejni zraslek

SSKJ²

zraslolísten -tna -o prid. (ȋ)
bot. ki ima zrasle venčne liste: zraslolistni venec

SSKJ²

zraslolístnica -e ž (ȋ)
nav. mn., bot. zraslovenčnica

SSKJ²

zráslost -i ž (á)
lastnost, značilnost zraslega: zraslost prstov, vej / zraslost kmečkega človeka z zemljo

SSKJ²

zraslovênčnica -e ž (ȇ)
nav. mn., bot. rastline, ki imajo zrasle venčne liste, Sympetalidae: prostovenčnice in zraslovenčnice

SSKJ²

zrást -í ž (ȃ)
1. glagolnik od zrasti: ta kost je nastala z zrastjo več manjših kosti; zrast požiralnika
2. star. rast, postava1: močna zrast koga; dekle nežne zrasti
3. anat. mesto, kjer sta s hrustancem skoraj negibljivo zrasli dve kosti: prerezati dimeljnično zrast

SSKJ²

zrástek -tka m (ȃ)
kar je zraščeno: zrastki različnih oblik

SSKJ²

zrásti zrástem in zrásem dov., zrásel in zrástel (á)
1. postati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: v tem letu je otrok zelo zrasel; zrasla je za pet centimetrov višje kot mati; zrasti v dolžino, višino / star. velik je zrasel postal je velik
// v zvezi z v zaradi takega razvoja se razviti v to, kar izraža dopolnilo: zrasla je v lepo dekle; zrasel je iz otroka v moža / otroci so zrasli v delovne ljudi
// z rastjo dobiti dokončno podobo: ta drevesa hitro zrastejo; mladič zraste v enem letu / kaj bi bil rad, ko zrasteš ko boš odrasel; šalj. bom kar stal, bom prej zrasel / setev je zrasla in šla v klasje; jedo to, kar zraste na njivi
2. zaradi naravnega, življenjskega razvoja nastati, pokazati se: fantu so že zrasle brčice; zrasli so novi listi; zrasel mu je prvi zob; iz groba je zrasla vrtnica; po dežju je zraslo veliko gob / treba je počakati, da zraste nova generacija
3. s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: zrasel je na vasi, pri starih starših / zrasli so v izobilju, revščini
4. nav. ekspr. postati večji
a) po obsegu: trebuh mu je zrasel; oteklina je čez noč zrasla; mesto je zelo zraslo
b) po številu: na vsakih sto metrov globine zraste temperatura za tri stopinje / število zaposlenih je zraslo
5. doseči višjo stopnjo
a) glede na intenzivnost, jakost: hrup je še zrasel; pritisk je zelo zrasel narasel / od jeze, razburjenja mu je glas zrasel / brundanje je zraslo v glasno petje / pogum, ponos mu je zrasel; ugled ustanove je zelo zrasel
b) glede na količino: dohodki so malo zrasli; potrebe po energiji so zrasle za dvajset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo zrasel
c) glede na možni razpon: cene so zrasle; kvaliteta je zrasla
// razviti se, postati boljši, kvalitetnejši: igralec je v zadnjem obdobju zelo zrasel; moralno, umetniško zrasti / zrasti v dobro pevko
6. ekspr. nastati, pokazati se kot posledica dela: pod njenimi prsti je hitro zrasel papirnat okrasek / tu bodo zrasli stanovanjski bloki; zrasla so nova naselja / vsak dan zraste kako novo podjetje se ustanovi
7. nav. ekspr. postati viden, opazen: po dolgi hoji zraste pred nami koča; iz teme je zrasla postava / na nebu je zrasla luna vzšla
8. ekspr. nastati, razviti se kot posledica česa: čuden upor je zrasel v njem; med njima je kmalu zraslo zaupanje / ta spoznanja so zrasla iz pisateljevega notranjega življenja / ta glasba je zrasla iz ljudskega izročila
9. postati s čim skladna celota: nova cesta je zrasla z okolico / sosednji naselji sta že zrasli v celoto
10. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem pokazati jezo, razburjenje: oče je ukazovalno zrasel / zrasti v jezi / tako ne boš govoril z menoj, je zrasel
// navadno s prislovnim določilom postati bolj samozavesten, ponosen: od sreče je zrasel do neba; ob taki pohvali je kar zrasel
● ekspr. pri tem delu ti bo zrasla brada zelo dolgo boš to delal; ekspr. greben mu je zrasel postal je domišljav, prevzeten; ekspr. spet so jim zrasle peruti spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni; ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; pog. čez glavo mu je zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je začela bolj ceniti, spoštovati; ekspr. prodaj mu tisti les, saj ti ni na srcu zrasel saj ni potrebno, da si tako navezan nanj

zrásti se

rastoč se združiti, povezati:

drevesi, veji sta se zrasli

cepič se je zrasel s podlago

rebra so se nepravilno zrasla

ekspr. združiti, povezati se sploh: umsko in ročno delo se bosta sčasoma zrasli / sorodne panoge so se zrasle med seboj

ekspr.

začeti skladno obstajati, živeti s kom:

stara in mlada družina sta se zrasli

/ mož in žena se morata zrasti v eno

/ mesto se je zraslo z zaledjem tesno povezalo

zrásel

-sla -o:

rodil se je z zraslimi prsti

zrasle kosti

♦

bot. cevasto zraslo cvetno odevalo

zráščen

-a -o:

zraščena dvojčka

zraščeni veji

ima zraščene obrvi

●

ekspr. zelo je zraščen z zemljo navezan nanjo

♦

med. zraščeni pljučna in rebrna mrena;

prim. izrasti

SSKJ²

zrastlína in zraslína -e ž (í)
kar se zraste: zmaličene zrastline plodov
// med. bolezenska zraslost v telesnih votlinah: po vnetju so nastale zrastline med porebrnico in popljučnico

SSKJ²

zráščanje -a s (á)
glagolnik od zraščati se: zraščanje cepljene rastline in cepiča / postopno zraščanje umskega in ročnega dela / zraščanje novih zgradb z okoljem
♦ min. zraščanje kristalov

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zráščati se -am se nedov. (á)
1. rastoč se združevati, povezovati: sadike jagod se zraščajo; veji sta se začeli zraščati / kite se zraščajo s kostjo
// ekspr. združevati, povezovati se sploh: gospodarske in negospodarske dejavnosti se zraščajo
2. biti, postajati s čim skladna celota: nova stavba se lepo zrašča z okolico
// ekspr. začenjati skladno obstajati, živeti s kom: inteligenca se je zraščala z delavskim razredom / družina se je čedalje bolj zraščala v celoto

zráščati

star., s prislovnim določilom

rasti,

odraščati:

zraščal je na kmetiji

SSKJ²

zráščenec -nca m (ȃ)
min. skupek najmanj dveh kristalov, ki sta pravilno zraščena:

SSKJ²

zráščenje -a s (ȃ)
glagolnik od zrasti: pravilno zraščenje kosti / zraščenje mesta z zaledjem

SSKJ²

zráščenka -e ž (ȃ)
bot., v zvezi velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa: nabirati velike zraščenke

SSKJ²

zráščenost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost zraščenega: zraščenost prstov / zraščenost nove ceste s pokrajino

SSKJ²

zráven1 [zravən] prisl. (ȃ)
1. izraža položaj, prostor v neposredni bližini, sosedstvu česa: na mizo je postavila čajnik in zraven položila prtičke; stena je suha, omaro lahko porinete čisto zraven; na desni strani stoji pošta, tik zraven je trgovina; iz prostora zraven se je slišalo kričanje
// izraža položaj, ko je kaj skupaj s čim: zunaj je gruča fantov, tudi vaš sin je zraven; slikali se bodo, stopite še vi zraven / denite še malo zelenja zraven, da bo šopek bogatejši; krilo je temno, svetla bluza se poda zraven / kadar kam gredo, ga vzamejo zraven s seboj / ko so ustanovili društvo, so ga povabili zraven v društvo / kupil je konja in vse, kar spada zraven / postregli so z golažem in (za) zraven so dali žgance
// izraža položaj, ko je kaj pritrjeno k čemu: kupiti smuči in dati vezi zraven; vzemi čevlje in poglej, če so vezalke zraven
2. izraža navzočnost, udeleženost pri čem: bil je zraven, ko so jih obsodili; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven / rad bi to delal, pa ga ne pustijo zraven / pog.: pri vsaki stvari je zraven je udeležen; pustite me, jaz nimam nič zraven
3. izraža dodajanje: če boste kupili posodo, vam bomo zraven dali še pribor; tega nisem plačal, to sem dobil zraven / lepa je, pa še bogata zraven; ne poznam poti in še bolan sem zraven; bila je urejena, preprosta, a zraven vedno elegantna / igrala sta karte in se zraven prepirala hkrati / v vezniški rabi: že po naravi je bil razburljiv, zraven pa je živel v nevarnem času; nima vztrajnosti, zraven pa ne zna izkoristiti časa
● slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno družbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj

SSKJ²

zráven2 [zravən] predl. (ȃ) z rodilnikom
1. za izražanje položaja v bližini česa ali premikanja v tak položaj: sedela sta drug zraven drugega; zraven hiše raste velik oreh; postavila se je zraven njega / tik zraven okna je počilo; tukaj zraven zida
2. za izražanje dodajanja: zraven dobrih lastnosti je imela tudi slabe; pesnika je zraven ljubezni do izvoljenke navdajala še ljubezen do domovine / v vezniški rabi v šoli je med najboljšimi, zraven tega pa precej pomaga doma
3. za izražanje primerjave: zraven drugih je bil pravi velikan; postavljati Koseskega zraven Prešerna
4. star. kljub: skopuh je zraven velikega bogastva siromak

SSKJ²

zravnánje -a s (ȃ)
glagolnik od zravnati: zravnanje obleke / zravnanje glave; prim. izravnanje

SSKJ²

zravnanost gl. izravnanost

SSKJ²

zravnáti -ám dov. (á ȃ)
1. z nategovanjem, glajenjem narediti ravno: zravnati zmečkan papir; zravnati dele oblačila z likanjem / zravnati zvite žeblje / zravnal je obleko in jo položil čez stol / pred polaganjem oblog je treba stene zravnati
2. narediti, da pride kaj
a) v naraven, pravilen položaj: zravnati izpahnjeno nogo; mlado drevo je še mogoče zravnati; pohojena trava se je zravnala
b) v pravilen, ustrezen položaj: zravnati knjige na polici; vrsti sta se zravnali / zravnati krmilo
// vzravnati: zravnati hrbet, telo / prostor je tako nizek, da se v njem ni mogoče zravnati; skloniti se in se spet zravnati

zravnáti se

postati raven:

po nekaj ovinkih se cesta zravna

zravnán

-a -o:

zravnan hrbet

zravnana obleka

prisl.: zravnano hoditi, sedeti;

prim. izravnati

SSKJ²

zravnava gl. izravnava

SSKJ²

zravnavanje gl. izravnavanje

SSKJ²

zravnávati -am nedov. (ȃ)
1. z nategovanjem, glajenjem delati ravno: zravnavati zmečkan papir / zravnavati perilo
2. delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: zravnavati polomljene ude
// vzravnavati: zravnavati hrbet; upogibati in zravnavati telo / s težavo se zravnavati; prim. izravnavati

SSKJ²

zrávnji -a -e prid. (ā)
nar., pri vpreženi živini desni: zravnji konj

SSKJ²

zrávsati se -am se dov. (ȃ)
ekspr. spopasti se, stepsti se, zlasti s kremplji, zobmi: mačka se zravsata; psi so se zravsali za plen / fantje so se zravsali zaradi deklet / zravsal se je s sosedom sprl

SSKJ²

zrcálar -ja m (ȃ)
1. izdelovalec ogledal: steklarji in zrcalarji
2. rib. v ribniku vzrejen krap z redkimi luskami po hrbtu, trebuhu in korenu repne plavuti: gojiti luskinarje in zrcalarje

SSKJ²

zrcálast -a -o prid.(á)
podoben zrcalu: zrcalasta ploskev / zrcalasta gladina morja

zrcálasto

prisl.:

luže se zrcalasto bleščijo

SSKJ²

zrcálce -a s (ā)
manjšalnica od zrcalo: zrcalce se je razbilo / zobozdravniško zrcalce
♦ bot. navadno njivsko zrcalce enoletna rastlina z razraslim steblom in vijoličastimi cveti, Legousia speculum-veneris; lov. zrcalce zrcalo

SSKJ²

zrcálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zrcalo: omara z zrcalnimi vrati / zrcalna dvorana / zrcalna slika slika, ki kaže predmet v naravni velikosti z zamenjano levo in desno stranjo; okensko in zrcalno steklo / zrcalna površina; pren. zrcalne ploskve poplavljenih travnikov
● otrokovo vedenje je zrcalna podoba očetovega vedenja je tako kot očetovo
♦ fiz. zrcalni daljnogled daljnogled, ki zbira žarke s konkavnim zrcalom; zrcalni odboj žarkov odboj, pri katerem so vsi odbojni koti enaki; fot. zrcalni fotografski aparat fotografski aparat, ki posreduje sliko v iskalo z zrcalom, ki se pri snemanju odmakne; zrcalna kamera zrcalni fotografski aparat; min. zrcalna simetrija simetrija, pri kateri sta obe polovici zrcalno enaki

zrcálno

prisl.:

pisati tiskani črki N in S zrcalno

zrcalno se lesketajoča površina morja, parketa

SSKJ²

zrcáliti -im nedov. (á ȃ)
1. zaradi odbijanja svetlobe delati kaj vidno, kazati kaj na svoji površini: jezero zrcali smreke, zvezde; ogledalo zrcali del predsobe; šipa zrcali nebo
2. ekspr. kazati, izražati: njen pogled zrcali strah / razstava zrcali ustvarjalnost otrok; številke zrcalijo splošno stanje

zrcáliti se

zaradi odbijanja svetlobe v čem biti viden, kazati se:

mesec se zrcali na gladini jezera

v reki se zrcalijo drevesa

v velikem ogledalu se je zrcalila njena podoba

ekspr.

biti viden, kazati se:

na obrazu se ji je zrcalila osuplost, žalost

v očeh se je zrcalil strah

/ v ljudskih pesmih se zrcali narodov značaj; v stališčih se zrcalijo velike politične razlike

zrcáljen

-a -o:

resnični svet, zrcaljen v naših predstavah

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zrcáljenje -a s (á)
1. glagolnik od zrcaliti: zrcaljenje dreves v jezeru; opazovati zrcaljenje luči v stoječi vodi / zrcaljenje avtorjevega notranjega življenja v pesmih; umetnost ni samo fotografsko zrcaljenje življenja
2. rač. sprotno izdelovanje varnostne kopije podatkov na različnih trdih diskih: zrcaljenje podatkov z obstoječega na novi disk / skrbeti za zrcaljenje diskov
♦ mat. zrcaljenje na premici preslikava točke v točko, ki je v enaki razdalji od premice na drugi strani; meteor. zračno zrcaljenje optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe

SSKJ²

zrcálo -a s (á)
1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: na steni visi veliko zrcalo; pogledati se v zrcalo; zrcalo s starinskim okvirom; morje je bilo mirno kot zrcalo / beneško zrcalo z robom, brušenim v obliki majhnih zrcal; brušeno, kristalno zrcalo / grlno, zobozdravniško zrcalo za posredni pregled grla, zob, ustne votline / čarovno zrcalo po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč
2. ekspr., s prilastkom zrcalu podobna površina: čoln je drsel po morskem zrcalu; zeleno modro zrcalo jezera
3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: časopisi so zrcalo svojega časa; narodna pesem kot zrcalo narodove duše / poskušali so stvar prikazati v popačenem zrcalu
● knjiž. držati zrcalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže zrcalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na njene napake
♦ agr. jajčje zrcalo priprava za presvetljevanje jajc; avt. cestno zrcalo parabolično zrcalo, ki omogoča boljšo vidljivost v nepreglednem križišču, ovinku; vzvratno zrcalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; fiz. krogelno ali sferno zrcalo v obliki dela krogelne površine; parabolično, ravno zrcalo; lov. zrcalo modrikasto svetleče se perje v peruti race; navt. (krmno) zrcalo prisekana oblika krme; tisk. zrcalo velikost in lega potiskane površine na strani

SSKJ²

zrcalovína -e ž (í) metal.
1. bron srebrno bele barve z visokim sijajem za izdelavo zrcal: nanašati zrcalovino na steklo
2. surovo železo z veliko mangana:

SSKJ²

zrecitírati -am dov. (ȋ)
1. umetniško prebrati, podati (pesniški) tekst: zrecitirati pesem
2. ekspr. hitro in tekoče povedati: mimogrede mu je zrecitiral naslove knjig

SSKJ²

zrêči zrêčem dov., zrêci zrecíte; zrékel zrêkla (é) star.
1. reči, povedati, navadno brez obzirov: bil je zelo jezen in jim je vse zrekel; koliko bridkih mu je zrekla
2. dati ime, vzdevek: zaradi punčke so ji zrekli Pikapolonica

SSKJ²

zrédčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. narediti (bolj) redko: zredčiti omako; zredčiti z vodo / zredčiti solato / mah je zredčil travo / gozd so zelo zredčili
2. povzročiti, da se kaka skupina, skupnost številčno zmanjša: bolezen je zredčila to živalsko vrsto

zrédčiti se

postati (bolj) redek:

nekdaj gosta trava se je zredčila

/ lasje so se mu zredčili in posiveli

/ megla se je zredčila

/ promet se proti večeru zredči

postati številčno manjši:

zaradi spopadov so se vojaške enote zredčile

/ število gostov se je zredčilo

zrédčen

-a -o:

z vodo zredčeno mleko

SSKJ²

zredigírati -am dov. (ȋ)
1. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev; urediti: zredigirati zbornik
2. narediti, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo obliko; spremeniti, popraviti: zredigirati članek
♦ jezikosl. zredigirati geslo za objavo v slovarju ga pomensko, oblikovno, stilno razčleniti v pisni obliki, urediti

SSKJ²

zredíti -ím dov., tudi zrédi; zrédil (ī í)
1. narediti, povzročiti, da postane kdo (bolj) debel: dobro krmi vole, da bi jih čim bolj zredil / ekspr. pri tako lahki službi hitro zrediš trebušček
2. vzrediti: letno zredi štiri prašiče / zrediti za meso / zrediti mladega sokola / zrediti najdenčka in svoje tri otroke / zrediti koga v poštenega, za poštenega človeka
● ekspr. zrediti veje odebeliti jih

zredíti se

postati (bolj) debel:

ob dobri hrani se človek zredi

prašič, vol se je zredil

/ zrediti se v obraz, trebuh

/ ekspr.: denarnica se mu je zredila; spis se je zredil se je razširil, povečal

zastar.

zrasti,

odrasti:

v tej deželi so se zredili, pa je nočejo več poznati

zrejèn

-êna -o:

v hiši zrejena ptica

SSKJ²

zrédka prisl. (ẹ̑)
knjiž. redko, poredko: zredka obiskuje svoje starše; nočno tišino je le zredka pretrgal lajež psov

SSKJ²

zreducírati -am dov. (ȋ)
1. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
a) glede na količino, število; zmanjšati, omejiti: zreducirati izdatke; zreducirati porabo na najmanjšo mogočo mero / zreducirati vojaštvo / zreducirati zemljiško posest
b) glede na možni razpon: zreducirati tuje vplive
2. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo, omejiti: zreducirati raziskovanje na kmečko arhitekturo / zreducirati problematiko na tri bistvena vprašanja; razprava se je zreducirala le na nekaj vodilnih delavcev

zreducíran

-a -o:

zreduciran program

v objavi je pesem zreducirana na nekaj vrstic

SSKJ²

zregulírati -am dov. (ȋ)
1. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje, uravnati: zregulirati zavore
2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: zregulirati naslonjalo
♦ teh. zregulirati ventil
3. urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode: potok so že zregulirali

SSKJ²

zrêja -e ž (ȇ)
vzreja: ukvarjati se z zrejo; zreja telet / zreja novih pasem

SSKJ²

zrêjati -am nedov. (é)
vzrejati: zrejati jarčke, teleta / samec in samica skrbno zrejata mladiče / zrejati novo pasmo / zrejati matice

SSKJ²

zrêjen -jna -o prid. (ȇ)
vzrejen: zrejna postaja / zrejni stroški

SSKJ²

zrèl in zrél -éla -o [zreu̯] prid., zrélejši tudi zrelêjši (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́)
1. ki v rasti, razvoju doseže stopnjo, primerno za spravilo, razmnoževanje: obirati zrele plodove, sadeže; zrele češnje; zgodaj zrela jabolka; zrelo seme / zreli klasi, stroki; koruza, pšenica je že zrela / zrel gozd zaradi doraslosti primeren za posek
// pri katerem so končani procesi, potrebni za dosego ustrezne kakovosti: zrel sir; zrelo vino / zrel gnoj; zrelo testo
// knjiž. pri katerem so značilni elementi razviti v polni meri: zreli barok; zreli kapitalizem / zunaj je bil že zrel dan popoln
2. telesno in duševno polno razvit: pri dvajsetih letih je bil zrel človek / vsestransko zrela osebnost / duševno in telesno zrel fant / ima zrele hčere odrasle
// v določenem pogledu polno razvit sploh: kulturno zrel narod; politično zrelo vodstvo
3. ki je v srednjem obdobju življenja: zrel moški s prvimi sivimi lasmi; ljubimkal je z dekleti in zrelimi ženskami
// značilen za ljudi v srednjem obdobju: ljubiteljem zrele lepote je bila všeč; zrela ženska postava / zreli gibi
4. ki je v obdobju največje izurjenosti, najboljših dosežkov: zrel plesni ansambel; razstava najzrelejših likovnih umetnikov
// nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko dovršenost, izurjenost: pokazali so zrel nogomet; prvi zreli primerki moderne arhitekture; zrelo umetniško delo
5. življenjsko razgledan in čustveno uravnovešen: o tem se lahko pogovarja le z zrelimi ljudmi; bil je najzrelejši med vrstniki; po nesreči je postal zrelejši; prezgodaj zrel otrok
// ki izraža, kaže veliko modrost, premišljenost: zreli nazori; dobiti zrel odgovor, predlog; zrel odnos do preteklosti; zrela kritika, ocena knjige; zrele misli; politično zrel program / zrela ljubezen uravnovešena
6. navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za glede na telesno, duševno razvitost sposoben za kaj: otrok je zrel za šolo; dekle še ni zrelo za možitev / ni bil dovolj zrel za te misli ni jih mogel razumeti, sprejeti
// glede na doraslost, razvitost primeren za kaj: žito je zrelo za žetev
// ki ima ustrezne pozitivne ali negativne lastnosti za kaj: knjiga je zrela za tisk; stranka ni dovolj zrela, da bi uresničila program / ekspr.: fant je zrel za zapor; hiša je zrela za rušenje / čas za kaj takega še ni zrel primeren, ugoden; razmere so zrele za vstajo
● zrel tvor tvor, v katerem se je gnoj že zbral in zmehčal; iron. ta je pa zrel, da mu je zaupal nespameten, neumen; pog., ekspr. zrel je za matildo pričakuje se, da bo umrl; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; ekspr. zrel je za vešala naredil je toliko hudega, da bi ga lahko obesili; gledati življenje z zrelimi očmi presojati življenje z veliko življenjsko izkušenostjo; ekspr. pusti jo, to je zrela tička lahkoživa, malopridna ženska; zadeva še ni zrela se še ne more razplesti, uresničiti; mož zrelih let srednjih; zrel je kot jagoda, tepka zelo je prebrisan; to mu je padlo v naročje kot zrel sad, zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; zrelo jabolko samo pade ko zadeva pride do določene stopnje, se sama razreši
♦ agr. zrela zemlja zemlja, ki je prhka in polna bakterij; biol. spolno zrel ki v rasti, razvoju doseže tako stopnjo, da se lahko spolno razmnožuje; čeb. zreli med med, ki izgubi odvečno vodo; kozm. zrela koža koža po tridesetem letu starosti, ko začne kazati znake staranja, načina življenja

zrélo

prisl.:

zrelo pisati o čem

zrelo prenašati težave

zrelo presoditi, premisliti kaj

zrelo dišeče sadje

sam.: obrali so, kar je bilo zrelega

vonj po zrelem

SSKJ²

zrelaksírati -am dov. (ȋ)
narediti, povzročiti, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet; sprostiti: zrelaksiral se je s poslušanjem glasbe / zrelaksirati celotno telo

SSKJ²

zrelativizírati -am dov. (ȋ)
knjiž. narediti relativno: zrelativizirati vrednostna stališča; pojem dela se je zrelativiziral

zrelativizíran

-a -o:

zrelativizirane trditve

SSKJ²

zrelína -e ž (í)
ekspr. kar je zrelo: zrelina že pada z drevesa
♦ les. temnejši les v sredini debla; črnjava

SSKJ²

zrelíšče -a s (í)
knjiž. stališče: opazovati kaj z biološkega zrelišča; gledati z zrelišča mladih / obravnavati vprašanje z vseh zrelišč vsestransko / idejno zrelišče drame izhodišče
// mnenje, pogled: spremeniti nravna zrelišča

SSKJ²

zrélost -i ž (ẹ́)
stanje zrelega: ugotoviti zrelost sadja; stopnja, znaki zrelosti / doseči zrelost pri dvajsetih letih / duševna, umska zrelost / leta zrelosti; dajal, naredil je vtis moške zrelosti / prezgodnja zrelost otroka / stvar njegove zrelosti je, kako se bo odločil; zrelost v presoji
♦ agr. drevesna zrelost pri kateri se pecelj lahko loči od rodnega lesa; polna zrelost semena pri kateri v ustreznih razmerah seme lahko vzkali; biol. spolna zrelost organizma razvojna stopnja, pri kateri se lahko spolno razmnožuje; ped. šolska zrelost stopnja telesne in duševne razvitosti, potrebna za vpis v osnovno šolo; soc. socialna zrelost

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zrélosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na zrelost: zrelostne značilnosti sadja / doseči pri določeni starosti ustrezno zrelostno stopnjo
♦ šol. zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli

SSKJ²

zrênje -a s (é)
1. knjiž. gledanje: zrenje skozi okno, v daljavo / njegovo zrenje na svet se je spremenilo / kritično zrenje dogodkov
2. filoz., psih. celovito, poglobljeno opažanje, dojemanje bistvenih prvin in stanj stvari, pojavov, duševnosti: duhovno zrenje; intuitivno, umetniško zrenje; zrenje dejstev, idej; zrenje vase poglobljeno samoopazovanje

SSKJ²

zrepénčiti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑)
ekspr. razjeziti se, razburiti se: če hočem narediti drugače, se takoj zrepenči / zrepenčiti se nad kom / ne laži, se zrepenči nad njim

SSKJ²

zrésniti -im, in zresníti in zrésniti -im dov. (ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̄)
narediti, da kdo postane bolj resen: novica o nesreči jih je zresnila; ob teh besedah so se vsi zresnili; za trenutek, v hipu se zresniti / po tej izkušnji se je fant zresnil in začel delati / spoznanje mu je zresnilo obraz; obraz se ji je zresnil

zrésnjen

-a -o:

zresnjen človek

zresnjen obraz

zresnjen je odkimal

prisl.: zresnjeno odgovoriti

SSKJ²

zrésnjenost -i ž (ẹ́)
stanje zresnjenega človeka: fantova zresnjenost jih je presenetila

SSKJ²

zresnôbiti -im dov. (ó ȏ)
star. zresniti: dogodek jih je zresnobil / zresnobiti obraz

SSKJ²

zrešetáti -ám tudi izrešetáti -ám dov. (á ȃ)
1. agr. odstraniti pleve, smeti s sunkovitim premikanjem rešeta: zrešetati žito
2. ekspr. natančno proučiti, obdelati, navadno zaradi ocenjevanja, odločitve; pretresti: zrešetati predlog
● ekspr. cel rafal je zrešetal v demonstrante izstrelil

zrešetán

tudi izrešetán -a -o:

zrešetano žito

SSKJ²

zréti zrèm nedov., zŕl (ẹ́ ȅ)
knjiž. gledati: zreti skozi okno, v strop; dolgo je zrla za njim; nekaj hipov sta si zrla v oči / zreti v zemljevid; ko je vstopil, je zrla v knjigo brala / kljubovalno je zrl vanj / zdaj čisto drugače zre na svet / okno zre na dvorišče / kritično zreti na svoje delo
● knjiž. skozi vejevje je zrlo jasno nebo se je kazalo, je bilo videti; knjiž. potrtost je zrla z njegovega obraza bil je potrt; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; knjiž. smelo zreti v prihodnost ne bati se prihodnosti; biti optimističen glede bodočih dogodkov

zróč

-a -e:

strogo zroč učitelj

v daljo zroče oči

SSKJ²

zrétje -a s (ẹ́)
zrenje: zretje drug drugemu v oči

SSKJ²

zrevidírati -am dov. (ȋ)
knjiž. pregledati, popraviti: zrevidirati prevod, rokopis

SSKJ²

zrevoltírati -am dov. (ȋ)
knjiž. vzbuditi v kom odpor, nasprotovanje: tako ravnanje človeka zrevoltira

zrevoltíran

-a -o:

zrevoltirani mladi razumniki

ljudje so bili zrevoltirani

SSKJ²

zrevolucionírati -am dov. (ȋ) knjiž.
1. narediti kaj revolucionarno: zrevolucionirati delavstvo; s svojimi idejami je zrevolucioniral množice / zrevolucionirati družbeno zavest
2. povzročiti velike, hitre spremembe na kakem področju človekovega delovanja: zrevolucionirati gospodarstvo, promet / ekspresionizem je zrevolucioniral obliko

zrevolucioníran

-a -o:

zrevolucionirani delavci

vsa dežela je bila zrevolucionirana

SSKJ²

zrézati zréžem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z rezanjem narediti kose, dele: zrezati meso, zelenjavo; zrezati z nožem / zrezati na kocke, lističe, rezine
2. z rezanjem odstraniti: zrezati scefrane koščke z roba hlač; shujšal je, kot bi meso zrezal z njega zelo, hitro

zrézan

-a -o:

na drobno zrezan peteršilj;

prim. izrezati

SSKJ²

zrézek -zka m (ẹ̑)
1. rezina mesa, ki se speče navadno na vroči maščobi: potolči, speči zrezek; postreči z zrezki; kupiti meso za zrezke / goveji, puranov, svinjski, telečji zrezek; ocvrt, paniran zrezek; zrezek na žaru; zrezki v omaki
♦ gastr. dunajski, naravni, pariški zrezek; sesekljani zrezek pečena jed iz surovega sesekljanega mesa, namočenega kruha in dodatkov
2. s prilastkom kar je zrezano: papirnati zrezki; zrezki sladkorne pese

SSKJ²

zrezljati ipd. gl. izrezljati ipd.

SSKJ²

zrežírati -am dov. (ȋ)
1. umetniško izoblikovati izvedbo dramskega, filmskega dela, radijske, televizijske oddaje: zrežirati dramo, film; uspešno zrežirati predstavo
2. slabš. vnaprej pripraviti: zrežirati pobeg; aretacijo so skrbno zrežirali

zrežíran

-a -o:

zrežiran proces

dobro zrežirana predstava

SSKJ²

zríbati -am dov. (ȋ)
1. s premikanjem po ribežnu narediti iz živila majhne kose, dele: zribati repo, zelje; zribati ali nastrgati korenje / zribati na rezance
2. očistiti z drgnjenjem s trdo krtačo po površini, navadno mokri: zribati tla / zribati kuhinjo
3. ekspr. zdrgniti: zribati ozeble roke s snegom; zribati si obraz

zríban

-a -o:

zriban pod

zribana repa

SSKJ²

zrígati se -am se dov. (ȋ)
prenehati se oglašati z glasom i-a: mula se ni premaknila, dokler se ni zrigala
● nizko zrigal je nekaj nerazumljivega krčevito rekel, povedal; prim. izrigati

SSKJ²

zrigólati -am dov. (ọ̑)
agr. zrahljati zemljo z (zelo) globokim prekopavanjem, oranjem: zrigolati njivo; zrigolati za vinograd

zrigólan

-a -o:

zrigolane površine so že zasadili

SSKJ²

zríhtati -am dov. (í)
nižje pog. priskrbeti, oskrbeti: zrihtati komu službo; kar nanj se obrni, vse ti bo zrihtal
● nižje pog. nič ne skrbi, bomo že zrihtali uredili; nižje pog. zrihtati otroka za v vrtec obleči; nižje pog. zrihtala se je in odšla lepo, skrbno se je oblekla

zríhtan

-a -o:

vedno je zrihtana

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zríniti -em dov. (í ȋ)
1. z rinjenjem spraviti kam: zriniti koga k vratom; zriniti pohištvo na sredino sobe; zriniti sneg s pločnika; zriniti na kup, stran
// ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: zriniti sina v medicino
2. ekspr. s prizadevanjem doseči, da kdo kam pride, kaj doseže: zriniti koga na dobro mesto; naši smučarji so se zrinili v svetovni vrh; vsi so se zrinili na položaje

zríniti se

s težavo priti v množici ljudi kam:

zriniti se k oknu, proti izhodu

zriniti se skozi gnečo

/ zriniti se na vlak, v avtobus

/ končno se je zrinil v kolono avtomobilov

s težavo priti skozi kaj ozkega, ovirajočega: zriniti se skozi grmovje; zriniti se skozi vrata / ekspr. soteska je tako ozka, da se steza komaj zrine med pobočje in reko

●

ekspr. med partizane so se zrinili tuji agenti vrinili; pog., ekspr. ta se bo že zrinil naprej bo napredoval, uspel

zrínjen

-a -o:

skupaj zrinjen sneg

v kot zrinjena omara

SSKJ²

zrísati zríšem dov. (ȋ)
s črtami upodobiti: zrisati hišo, ladjico
// s črtami narediti: zrisati razpredelnico / zrisati kroj na papir / natančno zrisati načrt

zrísan

-a -o:

natančno zrisani liki;

prim. izrisati

SSKJ²

zríti zríjem dov., zríl in zrìl (í ȋ)
1. narediti rove, jarke, jame z rilcem, gobcem: krt je zril vrt; divji prašiči so zrili travnik
2. z ritjem spraviti kam: zriti kamne na kup; prim. izriti

SSKJ²

zrívati -am nedov. (í)
z rinjenjem spravljati kam: zrivati kamenje na kup; zrivati ljudi v vrste; zrivati radovedneže stran

zrívati se

s težavo se premikati skozi kaj ozkega, ovirajočega;

riniti se:

zrivati se proti odru, skozi vrata, med stoli

SSKJ²

zrkálo -a s (á)
zastar. zrcalo: pogledati se v zrkalo

SSKJ²

zŕkeln -a -o [zərkələn in zərkəln] prid. (ȓ)
nanašajoč se na zrklo: zrkelne mišice / bolnik ima bolečine pri zrkelnih gibih

SSKJ²

zŕklo -a s (ŕ)
anat. del očesa v obliki votle krogle, v katerem so čutnice za svetlobo: mišice, ki obračajo zrklo; plasti zrkla; poškodbe zrkla; zvišan pritisk v zrklu / očesno zrklo
● ekspr. imela je izbuljena zrkla oči

SSKJ²

zrklovína -e ž (í)
prozorna, zdrizasta snov v notranjosti zrkla, anat. steklovina: zrklovino obdajajo ovojnice

SSKJ²

zŕnast -a -o prid. (ȓ)
ki je po sestavi, obliki podoben zrnju: zrnast pesek, sneg; zrnasto zlato / neenakomerno zrnast med / zrnasta oblika / grah in druga zrnasta zelenjava zrnata

SSKJ²

zŕnat -a -o prid. (ȓ)
1. ki je po sestavi, obliki podoben zrnju: zrnat sneg; zrnat zdrob; zrnato gnojilo / zrnata barva; zrnata sestava tal
// ki je iz zrnja: dajati ptičem zrnato pičo / grah in druga zrnata zelenjava / zrnati fižol fižol v zrnju
2. ki je po kakovosti, ostrini prikaza nejasen, neizrazit: zrnat posnetek; zrnata fotografija; zaslon je slabe kakovosti, saj ima sliko precej zrnato
♦ metal. zrnata zgradba zgradba kovin ali zlitin, pri kateri so kristali v obliki zrn; tisk. zrnati raster

SSKJ²

zŕnatost tudi zrnátost -i ž (ȓ; á)
značilnost zrnatega: nihanja temperature povzročajo zrnatost snega; enakomerna zrnatost gnojila; groba zrnatost kamna / pri višji ločljivosti se zrnatost zaslona nekoliko poveča; zrnatost filma, posnetkov; zrnatost slike

SSKJ²

zŕnavost -i ž (r̄)
grad. sestav sipkega materiala glede na razmerje med velikostjo zrn: določiti zrnavost gramoza; enakomerna, primerna zrnavost peska za betoniranje

SSKJ²

zŕnce -a s (ȓ)
manjšalnica od zrno: zrnca so se raztresla; posejati, shraniti zrnca; drobna, okrogla zrnca; velikost, zdravost, zrelost zrnc / makova, prosena zrnca / poper v zrncih; zlato v obliki zrnc / peščena zrnca; rožena zrnca v koži kuščarjev; zrnca na brusnem papirju
♦ biol. kromatinsko zrnce kromatin v obliki zrnca, ko se celično jedro ne deli; farm. zrnca zdravilo v obliki zrnc, oblitih s čokolado, sladkorjem

SSKJ²

zŕnčast -a -o prid. (ȓ)
ki je po sestavi, obliki podoben zrncem: zrnčasta usedlina v apnu; sprijeta zrnčasta zemlja / zrnčasta nit; zrnčasto blago / zrnčast otip, videz tkanine

SSKJ²

zŕnec -nca m (ȓ)
otajana zrnata zgornja plast snega: smučati se po zrncu

SSKJ²

zrnéti -ím nedov. (ẹ́ í)
nav. 3. os., knjiž. delati zrna: ajda že zrni

SSKJ²

zŕniti -im nedov. (ŕ ȓ)
knjiž. dajati čemu zrnasto obliko: zrniti kamenje z drobilnim strojem

zŕniti se

nav. 3. os.

delati zrna:

zaradi hladnega vremena se koruza ni zrnila

SSKJ²

zŕnje -a s (ȓ)
več zrn, zrna: zrnje se debeli, zori; zrnje pada, se osipa iz klasov, strokov; otepati zrnje iz snopov; rumeno zrnje; zrnje je še mlečno / pražiti, mleti zrnje / pšenica že dela zrnje / ječmenovo, koruzno zrnje
● knjiž. ločiti pleve od zrnja ločiti, odstraniti slabo iz dobrega
// zrnata ptičja krma: trositi kokošim zrnje; ptiči zobljejo zrnje

SSKJ²

zŕnjenje -a s (ȓ)
glagolnik od zrniti: stroj za zrnjenje kamenja / zrnjenje ajde, koruze

SSKJ²

zŕno -a s (ȓ)
1. vsako od semen, navadno v klasu, latu žit ali stroku stročnic, z nakopičenimi hranilnimi snovmi: zrna kalijo, zorijo; zrna že padajo iz klasov; luščiti zrna; debela, drobna, dolga, velika zrna; okroglo, podolgovato, tanko zrno; prazno, trdo, zdravo, zrelo zrno; fižol z belimi zrni; moknati del zrna / ajdovo, koruzno, proseno, pšenično zrno; grahovo, sojino zrno; majhen kot gorčično, makovo zrno / mleti, pražiti zrna ječmena, kave / žitna zrna
2. okrogel ali oglat, navadno majhen delec, drobec česa: iz kosa kremena narediti zrna; drobna, gladka, ploščata zrna; zrno peska, zlata; zrna soli, zdravila, zdroba; zrna toče / knjiž. zadelo ga je svinčeno zrno krogla, šibra
3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: v trditvi je zrno resnice; v tem govorjenju ni bilo niti zrna pameti
● knjiž. ločiti zrno od plev ločiti, vzeti dobro iz slabega; preg. zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
♦ agr. goleno, plevno zrno; bot. pelodno zrno tros pri semenovkah, v katerem nastaneta moški spolni celici; fot. zrna mikroskopsko majhni delci srebrove soli v emulziji, ki s svojo velikostjo vplivajo na kakovost in občutljivost filma; min. kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; um. ajdovo zrno okras v gotskem stavbarstvu v obliki ajdovega zrna

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zrnojéd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
ki se hrani z zrnjem: zrnojede in žužkojede ptice

SSKJ²

zŕnovec -vca m (ȓ)
otajana zrnata zgornja plast snega: zrnovec se udira

SSKJ²

zrogovíliti -im dov. (í ȋ)
ekspr. razjeziti se, razburiti se: bali so se, da bo zrogovilil; oče je zrogovilil nad sinom

SSKJ²

zrohnéti -ím dov. (ẹ́ í)
hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo: zrohni in udari po mizi / ali bo mir, je zrohnel
● ekspr. avtomobil zrohni po cesti hrumeč se hitro premakne

SSKJ²

zrojíti -ím stil. zrójim dov., zrójil stil. zrôjil (ī í, ọ́)
ekspr. glasno se razjeziti, razburiti: ker so slabo naredili, je zrojil; zrojiti nad kom / dajte že mir, je zrojil
● knjiž. Kranjska čbelica je zrojila izšla; ekspr. hčere še ne bodo tako hitro zrojile postale nemirne zaradi zanimanja za moške; kot ose so zrojili okoli njega začeli jezno, razdraženo tekati, skakati v velikem številu

SSKJ²

zrólati -am dov. (ọ̑) pog.
zviti, zlasti cigareto: zrolati džoint; zrolati plakat, preprogo / zrolati v zvitek

zrólati se

s smiselnim osebkom v dajalniku

zmešati se:

ko je izgubil vse, se mu je zrolalo

SSKJ²

zromantizírati -am dov. (ȋ)
narediti, prikazati kaj romantično: zromantizirati preteklost

zromantizíran

-a -o:

zromantizirana zgodba

SSKJ²

zropati gl. izropati

SSKJ²

zropotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
ekspr. ropotajoč se hitro premakniti: vlak je zropotal proti predoru, po progi; voz je zropotal čez lesene mostnice / svečnik je zropotal na tla ropotajoč padel; odkrušeno kamenje je zropotalo po skalah
● ekspr. vse bo zropotalo na kup se podrlo, propadlo; ekspr. zdaj pa na delo, je zropotal glasno rekel

SSKJ²

zrožljáti -ám dov. (á ȃ)
rožljaje pasti: kovanci so zrožljali na tla / ekspr. jezdec je zrožljal s konja rožljaje stopil

SSKJ²

zrumenéti -ím dov. (ẹ́ í)
postati rumen: listje zrumeni; zaradi suše je trava zrumenela

zrumenèl

in zrumenél -éla -o:

zrumenela hruška

SSKJ²

zrúšek -ška m (ȗ)
1. gmota snovi, nastala ob zrušenju: zrušek je zagozdil strugo; odkopati zrušek
2. knjiž. zrušenje, zrušitev: zavarovati jamski strop pred nenadnimi zruški

SSKJ²

zrúšenje -a s (ū)
glagolnik od zrušiti: zrušenje hiše, mostu

SSKJ²

zrušítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zrušiti: zrušitev mostu, zidu / zrušitev oblasti

SSKJ²

zrúšiti -im, in zrušíti in zrúšiti -im dov.(ú ȗ; ī ú)
1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda
2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti
3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast
● ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči

zrúšiti se

, in zrušíti se in zrúšiti se

zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose:

stara hiša se je zrušila

most se je zaradi preobremenitve zrušil

ekspr. mesto se je zrušilo v prah

/ podporniki so popustili in premog se je zrušil

/ strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo

pasti, navadno s silo in z velike višine:

kamenje se je zrušilo nanj

skala se je zrušila v dolino

publ.: helikopter se je zrušil v morje

letalo se je zrušilo takoj po vzletu

pren. skrb za družino se je zrušila nanjo

vse se mu je zrušilo na glavo

ekspr.

zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj:

udaril ga je, da se je zrušil

zrušiti se na kolena

mrtev se je zrušil na tla

utrujen se je zrušil na stol sesedel

zrúšen

-a -o:

zrušen zid

zrušena hiša

bil je ves zrušen

SSKJ²

zúbelj -blja m (ú)
1. dolg, ozek plamen: iz goreče hiše so švigali rdeči, sikajoči, visoki zublji / ekspr. ognjeni zublji so oblizovali tramovje / ekspr. zublji večerne zarje; pren. vzplamenel je zubelj upora
2. ekspr., s prilastkom močen občutek: duševna stanja od prvih erotičnih nemirov do zubljev strasti

SSKJ²

zúbeljček -čka [zubəljčək] m (ū)
manjšalnica od zubelj: na žerjavici so se razgorevali in ugašali prosojni zubeljčki

SSKJ²

zuhljáti -ám dov. (á ȃ)
prijeti za uhelj in stresti: oče ga je zuhljal; zlasati in zuhljati

SSKJ²

zúm1 in zoom -a [zúm] m (ȗ)
film., fot. objektiv s spremenljivim zornim kotom: posneti sliko z zumom; zmogljiv zum; nastavitve zuma; pravilna uporaba zuma; bliskavica, zaslonka in zum
// povečava, narejena s takim objektivom: novi objektiv omogoča trikratni zum; gumb, tipka za zum; ločljivost, ostrenje in zum / digitalni, optični zum; v prid. rabi: zum objektiv

SSKJ²

zùm2 in zúm medm. (ȕ; ȗ)
posnema glas pri brenčanju: zum, mu je nad glavo zabrenčala muha / zum, zum, zum, so drveli avtomobili po avtocesti; sam.: kačji pastirji so s prijetnim zum, zum letali nad ločjem

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zumíranje tudi zoomiranje -a [zumíranje] s (ȋ)
glagolnik od zumirati: hitro, nenatančno, sunkovito zumiranje; nastavitve zumiranja; stikalo, tipka za zumiranje na fotoaparatu; ostrenje in zumiranje / zumiranje dokumenta omogoča boljši pregled

SSKJ²

zumírati -am tudi zoomirati -am [zumírati] nedov. in dov. (ȋ)
1. optično približevati ali oddaljevati tisto, kar se fotografira, snema: objektiv zumira in ostri sliko; zumirati med snemanjem filma
2. povečevati ali pomanjševati sliko, besedilo ali drug predmet na zaslonu: zumirati podrobnosti; poljubno obračati in zumirati / zumirati na določeno področje, del strani

SSKJ²

zumljáti -ám nedov. (á ȃ)
oglašati se z glasom zum: čebele, čmrlji zumljajo

SSKJ²

zúnaj1 prisl. (ú)
1. na zunanji strani; ant. znotraj1: hiša je znotraj in zunaj lepo pobeljena; zunaj kosmat kožuh
2. izraža kraj, mesto, ki ni v mejah stavbe, predmeta, ograje: ti pojdi v hišo, mi pa ostanemo zunaj; sedeli so zunaj pred bajto / nekaj stvari je zložil v omaro, druge pa pustil zunaj; ogledati si kaj zunaj in znotraj
// izraža prostor, ki ni v območju zaprtega prostora: otroci so radi zunaj; zunaj je pomlad; cel dan je delal zunaj; toplo se obleci, zunaj piha
// v zvezi z od izraža usmerjenost iz prostora zunaj česa: zastrli so okna, da jih ne bi od zunaj opazovali
3. izraža kraj, prostor, ki ni v območju doma, domovine: jesti zunaj; večer za večerom prebije zunaj / zunaj imajo za to stroge predpise v tujini; nastopala je na domačih odrih in zunaj; zunaj v svetu je videl mnogo zanimivega / pomoč, vmešavanje od zunaj
● pog. kaj je z njim? Saj je več časa zaprt kakor zunaj na prostosti; preg. kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj na Dunaju je življenje zelo drago; prim. odzunaj

SSKJ²

zúnaj2 predl. (ú) z rodilnikom
1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega prostora ali predmeta; ant. znotraj2: imeti delo zunaj hiše; padalec je doskočil zunaj označenega kroga / te države so zunaj vojaških blokov; stanuje zunaj Ljubljane
2. publ. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa: ne sprejemati strank zunaj uradnih ur / zunaj sezone so cene precej nižje pred sezono in po njej
3. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma: stvari se ne da postaviti zunaj časa in prostora; ta frekvenca je zunaj dosega človeškega ušesa; očitali so jim, da so zunaj glavnega toka dogodkov / izčrpali smo vse možnosti. Vse drugo je zunaj naših moči presega naše moči; biti zunaj (smrtne, življenjske) nevarnosti iz nevarnosti; otrok se je rodil zunaj zakona je nezakonski
♦ pravn. postaviti koga zunaj zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; šport. igrati, nastopiti zunaj konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati

SSKJ²

zúnaj... predpona v sestavljenkah (ú)
za izražanje položaja
a) ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora: zunajšolski, zunajzemeljski
b) ki ni v mejah določenega časa: zunajsezonski
c) ki ni v mejah določenega pojma: zunajblokovski, zunajzakonski

SSKJ²

zúnajblókovski -a -o prid. (ú-ọ̑)
knjiž. ki ni v bloku: zunajblokovske države / zunajblokovska politika

SSKJ²

zúnajbolníšničen -čna -o [zunajbou̯nišničən] prid. (ú-ȋ)
ki ne poteka v bolnišnici: zunajbolnišnična obravnava bolnikov; zunajbolnišnično zdravljenje / specialistična zunajbolnišnična zdravstvena dejavnost

SSKJ²

zúnajčásen -sna -o prid. (ú-á)
knjiž. časovno neopredeljen, neodvisen od časa: njegove pesmi so zunajčasne impresije / zunajčasni, nadzgodovinski pomen klasike nadčasovni

SSKJ²

zúnajčasôven -vna -o prid. (ú-ō)
knjiž. časovno neopredeljen, neodvisen od časa: zunajčasovni kostumi / večnostni, zunajčasovni dejavniki

SSKJ²

zúnajčlovéški -a -o prid. (ú-ẹ́)
knjiž. ki ni v človeku, nečloveški: zunajčloveška resničnost; zunajčloveške sile / njegova naloga je zunajčloveška nadčloveška

SSKJ²

zúnajjezikôven -vna -o prid. (ú-ō)
knjiž. ki ne spada v sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: zunajjezikovni dejavniki pri priimkih; jezikovna in zunajjezikovna sredstva

SSKJ²

zúnajkŕmen -mna -o prid. (ú-ȓ)
navt., v zvezi zunajkrmni motor motor s propelerjem za pritrditev na zunanjo stran zadnjega dela čolna: proizvodnja zunajkrmnih motorjev

SSKJ²

zúnajliteráren -rna -o prid. (ú-ȃ)
knjiž. ki ni v literaturi, neliteraren: zunajliterarni vplivi; zunajliterarna resničnost

SSKJ²

zúnajmáterničen -čna -o prid. (ú-ȃ)
med., vet., v zvezi zunajmaternična nosečnost nosečnost, pri kateri se plod ne razvija v maternici: težave zaradi zunajmaternične nosečnosti

SSKJ²

zúnajpenziónski -a -o prid. (ú-ọ̑)
tur. nanašajoč se na storitve zunaj penziona: zunajpenzionske cene / zunajpenzionska ponudba

SSKJ²

zúnajsezónski -a -o prid. (ú-ọ̑)
ki ni v sezoni: zunajsezonski meseci / zunajsezonski turizem; zunajsezonske cene

SSKJ²

zúnajsóden -dna -o prid. (ú-ọ́)
pravn. ki se opravi brez posredovanja sodišča: zunajsodni dogovor; zunajsodni postopki; skleniti zunajsodno poravnavo; zunajsodno reševanje sporov / (povojni) zunajsodni poboji, usmrtitve nezakoniti, brez sojenja

SSKJ²

zúnajstránkarski -a -o prid. (ú-ȃ)
ki ni v stranki ali ne deluje v okviru stranke: zunajstrankarski kandidat; zunajstrankarska osebnost; zunajstrankarska pobuda / zunajstrankarski časnik

SSKJ²

zúnajšólski -a -o prid. (ú-ọ̑)
ki ni v šoli: zunajšolski prostor / zunajšolske obveznosti učiteljev izvenšolske

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zúnajumétniški -a -o prid. (ú-ẹ̑)
knjiž. ki ne spada v umetnost, neumetniški: zunajumetniški pojavi / oceniti zunajumetniški pomen poezije v Kranjski čbelici

SSKJ²

zúnajuniverzitéten -tna -o prid. (ú-ẹ̑)
knjiž. ki ni na univerzi, v okviru univerze: zunajuniverzitetna politična moč

SSKJ²

zúnajzakónski -a -o prid. (ú-ọ̄)
ki ni v zakonski zvezi: zunajzakonski partner zunajzakonska skupnost / živeti v zunajzakonski zvezi
// ki ni rojen v zakonski zvezi: zunajzakonski otrok

SSKJ²

zúnajzêmeljski tudi zúnajzémeljski -a -o prid. (ú-ē; ú-ẹ̑)
ki ni na zemlji: zunajzemeljski prostor

SSKJ²

zunánje... prvi del zloženk (ȃ)
nanašajoč se na zunanji: zunanjeekonomski; zunanjepolitičen

SSKJ²

zunánjepolítičen -čna -o prid. (ȃ-í)
nanašajoč se na zunanjo politiko: zunanjepolitični dogodki; zunanjepolitični program države / tedenski zunanjepolitični pregled; zunanjepolitična rubrika v časopisu

SSKJ²

zunánjetrgovínski -a -o prid. (ȃ-ȋ)
nanašajoč se na zunanjo trgovino: zunanjetrgovinski partnerji; zunanjetrgovinska menjava; zunanjetrgovinska pogodba / dobra zunanjetrgovinska politika / zunanjetrgovinski oddelek; zunanjetrgovinsko podjetje
♦ ekon. zunanjetrgovinski primanjkljaj; zunanjetrgovinska bilanca

SSKJ²

zunánji -a -e prid. (ȃ)
1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek
// ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo
2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pognal je zunanjega vola pri vpreženi živini desnega
// ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke / zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi
3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi
// ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram
4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih držav
// ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve
5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov
// ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic
6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno
7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti / realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega
// ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila
8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis
● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta
♦ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astron. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; pravn. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; rač. zunanji pomnilnik; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic

zunánje

prisl.:

igra tako, da vzornika samo zunanje posnema

zunanje se spremeniti

zunanje in notranje svoboden človek

zunánji

-a -e sam.:

dajati prednost zunanjemu

oblika je zanj nekaj zunanjega

knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti

SSKJ²

zunánjost -i ž (ȃ)
1. zunanja stran, površina česa: obložiti zunanjost stavbe z marmorjem; umazana zunanjost knjige
2. celota iz okolja vidnih značilnosti osebe, stvari: njegova zunanjost se je z leti spremenila; opisati zunanjost pogrešanega; soditi koga po zunanjosti; dekle prikupne zunanjosti / paziti na svojo zunanjost biti primerno oblečen, negovan; urejena zunanjost / skladnost med človekovo zunanjostjo in notranjostjo telesnimi značilnostmi / ocenjevati žival po zunanjosti po vidnih telesnih značilnostih
3. knjiž. vidna, s čuti zaznavna stvarnost, del stvarnosti: televizijski jezik je del vidne in slišne materialne zunanjosti; zunanjost sveta / raziskovati zunanjost literature oblikovne značilnosti, zgodovinske, življenjske okoliščine literarnih del
4. vidna, s čuti zaznavna stvar pri kom, čem: ognil se je opisovanju obraza in drugih zunanjosti
// vidna, s čuti zaznavna stvar, ravnanje zlasti kot nasprotje vsebini česa: zunanjosti pri poroki; prevelik poudarek na zunanjosti pri bogočastju
// stvar, ravnanje, ki kaže družbeni ugled, veljavo: oklepa se dragih avtomobilov in drugih zunanjosti

SSKJ²

zunánjosten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zunanjost: zunanjostna usmerjenost pri oblikovanju / zastar. zunanjostna povezava med pesmimi zunanja, oblikovna

SSKJ²

zunánjščina -e ž (ȃ)
1. zunanja stran, površina česa: popleskati zunanjščino stavbe; freske na zunanjščini cerkve / izolirana zunanjščina avtomobila
2. celota iz okolja vidnih značilnosti stvari, osebe: spremeniti zunanjščino palače; srednjeveška zunanjščina gradu / ekspr.: z operacijo so mu polepšali zunanjščino zunanjost; dekle lepe zunanjščine

SSKJ²

zúrla -e ž (ȗ)
glasb., pri nekaterih južnoslovanskih narodih pihalni instrument z jezičkom: z zurlo spremljati ples

SSKJ²

zúrna -e ž (ȗ)
glasb., pri nekaterih južnoslovanskih narodih pihalni instrument z jezičkom: piskati na zurno

SSKJ²

zvabíti in zvábiti -im dov. (ī á)
z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: sošolci so ga zvabili na izlet; zvabiti koga k sebi, s seboj; zvabiti ljudi v trgovino; zvabiti žival za seboj / ekspr.: lepo jutro ga je zvabilo na lov; želja po dogodivščinah ga je zvabila v svet
● ekspr. zvabiti koga v past prevarati, ukaniti ga; ekspr. zvabiti koga v prepir doseči, da se začne prepirati; prim. izvabiti

SSKJ²

zvábljati -am nedov. (á)
z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga kam: zvabljati otroke k igri; zvabljati ljudi v mesto / zvabljala ga je s petjem; prim. izvabljati

SSKJ²

zváč -a m (á)
nar. prekmursko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: s trakovi okrašen zvač

SSKJ²

zváditi se -im se dov. (á ȃ)
star. sprijateljiti se: sošolci so se kmalu zvadili / fant se je zvadil z dekletom
● star. zvadil se je z njegovo ženo ljubezensko, spolno se združil, povezal

zvájen

-a -o:

fant in dekle sta že zvajena

SSKJ²

zvágati -am dov. (ȃ)
pog. stehtati: zvagati jabolka

SSKJ²

zvájati -am nedov. (ā) knjiž.
1. voditi1, speljevati: zvajati ljudi čez nevarno območje / zvajati koga s poti, na napačno pot / zvajati koga v nevarnost
2. zavajati, zapeljevati: zvajati mlada dekleta
3. v zvezi z na omejevati, reducirati: zvajati razpravo na eno temo

SSKJ²

zvalíti -ím dov., zválil (ī í)
1. z valjanjem spraviti
a) kam: zvaliti hlode na kup; zvaliti sode v klet; skala se je zvalila po bregu; zvalil se je pod mizo kot vreča
b) od kod: zvaliti hlode s tovornjaka; buča se je zvalila z voza
2. ekspr. dati, vsiliti komu kaj težkega, neprijetnega: zvaliti delo drugemu / zvaliti odgovornost s sebe
// navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: zvaliti dolžnost, odgovornost na druge; zvaliti krivdo na prijatelja; vse delo se je zvalilo nanj / zvaliti skrb za družino na ženina ramena
● ekspr. težek kamen se mu je zvalil s srca rešil se je velike skrbi, nadloge; zvaliti se na klop, posteljo zavaliti se

zvalíti se

ekspr.

hitro, neurejeno priti v velikem številu:

v dvorano se je zvalila množica ljudi;

prim. izvaliti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zváljati -am dov., tudi zvaljájte; tudi zvaljála (á)
s premikanjem valja, valjarja po podlagi narediti kaj
a) tanko, tanjše: zvaljati jeklo, pločevino; zvaljati testo
b) bolj ravno: zvaljati zemljo
c) bolj trdno, sprijeto: zvaljati cestišče / zvaljati sukno

zváljan

-a -o:

v plošče zvaljana pločevina

zvaljano testo

SSKJ²

zválnica -e ž (ȃ)
jezikosl. medmet, s katerim se kliče, poziva: zvalnice in pozdravi

SSKJ²

zválnik -a m (ȃ)
jezikosl. sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora: tonemska razlika med zvalnikom in imenovalnikom

SSKJ²

zvalovíti -ím dov., zvalôvil (ī í)
vzvaloviti: morje zvalovi / žito je zvalovilo v vetru / veter je zvalovil gladino / s svojo glasbo je zvalovil ljudi; čustveno zvaloviti koga

zvalovíti se

postati valovit:

pločevina se med transportom lahko usloči ali zvalovi

zvalovljèn

-êna -o:

zvalovljena voda

●

ekspr. zvalovljena pokrajina valovita

SSKJ²

zvánje -a s (ā) zastar.
1. poklic: spremeniti zvanje
2. poslanstvo: vsak narod ima med narodi svoje zvanje
3. naslov, naziv: dobil je visoko zvanje

SSKJ²

zvár -a m (ȃ)
1. teh. zvarjeno mesto s snovjo, ki se ob varjenju pretali: pregledati zvare; zgladiti zvar; površina zvara / čelni zvar med stičnima ploskvama varjencev, ki ležita v podaljšku drug drugega v isti ravnini; kotni zvar med stičnima ploskvama varjencev, ki oklepata pravi kot
2. glagolnik od zvariti: zvar polomljenih delov

SSKJ²

zvára -e ž (ā) nar.
1. skuti podobna snov, pridobljena iz sirotke s segrevanjem: pristaviti sirotko k ognju, da se zvara strdi
2. prekmursko kuhano mleko: piti zvaro

SSKJ²

zvárek1 -rka m (ȃ)
1. teh. zvarjenec: čistiti zvarke
2. ekspr. neenotna, sestavljena stvar: kupi žlindrastih zvarkov / pesem je zvarek iz več obrazcev; slab filmski zvarek

SSKJ²

zvárek2 tudi izvárek -rka m (ȃ)
pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin: piti zvarke; grenek, strupen zvarek / kamilični zvarek; zvarek iz arnike
// snov, ki se pripravi s kuhanjem: čarovni zvarek; zeliščni zvarek; mazati se z zvarkom iz hrastovega lubja
● ekspr. v teh posodah so kuhali močnik in razne žitne zvarke jedi; prim. izvarek

SSKJ²

zváren -rna -o prid. (ā)
nanašajoč se na zvar: zvarno mesto / zvarni spoj

SSKJ²

zváriti1 -im tudi zvaríti -ím tudi izváriti -im tudi izvaríti -ím dov., zváril tudi izváril (ā ȃ; ī í)
pripraviti kaj s kuhanjem česa: zvariti napoj / zvariti zdravilne rastline
// star. skuhati: zvariti čaj / zvariti brinjevec

SSKJ²

zvaríti2 -ím dov., zváril (ī í)
1. teh. spojiti kovinske, plastične dele s segrevanjem ali pritiskom: zvariti tirnice, žice
2. ekspr. združiti, povezati: zvariti dežele v eno državo

zvarjèn

-êna -o:

veriga z zvarjenimi členki

zvarjen spoj

zvarjena konstrukcija

SSKJ²

zvárjenec -nca m (ȃ)
teh. zvarjen predmet: delati zvarjence za dvigala

SSKJ²

zváti zôvem nedov., zvál (á ó) star.
1. klicati, pozivati: zove nas na boj; zvati na pomoč
2. imenovati: zvali so jo Micka; kako se zove ta gora / zovejo ga krivi prerok
● nar. vzhodno ni odrekel, če so ga zvali prosili; nar. vzhodno zvali so jih v goste vabili

zván

-a -o:

zvani gostje

●

zastar. uveljavljal je svoj tako zvani življenjski nazor pri omejitvi, negotovosti v izjavi tako imenovani

SSKJ²

zvážati -am nedov. (ȃ)
z vožnjo spravljati skupaj: zvažati material za gradnjo / zvažati pridelke na trg voziti

SSKJ²

zvéčanje -a s (ẹ̑)
povečanje: zvečanje potrošnje / zvečanje potreb

SSKJ²

zvéčati -am dov. (ẹ̑)
1. narediti kaj (bolj) veliko: zvečati vrt
2. narediti, da doseže kaj višjo stopnjo
a) glede na količino: zvečati davke / zvečati merilo
b) glede na možni razpon: zvečati učinkovitost dela
c) glede na intenzivnost: pohvala je zvečala njihovo zadovoljstvo

zvéčati se

postati (bolj) velik:

razpoke so se ob potresu zvečale

doseči višjo stopnjo

glede na količino:

število štipendij se je zvečalo

glede na možni razpon:

temperatura se je zvečala

glede na intenzivnost:

vsakdanje skrbi so se zvečale

zvéčan

-a -o:

zvečana koncentracija radioaktivnih snovi

♦

glasb. zvečani interval interval, pri katerem je zgornji ton kromatično zvišan ali spodnji ton kromatično znižan; zvečani trozvok trozvok, sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in zvečane kvinte

SSKJ²

zvečér prisl. (ẹ̑)
v času od večera do polnoči: zvečer hodi na plesne vaje; zdravila jemlje zjutraj, opoldne in zvečer; danes zvečer me ne bo doma; oglasi se jutri zvečer; začeli bomo zvečer ob osmih; doma je morala biti ob desetih zvečer; bilo je že pozno zvečer

SSKJ²

zvečeríti se -ím se dov., zvečéril se (ī í)
brezoseb. preiti iz dneva v večer: ko se je zvečerilo, so se utaborili / medtem se je zvečerilo in zasijale so prve zvezde

SSKJ²

zvečéršnji -a -e prid. (ẹ̄)
star. večeren: zvečeršnji sestanek / zvečeršnje mleko mleko od večerne molže

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zvečeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati kaj (bolj) veliko; večati1: zvečevati igrišče
2. delati, da doseže kaj višjo stopnjo
a) glede na količino: zvečevati proizvodnjo
b) glede na možni razpon: zvečevati pomen dogodka
c) glede na intenzivnost: zvečevati upanje na uspeh

SSKJ²

zvečíne člen. (í)
1. v (veliki) večini: na ladji so bili zvečine nedeljski gostje; pripeljali so se zvečine z avtomobili / to območje je bilo zvečine naseljeno že v trinajstem stoletju v glavnem, pretežno; poznati kaj zvečine iz knjig
2. navadno, ponavadi: take so zvečine vse hotelske sobe; na izlete so hodili zvečine ob nedeljah; zvečine večerjamo doma

SSKJ²

zvečínoma člen. (ī)
star. večinoma: sestra je živela zvečinoma pri očetu

SSKJ²

zvéčjega tudi z véčjega prisl. (ẹ̑)
nar. v glavnem, pretežno: pridelki so zvečjega že pospravljeni; pozimi so zvečjega stradali
● nar. mudilo se je, zato so delo opravili samo zvečjega samo v grobem, najnujnejše

SSKJ²

zvedàv -áva -o prid. (ȁ á)
ki si prizadeva dosti izvedeti, videti: zvedav in bister deček; zvedav popotnik; bil je zvedav za nekatere stvari / zvedavo spraševanje / ekspr. zvedave oči
// radoveden: nič ni mogel prikriti zvedavim sosedom; zvedave ženske / skriti se zvedavim pogledom

zvedávo

prisl.:

zvedavo si ogledovati mesto

zvedavo prisluškovati

SSKJ²

zvedávost -i ž (á)
lastnost zvedavega človeka: otrokova nemirna zvedavost; zvedavost in želja po raziskovanju
// radovednost: očitati komu zvedavost; ženska zvedavost

SSKJ²

zvedeti gl. izvedeti

SSKJ²

zvedljív1 -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki se da spraviti, omejiti na kaj: na družbeno občost zvedljive vsebine

SSKJ²

zvedljív2 -a -o prid. (ī í)
star. zvedav: zvedljiv raziskovalec bi tu dobil dosti gradiva
// radoveden: obkrožila ga je množica zvedljivih ljudi

zvedljívo

prisl.:

zvedljivo spraševati

SSKJ²

zvedríti -ím dov., zvédril (ī í)
razvedriti: prijeten pogovor ga je zvedril; jeza ga je minila, počasi se je zvedril
● ekspr. obraz se mu je zvedril na njem se je pojavil veder, vesel izraz

zvedríti se

nav. 3. os.

prenehati deževati:

zvedrilo se je tako hitro, kot je začelo deževati

postati veder, brezoblačen: nebo se zvedri; brezoseb. zvedrilo se je in posijalo je sonce

●

ekspr. omračeni um se mu je zvedril postal je zopet sposoben normalno misliti, čustvovati; ekspr. zvedrilo se mu je v duši postal je vedro, optimistično razpoložen

SSKJ²

zvégati -am dov. (ẹ́)
zvežiti: vetrovi so zvegali kozolce / ekspr. zvegal je ustnice skrivil

SSKJ²

zvêjati -am in izvêjati -am dov. (ȇ)
odstraniti pleve in primesi iz žita: zvejati pšenico, rž

zvêjan

in izvêjan -a -o:

zvejano žito

SSKJ²

zvelíčanje -a s (ȋ)
rel. stanje večne sreče človeka po smrti: moliti za zveličanje; zveličanje in pogubljenje
● ekspr. realizem je edina prava vera in brez nje ni zveličanja samo realistična smer v umetnosti je priznana, cenjena

SSKJ²

zveličánski -a -o prid. (ȃ)
knjiž. zveličaven: zveličanska vera

SSKJ²

zvelíčar -ja m (ȋ)
rel. kdor naredi, da postane človek po smrti deležen večne sreče: pričakovati zveličarja / Zveličar Kristus

SSKJ²

zvelíčati -am dov. (ȋ)
rel. narediti, da postane človek po smrti deležen večne sreče: Kristus nas je s svojo smrtjo odrešil in zveličal / živa vera ga je zveličala

zvelíčati se

postati po smrti deležen večne sreče:

molil je, da bi se zveličal

zveličati se s pokoro

zvelíčan

-a -o:

zveličan bo zaradi božje dobrote

sam.: sreča zveličanih

SSKJ²

zveličáven -vna -o prid. (á ā)
1. rel. ki omogoča zveličanje: zveličavna vera / milost je zveličavno sredstvo / Kristusova zveličavna smrt odrešilna
2. ekspr. edino pravilen, pravi: imeti kako metodo za zveličavno / nobena smer v umetnosti ni edino zveličavna
● ekspr. ni imel nobene zveličavne ideje rešilne; sam.: nič zveličavnega jim ni mogel povedati

SSKJ²

zveličávnost -i ž (ā)
rel. lastnost, značilnost zveličavnega: zveličavnost trpljenja
● ekspr. zveličavnost hipoteze pravilnost

SSKJ²

zvèn zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é)
1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena
// zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu
2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed
// ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije
3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven
♦ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; jezikosl. zven glasilk

SSKJ²

zvenčánje -a s (ȃ)
glagolnik od zvenčati: zvenčanje nakita na rokah; zvenčanje orožja, steklenine

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zvenčáti -ím nedov., zvénči in zvênči; zvénčal in zvênčal (á í)
dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo; kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipe

zvenčèč

-éča -e:

pribor je zvenčeč padel po tleh

zvenčeča srebrnina

SSKJ²

zvenéčnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost zvenečega: blagoglasnost in zvenečnost jezika
♦ jezikosl. asimilacija soglasnikov po zvenečnosti

SSKJ²

zvenênje -a s (é)
glagolnik od zveneti1: z dotikom strun povzročiti zvenenje; zvenenje kozarcev / v zraku se sliši zvenenje; zvenenje dekliških glasov / bolnik sliši šumenje in zvenenje v ušesih
♦ glasb. istočasno zvenenje različnih tonov

SSKJ²

zvenéti1 -ím nedov. (ẹ́ í)
1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo
2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir
3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli
// s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje
// ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek
4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah
5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah
● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha

zvenèč

-éča -e

deležnik od zveneti:

zveneče strune

prijetno zveneče narečje

tuje zveneče ime

ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek

♦

jezikosl. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta

ekspr.

ugleden,

slaven:

doseči zveneč naslov

zveneča imena solistov

ekspr.

vznesen, a vsebinsko prazen:

govoril je zveneče besede

zveneče fraze

prisl.: ura je zveneče odbila polnoč

zveneče se smejati

SSKJ²

zvenéti2 -ím dov. (ẹ́ í)
1. postati (u)vel: nageljni v vazi so zveneli; jeseni rože zvenijo in se osujejo / ekspr. lica so ji zvenela
2. ekspr. prenehati obstajati: upanje je zvenelo

SSKJ²

zvéniti -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas
1. postati (u)vel: izruvane rastline zvenejo
2. ekspr. prenehati obstajati: lepota hitro zvene

SSKJ²

zvènk zvénka in zvênka m (ȅ ẹ́, é)
oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ločiti zvenk od brenka; nož je z zvenkom padel na tla; kovinski zvenki; zvenki kozarcev, sekir

SSKJ²

zvenketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́)
dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci na pladnju so zvenketali; v žepu je zvenketal drobiž

SSKJ²

zvenkljáti -ám nedov. (á ȃ)
na rahlo zvenketati: drobiž je zvenkljal v žepu

SSKJ²

zvénkniti -em tudi zvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: trčila sta, kozarca sta zvenknila / telefon zvenkne; ura v stolpu je zvenknila

SSKJ²

zvénski tudi zvênski -a -o prid. (ẹ̑; ȇ)
nanašajoč se na zven 1: zvenska barva; zvenska kakovost strun / zvenski regulator

SSKJ²

zvér -í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑)
1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki za hrano lovi in ubija druge živali: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver; počuti se kot preganjana zver; slabši je od zveri; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver
// ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad
// ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver
2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna
3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver
● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben

SSKJ²

zvérati se -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
zvirati se: na vse mogoče načine se je zveral / zverali so se po foteljih in kadili

SSKJ²

zverína -e ž (í)
1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele; kriči kot zverina; bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil; pasja zverina je grozeče renčala pes; pren., ekspr. v njem se je skrivala zverina
// ed., star. zverjad: ponoči sta se bala strahov in zverine; medvedi in druga zverina / zverina se skriva v gošči divje živali, divjad
2. slabš. surov, okruten človek: bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino; ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino / kot psovka zverina, nimaš nič srca
3. pog., navadno s prilastkom zelo pomembna, ugledna oseba: bil je velika zverina; pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine

SSKJ²

zverínica -e ž (í)
1. manjšalnica od zverina: podlasica je manjša zverinica; plašno se je oziral okrog kot ujeta zverinica / ekspr. zverinice v gozdu divje živali
2. ekspr. izzivalna, erotično privlačna mlada ženska: pri filmu so iz nje naredili ljubko zverinico; gleda za mladimi zverinicami
// neugnan otrok: težko je ukrotil malo zverinico / kot nagovor o ti zverinica, tepen boš

SSKJ²

zverinják -a m (á)
prostor, v katerem so zaprte zveri, divje živali: dati ujeto žival v zverinjak; v razredu je kot v zverinjaku / zastar. iti na sprehod v zverinjak živalski vrt; zapreti leva v zverinjak kletko

SSKJ²

zverínji -a -e prid. (ȋ)
nanašajoč se na zverine: zverinje kože; zverinje oči / zverinji lov

SSKJ²

zverínski -a -o prid. (ȋ)
1. zverski: zverinski lov / ekspr. zbral se je ves zverinski svet vse zverine
2. ekspr. zelo surov, okruten: zverinski človek; zverinski mučitelj / ubili so ga na zverinski način

zverínsko

prisl.:

zverinsko pretepati, tuliti

SSKJ²

zverínskost -i ž (ȋ)
ekspr. velika surovost, okrutnost: zločinskost in zverinskost

SSKJ²

zverínstvo -a s (ȋ)
ekspr. zelo surovo, okrutno dejanje: delati zverinstva; znan je po svojih zverinstvih nad ženskami; sovražnikova zverinstva na zasedenem ozemlju

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zveríženost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zveriženega: zveriženost ulic / jezikovna zveriženost

SSKJ²

zverížiti -im dov. (ī ȋ) ekspr.
1. narediti, povzročiti, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: vihar je zverižil drevo; zverižiti z udarcem; okensko krilo se je zverižilo / bolezen ga je zverižila / zverižiti ustnice
2. narediti vsebinsko nejasno, zapleteno: z mnogimi vstavki je zgodbo zverižil; misli so se mu zverižile
// vsebinsko nejasno, zapleteno povedati: zverižil je nekaj stavkov, pa ga ni nihče razumel / zverižil je nekaj pesmi
3. popačiti: zverižiti dejstva / zverižiti jezik / neprestani pritiski so ga moralno zverižili pokvarili, izpridili

zverížen

-a -o:

zverižene črke

zverižena slika mostu v vodi

zverižene stare ulice

SSKJ²

zverjád -i ž (ȃ)
več zveri, zveri: lev, tiger in druga zverjad / psi so gonili zverjad divjad; sledovi zverjadi divjih živali

SSKJ²

zverozóbec -bca m (ọ̑)
pal. izumrli plazilec, iz katerega so se posredno razvili sesalci: pojavitev zverozobcev v karbonu

SSKJ²

zvérski -a -o prid. (ẹ̑)
1. nanašajoč se na zveri: zverski gon; zversko zobovje / zversko prebivališče
2. ekspr. zelo surov, okruten: zverski človek / zversko dejanje / zverska krutost, surovost zelo velika

SSKJ²

zvérstvo -a s (ẹ̑)
zverinstvo: v ofenzivi so okupatorji delali zverstva; soditi komu za zverstva / od kod se je v njem vzelo tako zverstvo zverinskost

SSKJ²

zveselíti -ím dov., zvesélil (ī í)
razveseliti: darilo ga je zveselilo; zveseliti koga s čim / zveseliti komu srce; zveseliti se obiska, prijatelja / ob tem prizoru se mu zveseli srce

zveseljèn

-êna -o:

zveseljen človek

biti zveseljen

SSKJ²

zvést -a -o tudi -ó prid., zvestêjši (ẹ̑ ẹ̄)
1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par; zvesta žena; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba
// ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi
// ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest; ekspr.: zvesta puška, torba; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega
2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec; dal mu je zvestega varuha; postaviti zveste straže
// ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo; zvesto izpolnjevanje dolžnosti; zvesto sodelovanje
3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije; imeti zveste poslušalce; njegova zvesta spremljevalka
// v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju; ostati zvest kaki dejavnosti; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal
4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen; zvesto prijateljstvo, tovarištvo
5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi; zvesta kopija slike; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja
● ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal; zveste oči iskrene, vdane; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne
♦ pravn. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti

zvésto

tudi zvestó

prislov od zvest:

zvesto čakati, ljubiti

zvesto hraniti spominke

zvesto mu je služil, stal ob strani

zvesto upoštevati navodila

zvesto varovati koga

vse si je zvesto zapomnil natančno, točno

ekspr.

pozorno,

zbrano:

zvesto gledati, poslušati koga

vneto, vdano: zvesto obljubiti, priseči kaj; sam.: ni imel dosti zvestih

SSKJ²

zvêsti zvêdem dov., zvêdel in zvédel zvêdla, stil. zvèl zvêla (é)
1. knjiž., v zvezi z na omejiti, reducirati: filozofijo je zvedel na načela spoznanja; zvesti stroške na dve postavki
2. knjiž. zapeljati, speljati: zvedel ga je na napačno pot; zvesti otroka v slabo družbo
3. knjiž. spraviti v ljubezensko, spolno razmerje: zvedel ga je z neko mlajšo žensko
4. nar. dolenjsko (uspeti) prodati: zvedel jim je tudi slabše blago / nabirajo maline, kostanj in vse zvedejo v denar prodajo
// omožiti: rad bi zvedel hčer; tako dekle se lahko zvede

SSKJ²

zvestôba -e ž (ó)
lastnost zvestega: verjame v fantovo zvestobo; ne dvomi o njeni zvestobi; zakonska zvestoba / obljubiti, priseči si zvestobo; prelomiti zvestobo; zaupal mu je, ker je poznal njegovo zvestobo in poštenost; omahovati v zvestobi komu; zvestoba domovini, narodu / zvestoba delu, načelom / portretna zvestoba; prevajalčeva zvestoba izvirniku

SSKJ²

zvestôben -bna -o prid. (ó ō)
knjiž. nanašajoč se na zvestobo: hotela je imeti zvestobna zagotovila / plačati služabnikom zvestobno nagrado

SSKJ²

zvéstost in zvestóst -i ž (ẹ̄; ọ̑)
star. zvestoba: zvestost ljubice / prisegati si zvestost

SSKJ²

zvéza -e ž (ẹ̑)
1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto; prizidek je brez zveze s tlemi; rahla, trdna zveza; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo; naravna zveza med starši in otroki
2. kar omogoča, da se kam pride: voda je pretrgala vse zveze z mestom; most je edina zveza med vasema
// možnost priti kam s kakim javnim prevoznim sredstvom: iz kraja je vsak dan več zvez z mestom; imeti dobre zveze za v mesto; na otok ni direktne, redne zveze; za Maribor ima zvezo šele zvečer / avtobusne zveze; cestna, letalska, železniška zveza / nove prometne zveze
// javno prevozno sredstvo glede na možnost priti kam: najbolj zanesljiva in hitra zveza je vlak; na zvezo je moral dolgo čakati na avtobus, vlak za nadaljevanje poti
// dejstvo, da se prihod enega prevoznega sredstva ujema z odhodom drugega: avtobus ima zvezo z vlakom
3. kar omogoča prenos informacij iz enega kraja v drugega, od enega človeka k drugemu: zveza deluje; sovražnik je uničil zveze / brezžična, radijska, telefonska zveza; direktna, medkrajevna zveza; podvodna, satelitska zveza
// stanje, ko je mogoč tak prenos: zveza nastane, se pretrga; dobiti, imeti, vzpostaviti zvezo
4. skupnost organizacij ali posameznikov z enako dejavnostjo in skupnimi interesi: zveza ima več organizacijskih enot; pristopiti k zvezi; častni član zveze; dejavnost zveze / kmetje so ustanavljali kmečke zveze; mednarodna športna zveza; zveza telovadnih društev / Planinska zveza Slovenije; Zveza borcev
// skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev: zveza je razpadla; republike so ustanovile zvezo; pristojnosti zveze; države, združene v zvezo / zveza držav / Severnoatlantska zveza [NATO] mednarodna politična in vojaška organizacija za mirno urejanje mednarodnih vojaških sporov, skupen nastop proti oboroženim napadom in medsebojno pomoč / nekdaj Zveza sovjetskih socialističnih republik
5. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: odkriti, spoznati, ugotoviti zvezo; to nima zveze z resničnostjo; odgovoriti brez zveze z vprašanjem; spraviti kaj v zvezo s čim; potresi so v tesni zvezi z vulkani; to ni v medsebojni zvezi; knjiž. organska, živa zveza; zveza med teorijo in prakso / časovna, posledična, vzročna zveza; miselna, podzavestna, vsebinska zveza med dvema predstavama / dobiti obvestilo v zvezi z izletom / pripombe v zvezi s predavanjem; v zvezi z njegovo prošnjo se še nismo odločili
6. kar nastane kot posledica medsebojnih stikov, sodelovanja in omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: zveze med organizacijami so se utrdile; imeti zvezo z uporniškim gibanjem; gospodarske, kulturne, politične zveze / z njim noče imeti nobene zveze; z njo je pretrgal vsako zvezo
7. navadno s prilastkom odnos med dvema človekoma, kot ga določa prilastek: njuna zveza je samo prijateljska; med njima je prisrčna zveza; njuna zveza ni zakonita; homoseksualna, ljubezenska zveza; krvna, sorodstvena zveza; življenjska zveza med moškim in žensko
// pravn., v zvezi zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske: zakonska zveza je trajala deset let; razveljaviti zakonsko zvezo / skleniti zakonsko zvezo poročiti se
8. nav. mn., ekspr. odnos, poznanstvo, ki ga ima kdo s kom in navadno omogoča kake koristi: imeti, iskati zveze; ljudje z dobrimi, vplivnimi zvezami / brez zvez ne boš uspel; dobiti službo po zvezah / zveze in poznanstva
9. človek, ki ima v kaki organizaciji zaupno povezovalno, obveščevalno nalogo: tako je naročila, želela njegova zveza; po skrivni zvezi je poslal sporočilo; ta tovariš je bil njena kurirska, partijska zveza
10. teh. kar nastane s spojitvijo, povezavo dveh ali več delov med seboj: zveza, ki se da razstaviti; gibljive in toge zveze strojnih delov / kovičena, lepljena, zagozdna zveza; lesna zveza
11. mn., voj. rod vojske, ki organizira in vzdržuje telekomunikacijske zveze med enotami: inženirstvo in zveze / oficir za zveze
● ekspr. govoriti brez zveze govoriti brez logične povezave glede na notranjo vsebino ali glede na pričakovano, predvideno; ekspr. brez zveze je to ponavljati nesmiselno, nepotrebno; stopiti v zvezo s kom povezati se
♦ ekon. monopolna zveza združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco; elektr. izenačevalna zveza za izenačevanje potenciala; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. zveza med stranicami in koti; jezikosl. besedna zveza zveza dveh ali več besed; predložna, prislovna zveza; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; zveza glavnih stavkov; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; pravn. kavzalna zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; ptt neposredna brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central, posredna zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central; zgod. sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem

SSKJ²

zvézanec -nca m (ẹ́)
knjiž. zvezan človek: stražiti zvezanca

SSKJ²

zvézanost -i ž (ẹ́)
stanje zvezanega: zvezanost snopov / lončena posoda je zaradi zvezanosti dalj časa uporabna / zvezanost niti / zvezanost aparatov z električnim tokom / tudi po tem dejanju ni čutila nobene zvezanosti z njim povezanosti

SSKJ²

zvézar -ja m (ẹ̑) ekspr.
1. vezist: bataljonski zvezarji
2. član zveze: zvezarjem je odpovedal delo / kmečki zvezarji

SSKJ²

zvézati in zvezáti zvéžem dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa narediti, da to je, ostane skupaj: zvezati živali noge; zvezati pisma s trakom; roke so mu zvezali na hrbtu; rahlo, trdno zvezati / zvezati snope; vse koruzne storže so že zvezali; zvezati dračje v butaro; zvezati lase v čop / zvezati latvico, lonec za zaščito, trdnost obdati z žico
// na tak način narediti, izdelati: zvezati metlo, šopek; zvezati splav
// z namestitvijo vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga narediti, da se ne more gibati, premikati: tatu so ujeli in zvezali; morali so ga zvezati, tako je otepal z rokami in nogami
2. s prepletanjem in zategnitvijo narediti, da nastane iz dveh ali več kosov, stvari celota: zvezati dve ali več niti; neločljivo zvezati / zvezati glasove v besede
// povezati: zvezati vasi s cestami / zvezal se je z največjimi pokvarjenci
3. teh. na določen način, z določenimi pripravami narediti, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: zvezati kovinske, lesene dele; zvezati ostrešje; zvezati električne vodnike; zvezati s klini, kovicami; zvezati na greben in utor
// elektr. vzpostaviti stik, zvezo: zvezati aparate z električnim tokom; zvezati prevodnik z zemljo; vzporedno, zaporedno zvezati
4. obrt. sešiti, zlepiti (natisnjene) pole in jih spojiti s platnicami in hrbtom: zvezati knjigo, zvezek; natisniti in zvezati
5. narediti, da ima kdo s kom kaj skupnega: petje v zboru ju je zvezalo / prijateljstvo ju je tesno zvezalo
6. ptt narediti, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: telefonist zveže z interno številko / vse telefonske aparate so zvezali na eno linijo
● ekspr. nemoč mu je zvezala korake povzročila, da ni mogel hoditi; ekspr. svoje življenje je zvezala s človekom, ki ga ni ljubila poročila se je

zvézan

-a -o:

zvezan sveženj vejic

z železnimi obroči zvezani stebri

kozolca sta zvezana s skupnim ostrešjem

zvezanega so peljali skozi vas

počuti se, kot bi bil zvezan

ugodnosti, zvezane s službo

●

ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega

SSKJ²

zvézda -e ž (ẹ́)
1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja / vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami
// astron. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči / planeti in zvezde stalnice
2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda
// kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa / ulice se stekajo v zvezdo
3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
// tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen častniški, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general
4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda
5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu
// publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva
6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde
7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni
● elektr. žarg. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
♦ obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea

SSKJ²

zvezdár -ja m (á) knjiž.
1. astrolog: zvezdarji in pratikarji
2. astronom: opazovanje zvezdarjev

SSKJ²

zvezdárna -e ž (ȃ)
ustanova za opazovanje in raziskovanje nebesnih teles in pojavov; astronomski observatorij: delati v zvezdarni
// poslopje, prostor te ustanove: kupola zvezdarne

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zvezdárski -a -o prid. (á) knjiž.
1. astrološki: zvezdarski koledar
2. astronomski: zvezdarski instrumenti

SSKJ²

zvézdast -a -o prid. (ẹ́)
po obliki podoben zvezdi: zasaditi zvezdaste gredice; zvezdaste lise na steni; padale so velike zvezdaste snežinke / zvezdasta oblika peciva
♦ arhit. zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; biol. zvezdasta somernost somernost glede na umišljene črte, izhajajoče iz glavne osi živalskega telesa ali stebla, cveta rastline; vrtn. zvezdasta magnolija grm z velikimi belimi zvezdastimi cveti pred olistanjem, Magnolia stellata

SSKJ²

zvezdáš -a m (á)
nav. mn., zool. morski kolobarniki z vrečastim, nečlenjenim telesom, Echiuroidea:

SSKJ²

zvézden -dna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zvezde: zvezdna svetloba; zvezdna velikost / zvezdna noč; zvezdna prostranstva / zvezdni utrinek / zvezdni krak
♦ astron. zvezdni čas čas v astronomiji, določen s kotom zasuka Zemlje glede na zvezde; zvezdni mesec čas, ki ga porabi Luna, da se spet vrne med iste zvezde; zvezdna karta karta, ki prikazuje lego nebesnih teles na delu nebesne oble; zvezdna kopica skupina več zvezd; zvezdna paralaksa kot, pod katerim bi se z dane zvezde videl srednji polmer Zemljinega tira okoli Sonca; zvezdno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti, da se spet vrne med iste zvezde; elektr. zvezdna vezava vezava, pri kateri so fazni tokokrogi vezani z enim koncem v skupni točki in z drugim na vodnike

SSKJ²

zvézdica -e ž (ẹ́)
1. manjšalnica od zvezda: na nebu so žarele zvezdice / narisati zvezdico; zvezdica s petimi kraki / delati zvezdice iz kartona / oficirske zvezdice na epoletah / konj z zvezdico na čelu / na festival je prišlo veliko mladih zvezdic
2. zvezdici podoben znak ob besedi, na katero se nanaša opomba: izpisati si iz besedila z zvezdico označene besede
3. oznaka kakovosti, ki jo prejme hotel ali restavracija: več dobrih restavracij se ponaša z vsaj tremi zvezdicami; hotel s petimi zvezdicami
4. nav. mn. nesnemni zobni aparat v obliki ploščic iz železa, prilepljenih na zobe: nositi zvezdice / zvezdice na zobeh
5. nav. mn. izdelek za zakuho iz rezančnega testa zvezdaste oblike: juha z zvezdicami
6. bot. gola ali dlakava rastlina z nasprotnimi listi in belimi cveti v pakobulih, Stellaria: nabirati zvezdice / gozdna, velecvetna zvezdica

SSKJ²

zvezdíšče -a s (í)
knjiž. ozvezdje: zvezdišče zodiaka
// nebo z zvezdami: brezmejnost zvezdišča
♦ elektr. osrednja točka večfaznega sistema; točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič

SSKJ²

zvézdnat -a -o prid. (ẹ̑)
1. poln zvezd: zvezdnato nebo / zvezdnata noč / zvezdnata zastavica
2. knjiž. zvezden: zvezdnat utrinek / dvigniti se v zvezdnate višave
♦ vrtn. zvezdnata magnolija grm z velikimi belimi zvezdastimi cveti pred olistanjem, Magnolia stellata

SSKJ²

zvézdnica -e ž (ẹ̑)
1. zelo slavna igralka ali pevka: nastop priljubljene zvezdnice; zvezdnice in zvezdniki / filmska, gledališka zvezdnica
2. nar. zahodno planika: cvet zvezdnice
♦ vrtn. lončna rastlina z majhnimi, rumenimi cveti in velikimi, navadno rdečimi ali rumenimi ovršnimi listi, Euphorbia pulcherrima

SSKJ²

zvézdnik -a m (ẹ̑)
zelo slaven igralec ali pevec: postal je zvezdnik; v filmu nastopajo znani zvezdniki / filmski, gledališki, operni zvezdnik
// publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: v orkestru ni bilo zvezdnikov; zvezdnik nogometnega kluba / alpinistični, košarkarski, teniški zvezdnik

SSKJ²

zvézdniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zvezdnike ali zvezdništvo: pridobil si je zvezdniški sloves / zvezdniška zasedba

SSKJ²

zvézdništvo -a s (ẹ̑)
dejstvo, da je kdo zvezdnik: stremeti po zvezdništvu / zvezdništvo v športu; prvaštvo in zvezdništvo

SSKJ²

zvezdoglèd -éda m (ȅ ẹ́) knjiž.
1. astrolog: ravnati se po nasvetu zvezdogleda; pratikarji in zvezdogledi
2. astronom: opazovalnica srednjeveških zvezdogledov
♦ zool. zvezdogled majhna sladkovodna riba z vitkim, proti repni plavuti zelo zoženim telesom in z brki v ustnem kotu, Gobio uranoscopus; morski zvezdogledi manjše morske ribe z oglato glavo in na teme pomaknjenimi očmi, Uranoscopidae

SSKJ²

zvezdoslôvec -vca m (ȏ)
astronom: najnovejše ugotovitve zvezdoslovcev

SSKJ²

zvezdoslôven -vna -o prid. (ȏ)
astronomski: zvezdoslovna opazovanja / zvezdoslovna literatura

SSKJ²

zvezdoslôvje -a s (ȏ)
astronomija: dognanja zvezdoslovja

SSKJ²

zvezdoslôvka -e ž (ȏ)
astronomka

SSKJ²

zvezdoznánec -nca m (ȃ) knjiž.
1. astronom: proučevanja zvezdoznancev
2. astrolog: napovedi zvezdoznancev

SSKJ²

zvezdoznánka -e ž (ȃ)
1. astronomka: zvezdoznanka in asistentka na inštitutu
2. astrologinja: napoved zvezdoznanke

SSKJ²

zvezdoznánski -a -o prid. (ȃ)
knjiž. astronomski: zvezdoznanske meritve

SSKJ²

zvezdoznánstvo -a s (ȃ)
knjiž. astronomija: ukvarjati se z zvezdoznanstvom

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zvézek -zka m (ẹ̑)
1. skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona: zvezek ima štirideset listov; iztrgati list iz zvezka; pisati v zvezek; debel, tanek, velik zvezek / črtani ki ima črte, karirasti zvezek ki ima pravokotno se križajoče črte / fizikalni, matematični zvezek; notni zvezek
● šol. žarg. učitelj je popravil zvezke izdelke v njih
♦ šol. delovni zvezek knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za vpisovanje rešitev, odgovorov
2. vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela: roman izhaja v zvezkih; pet zvezkov slovarja; končal je drugi zvezek spominov / pri navajanju vira Zbrano delo, 2. zvezek [zv.] / knjižna zbirka ima petdeset zvezkov knjig
3. star. sveženj: zvezek listin, pisem

SSKJ²

zvézen -zna -o prid. (ẹ̑)
1. nanašajoč se na zvezo, federacijo: zvezna ureditev / zvezna država / zvezni davki; zvezni organi; zvezni zakon; zvezna skupščina, vlada / zvezni sekretar za zunanjo trgovino; Zvezni izvršni svet / v nekaterih državah zvezni kancler
2. ki kaj veže, povezuje: zvezni rovi; zvezna cesta Ljubljana–Celje
// vezen: zvezni deli cevi / bil je zvezni člen med organizacijama
3. ki je, poteka brez presledkov, prekinitev: zvezno opazovanje, premikanje / zvezna črta, vrsta / stene in strop v rudniku morajo biti zvezni
♦ fiz. zvezni spekter spekter, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; mat. zvezna funkcija funkcija, katere graf je nepretrgan; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; zvezni kapetan, trener

zvézno

prisl.:

razvoj poteka zvezno

SSKJ²

zvéznica -e ž (ẹ̑)
knjiž. črta, krivulja, ki veže dve točki: narisati zveznico med točkama / glavne prometne zveznice povezave

SSKJ²

zvéznik -a m (ẹ̑)
knjiž. vezist: minerji in zvezniki so odšli naprej

SSKJ²

zvézniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) zastar.
narediti, povzročiti, da se kaj nepravilno, neurejeno nagne: sneg je zveznil streho; stara hiša se je zveznila

zvéznjen

-a -o:

zveznjena streha

●

zveznjena deska zvežena

SSKJ²

zvéznost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost zveznega: zveznost črte / trdnost in zveznost rudniških sten in stropov / zveznost funkcije

SSKJ²

zvezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z nameščanjem vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: zvezovati ujetnikom roke in noge; zvezovati z jermeni
// z nameščanjem vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga delati, da se ne more gibati, premikati: moral je gledati, kako so zvezovali sina
2. s prepletanjem in zategnitvijo delati, da nastane iz dveh ali več kosov, stvari celota: zvezovati konce niti

SSKJ²

zvéžček -čka m (ẹ̑)
manjšalnica od zvezek: zapisati ime v zvežček; droben, majhen zvežček / zvežček pesmi

SSKJ²

zvéžčič -a m (ẹ̑)
manjšalnica od zvezek: naslove si zapisuje v poseben zvežčič; droben zvežčič / zvežčič pesmi

SSKJ²

zvéženj -žnja m (ẹ́)
star. sveženj: zveženj listov, papirjev / zveženj bankovcev / zveženj ključev šop; oprtal si je zveženj šibja butaro

SSKJ²

zvéžiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. narediti, povzročiti, da je kaj vegasto, krivo: dež in veter sta zvežila deske; tla so se zvežila
2. narediti, povzročiti, da se kaj nepravilno, neurejeno nagne: vetrovi so zvežili kozolec; ograja se je od starosti zvežila / ekspr.: zvežiti ustnice; obraz se mu je zvežil

zvéžen

-a -o:

zvežen plot

zvežena bajta

stara, zvežena vrata

SSKJ²

zvícati -am dov. (ȋ)
star. izmučiti, strpinčiti: moža je zvicala, da se mu je zmešalo

zvícati se

v krščanskem okolju

s trpljenjem se očistiti v vicah:

na onem svetu se bo zvical

/ zvicati se za svoja slaba dela

zvícan

-a -o:

zvicane duše

SSKJ²

zviháriti -im dov. (á ȃ) ekspr.
1. močno vzvaloviti: zvihariti morje
2. zelo vznemiriti, razvneti: novica jih je zviharila / zvihariti domišljijo, srce

SSKJ²

zvíhati -am dov. (í)
narediti, da se del ob robu, koncu lokasto usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zvihati lase
// zavihati: zvihati rokave

SSKJ²

zvihráti -ám dov. (á ȃ)
1. viseč neurejeno, vijugajoče premakniti se zaradi hitrega, močnega premika zraka: zastava zvihra / konju zvihra griva
// preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče premakne: veter zvihra zastavo / zvihrati prah s ceste v vrtinec
2. ekspr. hitro, razburjeno oditi: zvihrati iz sobe / konjenica zvihra v boj
// hitro, silovito se premakniti: papirnati zmaj zvihra pod oblake
3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nevihta, veter zvihra / misli mu zvihrajo
4. ekspr. zelo se razburiti, se razjeziti: miriti koga, da ne zvihra; zvihral je in udaril po mizi

zvihrán

-a -o:

zvihran plašč

imeti zvihrano življenje;

prim. izvihrati se

SSKJ²

zvijáča -e ž (á)
1. dejanje, ravnanje, s katerim kdo z zavajanjem koga v zmoto skuša doseči svoj namen: nasesti zvijači; uporabiti zvijačo; dobiti, doseči, izvedeti, vzeti kaj z zvijačo; premagati koga z zvijačo; hudobna, podla zvijača; ženska zvijača / ekspr. biti poln zvijač / policijska, pravna zvijača / nastaviti komu zvijačo past
2. trik: naučil se je majhnih zvijač; pokazal je nekaj zvijač s palico / kuharske zvijače

SSKJ²

zvijáčen -čna -o prid.(á)
ki skuša z zavajanjem koga v zmoto doseči svoj namen: to je zvijačen in hudoben človek; zvijačen nasprotnik / zvijačna žival
// ki izraža, kaže tako zavajanje: zvijačen nasmeh; zvijačen obraz / zvijačne besede; zvijačno dejanje, vprašanje / zvijačna politika

zvijáčno

prisl.:

dobiti kaj zvijačno

zvijačno komu kaj onemogočiti

SSKJ²

zvijáčiti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. zvito, prebrisano ravnati, govoriti: lagati in zvijačiti / ne zvijači tako z njim

SSKJ²

zvijáčnež -a m (ȃ)
ekspr. zvijačen človek: ima dosti napak, ni pa zvijačnež; fant je v tem pravi, velik zvijačnež

SSKJ²

zvijáčnik -a m (ȃ)
knjiž. zvijačen človek: temu zvijačniku ni kos

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zvijáčnost -i ž (á)
lastnost zvijačnega človeka: k temu je pripomogla njegova zvijačnost; doseči kaj z zvijačnostjo

SSKJ²

zvijálec -lca [zvijau̯ca in zvijalca] m (ȃ)
kdor kaj zvija: zvijalec vrvi

SSKJ²

zvíjanje -a s (í)
glagolnik od zvijati: zvijanje papirja / zvijanje jadra / zvijanje cigarete / zvijanje kače / zvijanje deske, lesa

SSKJ²

zvíjati -am nedov. (í)
1. delati, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zvijati list, odejo, papir / zvijati jadra; s prsti je zvijala rob predpasnika / zvijati nit, volno, trak; zvijati vrv v klobčič, osmico / zvijati (si) cigareto z zvijanjem delati
2. z vitjem delati primerno za določeno uporabo: zvijati šibe, srobot
// z vitjem združevati: zvijati več niti skupaj
3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: vihar zvija veje dreves / petelin zvija vrat; žuželka zvija zadek; zvijati telo pri plesu / pog. krč ga zvija / brezoseb., ekspr. zvija ga od bolečin, smeha
// kriviti: zvijati palico / ekspr. zvijati ustnice
4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, ljubosumnost, radovednost ga zvija; skrb, strah ga zvija
5. ekspr. povzročati bolečine, težave: revmatizem ga zvija / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu jo zvija
● ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; zastar. zvijati besedo, resnico prilagajati sebi v korist; star. sušec zvija rep ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme

zvíjati se

premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi:

črv, gosenica se zvija

zvijati se kot jegulja

/ kača se zvija v svitek

/ zvijati se v porodnih krčih

s prislovnim določilom

vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostirati se:

pot se zvija med njivami

reka se zvija med bregovoma

/ stopnice se zvijajo navzgor

/ vrv se je zvijala po krovu

viti se:

iz dimnika se zvija dim

prihajati v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja:

deske se zaradi vročine zvijajo

v vlažnem prostoru so se platnice začele zvijati

prihajati v stanje, ko se kaj krivi okrog namišljene osi: oboleli listi so se začeli zvijati in odpadati / lasje se ji lepo zvijajo

●

ekspr. dežela se zvija v smrtnih krčih kmalu bo propadla; ekspr. poletje se zvija v zadnjih krčih mineva; solata se zvija v glave dela glave

zvijáje

ležati zvijaje se na postelji

steza se zvijaje vzpenja

zvijajóč

-a -e:

pogovarjal se je, zvijajoč si cigareto

zvijajoči se stebri dima

dežela, zvijajoča se v krčih

zvijajoča se kača, vrv

zvijajoče se telo

SSKJ²

zvijàv -áva -o prid. (ȁ á)
knjiž. ki se da zvijati: zvijava kovinska vrvica

SSKJ²

zvijúgati -am dov. (ū)
narediti, povzročiti, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter je zvijugal zastave / tresljaji peresa so zvijugali črte

zvijúgati se

ekspr.

narediti zaporedne zavoje:

reka se v spodnjem delu zvijuga

na pobočju se steza zvijuga

s prislovnim določilom

vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se:

cesta se zvijuga med oljčne nasade

pot se zvijuga k reki

vijugajoč se priti:

s težavo se je zvijugal do mize

zvijugati se med drevjem

/ iz dimnika se je zvijugal črn dim

zvijúgan

-a -o:

zvijugan potok

zvijugane črte, proge

cesta je ozka in zvijugana

SSKJ²

zvín tudi izvín -a m (ȋ)
med. natrganje ali pretrganje ovojnice in sklepnih vezi: utrpeti (lažji) zvin gležnja, noge v gležnju; zvin palca, zapestja; bolečine pri zvinu; zvin, izpah in zlom / zvin sklepa

SSKJ²

zvíniti -em in izvíniti -em dov. (í ȋ)
natrgati ali pretrgati ovojnice in sklepne vezi: tako trdo ga je prijel, da mu je zvinil roko; zviniti si nogo v gležnju

zvíniti se

in izvíniti se star.

izviti se, izmuzniti se:

čakal je na možnost, da bi se zvinil

zvínjen

in izvínjen -a -o:

zvinjen sklep

zvinjena noga

SSKJ²

zvínkan -a -o prid. (ȋ)
nar. ovinkast: zvinkana cesta, struga / zvinkana vožnja

SSKJ²

zvirálo -a s (á)
priprava v obliki droga, navadno na otroških igriščih, namenjena otrokom za gibalne igre: plezanje po zviralih; vrtiljak, gugalnice in zvirala

SSKJ²

zvíranje -a s (ī)
ekspr. neprimerno zvijanje, pretegovanje: odvaditi se zviranja / plešejo z zviranjem in spakovanjem

SSKJ²

zvírati se -am se nedov. (ī ȋ)
ekspr. neprimerno zvijati se, pretegovati se: stoj pokonci, kaj se zviraš; zvira se kot opica; pačiti se in zvirati / zvira se po postelji / plesalka se je zvirala po vrvi delala razne vaje, se pripogibala

SSKJ²

zvisôka prisl. (ó)
star. zviška: zvisoka je zaslišal krike / na vse gleda zvisoka; z njim je govorila zvisoka

SSKJ²

zvíšanje -a s (ȋ)
glagolnik od zvišati: zvišanje nasipa / zvišanje glasu / petodstotno zvišanje tlaka

SSKJ²

zvíšati -am dov. (ȋ)
1. narediti kaj višje: zvišati jez / svetla barva stropa prostor optično zviša / zvišati glas
2. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: zvišati cene, pristojbine, štipendije / zvišati tlak v kotlu
♦ glasb. zvišati intonacijo za polton

zvíšati se

postati višji:

vodna gladina se je zvišala

povečati se, zrasti: življenjski stroški so se zelo zvišali

zvíšan

-a -o:

stati na zvišanem delu odra

govoriti z zvišanim glasom

imeti zvišano temperaturo

/ lonec na zvišan pritisk lonec, v katerem se pod zvišanim tlakom živilo hitro skuha

SSKJ²

zvíšek -ška m (ȋ) knjiž.
1. točka, mesto, ki je višje od česa: stal je na zvišku
2. zvišanje, povečanje: zvišek cene

SSKJ²

zvíšen -a -o prid.(ȋ)
vzvišen: stopiti na zvišen prostor / biti zvišen do podrejenih / prizadevati si za zvišene cilje

zvíšeno

prisl.:

pozdravil ga je uradno, zvišeno

SSKJ²

zvíšenost -i ž (ȋ)
vzvišenost: zvišenost idej, misli / zavest osebne zvišenosti; zvišenost in nadutost

SSKJ²

zviševánje -a s (ȃ)
glagolnik od zviševati: zviševanje ograje / zviševanje cen / zviševanje življenjske ravni

SSKJ²

zviševáti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati kaj višje: zviševati jezove, nasipe
2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: zviševati cene, davke

zviševáti se

postajati višji:

tam se začne svet zviševati

/ od razburjenosti se ji je glas zviševal

povečevati se, rasti: življenjski stroški se zvišujejo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zvíška prisl. (ȋ)
1. z visokega, višjega položaja glede na kaj: zviška pasti na tla; planiti, pognati se zviška na koga / zviška je prihajalo bobnenje letal
2. izraža vzvišenost, zaničevanje: na vse gleda zviška; zviška govoriti s kom; domišljavo in zviška presojati kaj

SSKJ²

zvíškoma prisl. (ȋ)
star. zviška: zviškoma pasti / zviškoma se nasmehniti

SSKJ²

zvítek -tka m (ȋ)
1. kar je zvito v obliki valja: odviti, razviti zvitek; tapetni zvitek; zvitek blaga, linoleja; zvitek toaletnega papirja / zviti odejo, plakat v zvitek; v zvitek počesani lasje; ta papir se prodaja v zvitkih
// kar je zvito sploh: zvitek traku, žice / izpod rute so viseli zvitki črnih las / zviti vrv v zvitek kolobar / zvitek bankovcev, perila sveženj; zvitek zobotrebcev butarica
2. pri starih narodih v obliki valja zvit daljši kos papirusa z rokopisnim besedilom: našli so zbirko zvitkov; papirusov, pergamentni zvitek / brati, napisati zvitek / rokopisni zvitek
3. pecivo iz zvitega maslenega, vlečenega testa z različnimi nadevi: češnjev, jabolčni zvitek; penasti zvitek / skutni zvitek sirov zavitek
// pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi; rulada: kremni, marmeladni zvitek
// kar je po obliki temu podobno: zaliti zvitke z juho; oblikovati meso v zvitke / mesni zvitek
♦ film. zvitek filmski trak, dolg navadno 300 m, za enkratno vložitev v projektor; teh. žična elektroda v zvitku

SSKJ²

zvítež -a m (ȋ)
ekspr. zvit človek: bil je velik zvitež

SSKJ²

zvíti zvíjem dov. (í)
1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti / zviti rep
2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte
// z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj
3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha
// skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati
// natrgati ali pretrgati ovojnice in sklepne vezi: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili
4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil
// prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila
6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo
7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl
// povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo
● ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila

zvíti se

premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi:

črv se zvije

zvil se je pod odejo in zaspal

zviti se kot kača

/ jež se zvije v klobčič

s prislovnim določilom

vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se:

cesta se zvije čez hrib, skozi gozd

pot se zvije med hišami

/ dim se zvije navzgor

priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja:

deske so se na soncu zvile

zviti se od vročine

vrata so se zvila

●

solata se zvije v glave naredi glave; ekspr. slepec se je zvil v praprot zvijajoč se zlezel; ekspr. zvil se je v dve gubé dobil je sključeno držo

zvít

-a -o

deležnik od zviti:

zvit list, papir

zviti prsti

zvit vrat

zvita deska, pločevina

zvite ustnice

v klobčič zvita žival

ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen:

on je zvit človek

zvit kot kača, lisjak

fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo

/ ekspr. zvita lisica

ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje: zvit nasmeh; zvite besede, misli; zvito dejanje, vprašanje

●

ekspr. imeti zvite lase skodrane; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi

♦

film. zviti film (filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata; lov., vet. zviti rep prašiča, psa rep, ki je zavit nad hrbtom; prisl.: zvito govoriti, pogledati; zvito se nasmehniti; zvito nastavljena zanka

SSKJ²

zvitorép in zvitorèp -épa -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́)
ekspr. zvit, prebrisan: bil je zvitorep človek / zvitorep pogled; zvitorepo pripovedovanje / lisica zvitorepa

SSKJ²

zvitorépec -pca m (ẹ̑)
ekspr. zvit, prebrisan človek: on je pravi zvitorepec

SSKJ²

zvitorépiti -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
ekspr. zvito, prebrisano ravnati, govoriti: ne zvitorepi, ne boš nas prevaral; zvitorepiti in spletkariti / povej, kaj zvitorepijo proti nam kaj slabega snujejo, pripravljajo; nekaj zvitorepi za njegovim hrbtom rovari, spletkari / dokler o tem samo zvitorepi, se ne bo nič spremenilo neodkrito, neiskreno govori

SSKJ²

zvitorépka -e ž (ẹ̑) ekspr.
1. lisica2: zvitorepka krade kokoši / lisica zvitorepka
2. zvita, prebrisana ženska: ne zaupam ji, to je prava zvitorepka

SSKJ²

zvitorépstvo -a s (ẹ̑)
ekspr. zvitost, prebrisanost: presenetiti koga s svojim zvitorepstvom

SSKJ²

zvítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zvitega: zvitost kače / lesa zaradi zvitosti niso mogli uporabiti / bati se koga zaradi njegove zvitosti; nasprotnika je premagal s svojo zvitostjo / zvitost njegovega govorjenja

SSKJ²

zvlačúgati se -am se dov. (ȗ)
postati vlačuga: dekle se je zvlačugalo

zvlačúgan

-a -o:

zvlačugana ženska

SSKJ²

zvléči zvléčem dov., zvléci zvlécite in zvlecíte; zvlékel zvlékla (ẹ́)
1. z vlečenjem spraviti kam: zvleči čoln k bregu; zvleči mizo na sredo sobe; zvleči voz pod streho / ekspr. tovariši so zvlekli ranjenca v zaklonišče s težavo spravili, odnesli
2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: prijatelji so ga zvlekli na koncert; dva moška sta ga zgrabila in zvlekla v sobo; končno so ga zvlekli s seboj
● pog. luknjo je kar skupaj zvlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zvleči obleko s sebe, nase sleči, obleči; ekspr. zvleči ustnice potegniti skupaj

zvléči se

ekspr.

s težavo iti, oditi:

komaj se je zvlekel do postelje

zvlekla se je v hišo

ekspr.

razvleči se, raztegniti se:

jopica se je zvlekla

pri pranju se zvleči

zvléčen

-a -o:

na kup zvlečene stvari

SSKJ²

zvóčen -čna -o prid., zvóčnejši (ọ̄ ọ̑)
1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost
● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; glasb. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran

zvóčno

prisl.:

zvočno in slikovito izraziti

zvočno bogat, poln

SSKJ²

zvočílo -a s (í)
priprava, ki daje, oddaja zvok: ugotavljati oddaljenost zvočil; kovinsko zvočilo

SSKJ²

zvóčnica -e ž (ọ̑)
glasb. odprtina v pokrovu brenkal, godal: usmeriti mikrofon proti zvočnicam; elipsasta, okrogla zvočnica; zvočnica na violini

SSKJ²

zvóčnik -a m (ọ̑)
1. naprava, ki spreminja v zvok električne signale, ustvarjene v mikrofonu ali posnete na nosilcu zvoka: namestiti, vgraditi zvočnike; iz zvočnika se slišijo koračnice; obvestila so dobivali po zvočniku; lijakast, velik zvočnik; opna zvočnika / radijski zvočnik
♦ elektr. mnogocelični zvočnik
2. jezikosl. zveneči soglasnik, ki ne zahteva pred seboj po zvenečnosti enakega soglasnika: zvočniki in nezvočniki

SSKJ²

zvóčniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zvočnik: ojačevalne naprave in zvočniška oprema / zvočniška skupina rvm

SSKJ²

zvóčnoizolacíjski in zvóčnoizolácijski -a -o prid. (ọ̄-ȋ; ọ̄-á)
nanašajoč se na zvočno izolacijo: zvočnoizolacijski material; zvočnoizolacijsko steklo; zvočnoizolacijska vrata / zvočnoizolacijska kabina

SSKJ²

zvóčnost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost zvočnega: zvočnost glasu / dvorana z dobro zvočnostjo akustiko

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zvodenéti -ím dov. (ẹ́ í)
nav. ekspr. zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postati manj kvaliteten, nekvaliteten: vino zvodeni; stepen sneg sčasoma zvodeni
// postati vsebinsko prazen: članek je zaradi navajanja nepomembnih dejstev zvodenel / akcija je popolnoma zvodenela / uspeh je zvodenel
● ekspr. kri mu je zvodenela postal je slabokrven, anemičen; knjiž. led zvodeni se stopi; ekspr. kaj ti je pamet zvodenela zakaj govoriš, ravnaš tako neumno

zvodenèl

in zvodenél -éla -o:

zvodeneli pojmi

zvodenelo delovanje

zvodenelo vino

SSKJ²

zvodeníti -ím dov., zvodénil (ī í)
nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi bistvene lastnosti, značilnosti: zvodeniti omako, vino
// narediti, povzročiti, da kaj postane vsebinsko prazno: taki dialogi zvodenijo dramo / zvodeniti zabavo
● knjiž. zvodeniti vodne pare utekočiniti

SSKJ²

zvodíti zvódim dov. (ī ọ́) knjiž.
1. z vodenjem spraviti kam; speljati, pripeljati: zvoditi čredo za seboj; z znaki so jih spet zvodili na glavno cesto / boj za kruh ga je zvodil po svetu
2. zapeljati, zavesti: strast ga je zvodila; hotel je zabrisati sledi in zvoditi zasledovalce / njene oči so ga zvodile
// prevarati, ukaniti: tako me ni še nihče zvodil
3. posredovati zvezo med dvema osebama, navadno nasprotnega spola, zaradi spolnih odnosov: teta ju je zvodila / zvodil jo je z drugim moškim
● knjiž. previdno je zvodil pogovor drugam speljal; star. zvoditi koga za nos prevarati ga

SSKJ²

zvodljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki zapeljuje, zavaja: zvodljiva ženska / obšla ga je zvodljiva misel

zvodljívo

prisl.:

zvodljivo gledati v oči

zvodljivo se nasmihati

SSKJ²

zvodníca -e ž (í)
ženska, ki posreduje pri prostituciji tako, da za plačilo išče stranke: stara zvodnica; prostitutke in zvodnice

SSKJ²

zvodník -a m (í)
kdor posreduje pri prostituciji tako, da za plačilo išče stranke: brezvesten zvodnik; zvodnik in prostitutka
// kdor koga nagovori, zapelje v spolni odnos: pretepel je zvodnika svoje žene

SSKJ²

zvodníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zvodnike ali zvodništvo: zvodniške ženske / zvodniški pogled

SSKJ²

zvodníštvo -a s (ȋ)
dejavnost zvodnikov: obtožiti koga zvodništva

SSKJ²

zvohati gl. izvohati

SSKJ²

zvòj zvôja m (ȍ ó)
knjiž. zvitek: najdba rokopisnih zvojev

SSKJ²

zvók -a m (ọ̑)
1. kar se zaznava s sluhom: zvok se sliši; oddajati, proizvajati zvoke; dolg, oster, prijeten, zamolkel zvok; kovinski, votel zvok; posnemati naravne zvoke; glasnost zvoka / predvajati, reproducirati, zapisovati zvok; filmski zvok; zvok in slika / orgelski zvoki; zvoki harmonike, trobente / zvoki vojaške godbe
● publ. predvajali so plesne, zabavne zvoke plesno, zabavno glasbo; prebudili so ga zvoki koračnice koračnica
♦ rad. snemati zvok; mešalec zvoka
2. fiz. longitudinalno valovanje, ki je s frekvencami od 16 do približno 20.000 nihajev na sekundo zaznavno s sluhom: zvok se odbija, širi, uklanja; frekvenca zvoka; hitrost, jakost zvoka

SSKJ²

zvókoven in zvokôven -vna -o prid. (ọ̑; ō)
nanašajoč se na zvok: zvokovna barva, dolžina / zvokovni učinki zvočni
♦ elektr. zvokovna sled

SSKJ²

zvoliti
izbrati ipd. gl. izvoliti1 ipd.

SSKJ²

zvón -a tudi -á m, mn. zvonôvi (ọ̑)
1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon; zvoniti z vsemi zvonovi; bronast, železen zvon; kembelj, plašč zvona / stolp z zvonovi zvonik / cerkveni zvon; mali, srednji, veliki zvon
// glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini: zvon odmeva, se razlega po dolini / opoldanski, večerni zvon
// ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa: zvon naznanja, da nekje gori; zvon je odbil, udaril poldne / ekspr. zvon mu bije z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni; biti plat zvoná z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo / dajati opozorila z ladijskim zvonom; mrliški zvon v krščanskem okolju zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga; vznes. poje mu večni zvon mrliški zvon; ekspr. zapeli so velikonočni zvonovi začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč
2. navadno s prilastkom zvonu podobna priprava, del stroja: zamenjati zvon pihalnega stroja / gumijasti zvon za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka; potapljaški zvon za opravljanje del pod vodo; stekleni zvon za shranjevanje živil, zlasti sira
● zvonovi gredo v Rim v krščanskem okolju na veliki četrtek prenehajo zvoniti; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obešati na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; ekspr. bila je najlepše dekle pod našim zvonom v naši župniji; plat zvoná že bije plat zvoná zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene; problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná da bi bilo treba opozarjati nanj; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvoná drugo, nasprotno trditev, mnenje; hlače na zvon ki imajo hlačnice spodaj razširjene
♦ glasb. zvonovi glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja s tolkačem

SSKJ²

zvonár -ja m (á)
1. kdor zvoni v cerkvi: zvonar zvoni poldne
2. kdor se ukvarja z ulivanjem zvonov: zvonar je izdelal tri velike zvonove

SSKJ²

zvonaríca -e ž (í)
zvončarka: zvonarica se je oddaljila od črede

SSKJ²

zvonárna -e ž (ȃ)
delavnica, obrat za ulivanje zvonov: delal je v znani ljubljanski zvonarni

SSKJ²

zvonárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na zvonarje ali zvonarstvo: zvonarski strokovnjak / zvonarska obrt

SSKJ²

zvonárstvo -a s (ȃ)
zvonarska obrt: zvonarstvo in livarstvo

SSKJ²

zvónast -a -o prid.(ọ̑)
podoben zvonu: zvonast cvet / oblačilo z dolgimi zvonastimi rokavi; zvonasto krilo

zvónasto

prisl.:

zvonasto krojene hlače

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zvončár -ja m (á)
1. kdor se ukvarja z ulivanjem zvoncev za živino: zvončarji so že redki
2. žival, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončar hodi pred čredo / oven zvončar
3. etn. pustna šema v kožuhu, z zvonci okrog pasu, znana v slovenskem delu Istre: sprevod z zvončarji

SSKJ²

zvončárka -e ž (á)
žival, ki nosi zvonec in vodi čredo: vsa čreda je šla za zvončarko / krava zvončarka

SSKJ²

zvončárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na zvončarje ali zvončarstvo: zvončarska delavnica / zvončarska obrt

SSKJ²

zvončárstvo -a s (ȃ)
zvončarska obrt: izumiranje zvončarstva

SSKJ²

zvônčast1 -a -o prid.(ó)
podoben zvoncu: zvončast cvet / obleka z zvončastimi rokavi; zvončaste hlače hlače, ki imajo hlačnice spodaj razširjene / šotori zvončaste oblike

zvônčasto

prisl.:

zvončasto krojen plašč

SSKJ²

zvončást2 -a -o prid. (ȃ)
nar. gorenjsko, navadno v zvezi zvončasta krava krava, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončasta krava je hodila pred vsemi; sam.: za zvončasto je šla vsa čreda

SSKJ²

zvônček -čka m (ó)
1. manjšalnica od zvon, zvonec: zvonček cinglja, se oglasi, ekspr. poje; zvonček nad vrati je zazvonil / blagajniški zvonček; električni zvonček
2. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike: natrgati šopek zvončkov; zvončki in trobentice
● evfem. prišel je čas, ko je tudi njemu zapel zvonček je umrl
♦ bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; poletni veliki zvonček rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum aestivum; pomladanski veliki zvonček rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom, Leucojum vernum; glasb. zvončki glasbilo iz kovinskih ploščic, na katere se udarja s tolkalcema

SSKJ²

zvončíca -e ž (í)
bot. rastlina z nedeljenimi listi in zvonastimi, navadno modrimi, vijoličastimi cveti v različnih socvetjih, Campanula: nabirati zvončice / Zoisova zvončica in zoisova zvončica

SSKJ²

zvončkánje -a s (ȃ)
star. zvončkljanje: zvončkanje kraguljčkov / oglasilo se je zvončkanje

SSKJ²

zvončkáti -ám nedov. (á ȃ)
star. zvončkljati: kraguljčki, zvončki zvončkajo / pred njimi je šel ministrant in zvončkal

SSKJ²

zvončkljánje -a s (ȃ)
glagolnik od zvončkljati: zaslišalo se je zvončkljanje zvončkov; otožno, ekspr. tanko zvončkljanje / zvončkljanje črede; s ceste se je oglašalo zvončkljanje koles

SSKJ²

zvončkljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. dajati kratke, visoke, zveneče glasove: kraguljčki zvončkljajo; zvončki na saneh zvončkljajo
// povzročati kratke, visoke, zveneče glasove: zvončkljati s kozarci, z žlicami; zvončkljati z zvonci / ekspr. veter je zvončkljal s suhimi stebli
2. ekspr. na rahlo zvoniti: kravji zvonci zvončkljajo; brezoseb. nekje daleč je zvončkljalo

zvončkljáje

ključi so zvončkljaje padli na tla

zvončkljajóč

-a -e:

zvončkljajoč smeh

SSKJ²

zvônčnica -e ž (ȏ)
bot. rastlina z nedeljenimi listi in zvonastimi, navadno modrimi, vijoličastimi cveti v različnih socvetjih, Campanula: trgati zvončnice / koprivasta zvončnica
♦ um. odprta lina za zvon nad povišanim cerkvenim pročeljem

SSKJ²

zvônec -nca m (ó)
1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca / alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure
2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene
● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem
♦ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula

SSKJ²

zvónek -nka -o prid.(ọ́)
jasen, čist, lepo zveneč: zbranim je govoril z zvonkim glasom; po dvorani se je razlegal zvonek smeh / rad posluša njene zvonke besede

zvónko

prisl.:

zvonko govoriti, peti

zvonko se zasmejati

SSKJ²

zvoníca -e ž (í)
arhit. navadno pritlični, obokani prostor pod zvonikom, kjer se zvoni: zvoniti iz zvonice; strop zvonice

SSKJ²

zvoníček -čka m (ī)
manjšalnica od zvonik: na hribu stoji cerkvica z zvoničkom

SSKJ²

zvoník -a m (í)
stolp z zvonom, zvonovi: šel je zvonit v zvonik; povzpeti se na vrh zvonika; ura v zvoniku je odbila dvanajst / cerkveni zvonik

SSKJ²

zvoníkar -ja m (ȋ)
knjiž. zvonar: dolgo je bil zvonikar v stolnici

SSKJ²

zvonílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zvonjenje: zvonilni gumb; zvonilna vrv / zvonilni čas

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zvonílo -a s (í)
priprava za zvonjenje: udariti po zvonilu; zvoniti z zvonilom; zvonilo v uri
● star. vaščani so se veselili novega zvonila zvona; star. plačati za zvonilo zvonjenje

SSKJ²

zvoníšče -a s (í)
prostor v zvoniku, kjer visijo zvonovi: stopiti v zvonišče

SSKJ²

zvoníški -a -o (ȋ)
pridevnik od zvonik: zvoniška lina, ura

SSKJ²

zvoníti -ím nedov. (ī í)
1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini
// povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom
2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj
// povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno
3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni
4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi
// povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji
5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena
● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati po tem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
♦ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše

zvonèč

-éča -e:

sedel je, zvoneč z nogami

ubrani, votlo zvoneči glasovi

zvoneča budilka

SSKJ²

zvonjáva -e ž (ȃ)
knjiž. zvonjenje: častiti koga z zvonjavo / zvonjava kravjih zvoncev

SSKJ²

zvonjênje -a s (é)
glagolnik od zvoniti: poslušati zvonjenje; glasno zvonjenje zvonov / od daleč se je oglasilo zvonjenje / po zvonjenju so šli vsi učenci v razred; prebudilo ga je zvonjenje budilke; zvonjenje telefona, hišnega zvonca / jutranje, večerno zvonjenje; zvonjenje za umrlim / zvonjenje lovskih psov
● zvonjenje v ušesih občutek zvenenja nepretrganega visokega tona

SSKJ²

zvonkljánje -a s (ȃ)
glagolnik od zvonkljati: zvonkljanje ostrog / zvonkljanje črede / od daleč se je slišalo zvonkljanje kraguljčkov, zvončkov

SSKJ²

zvonkljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. dajati zvonjenju podobne glasove: krožniki, žlice zvonkljajo
// povzročati zvonjenju podobne glasove: zvonkljati s ključi
2. knjiž. zvončkljati: zvončki na saneh zvonkljajo / brezoseb. po dolini je zvonkljalo

zvonkljajóč

-a -e:

skakati zvonkljajoč z zvončki

SSKJ²

zvónkost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost zvonkega: zvonkost njenega glasu

SSKJ²

zvonolivár -ja m (á)
kdor se ukvarja z ulivanjem zvonov: bil je znan zvonolivar

SSKJ²

zvónov -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zvon: zvonov obod / zvonov glas

SSKJ²

zvónovec -vca m (ọ̑)
sodelavec revije Ljubljanski zvon: načela zvonovcev

SSKJ²

zvonovína1 -e ž (í)
zlitina bakra in kositra za ulivanje zlasti zvonov: vrata, zvon iz zvonovine

SSKJ²

zvonovína2 -e ž (ī)
plačilo za zvonjenje v cerkvi: plačati zvonovino

SSKJ²

zvotliti ipd. gl. izvotliti ipd.

SSKJ²

zvozíti1 zvózim dov. (ī ọ́)
z vožnjo spraviti kam: zvoziti drva iz gozda; zvoziti gnoj na njivo; zvoziti pesek s tovornjaki; zvoziti pridelke domov / dopoldne je zvozil sto samokolnic

zvóžen

-a -o:

zvožen les

SSKJ²

zvozíti2 zvózim tudi izvozíti -vózim dov. (ī ọ́)
narediti, da vozilo opravi določeno pot: z enim parom konj ni mogel zvoziti klanca; ovinek je komaj zvozil; zvoziti mimo kupov snega; zvoziti skozi križišče / zaradi poledice avtomobil ni mogel zvoziti speljati
● ekspr. četrti razred je komaj zvozil izdelal; ekspr. v matematiki je zvozil je dobil pozitivno oceno; ekspr. do prvega bomo že zvozili preživeli z denarjem, ki ga imamo na razpolago; pog., ekspr. zdravniki upajo, da jo bo zvozil ozdravel, ostal živ; pog., ekspr. ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal; pog., ekspr. dobro, srečno jo je zvozil nič hudega se mu ni zgodilo; pog., ekspr. poceni jo je zvozil ne da bi bil huje kaznovan ali poškodovan

zvóžen

tudi izvóžen -a -o

zaradi dolge, večkratne vožnje neprimeren, poškodovan:

avtomobil z zvoženimi gumami

/ ekspr. zvožena živina izčrpana od vožnje

zaradi večkratne vožnje dobro viden:

zvožen tir

zvožene kolesnice

/ od sani zvožena cesta

/ zvožen sneg

●

ekspr. hodijo po zvoženih kolesnicah živijo, delajo na ustaljen način; sam.: na zvoženem rado drsi;

prim. izvoziti

SSKJ²

zvozláti -ám dov. (á ȃ)
1. narediti vozel, vozle na čem: zvozlati nit, trak / ekspr. zvozlati si jopico okrog pasu zavezati
// na tak način narediti: zvozlati ribiško mrežo; zvozlati lestev iz rjuh
2. ekspr. narediti kaj težko rešljivo, zapleteno: zvozlati zadevo

zvozláti se

dobiti obliko vozlov:

volna v štreni se je zvozlala

zvozlán

-a -o:

zvozlan jermen

zvozlana mreža

SSKJ²

zvráčanje -a s (ā)
glagolnik od zvračati: naprava za zvračanje kotla / zvračanje nog navzven ali navznoter / zvračanje krivde na druge

SSKJ²

zvráčati -am nedov. (ā ȃ)
1. delati, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: razgrajači so zvračali kipe s podstavkov; veter je zvračal cvetlične lončke prevračal
// z določenimi gibi povzročati, da kdo pade: drugega za drugim so zvračali v sneg / zvračali so jih na tla / neukročeni konj je zvračal jahače s sebe
2. s spremembo lege, položaja posode delati, da pride vsebina iz nje, na kaj: zvračati sladice na pladnje; premog je nosil do vozička in ga zvračal vanj / ekspr. zvračal je kozarček za kozarčkom pil
● pog., ekspr. rad ga zvrača pije (alkoholne pijače)
3. spravljati iz navadne, pokončne lege, položaja: zapeljivo je zvračala glavo / pri hoji zvrača stopala navzven / plug je zvračal brazde na levo obračal
4. v zvezi z na delati, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvračati krivdo, odgovornost na druge / omedlevico zvrača na svoje živce
5. star. sprevračati: pohvalo je zvračal v kritiko / zvračati besede

zvráčati se

prihajati iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj:

otroci so se zvračali v sneg

/ stoletne smreke so se zvračale na tla

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zvráčiti -im dov. (á ȃ)
star. ozdraviti: zvračiti bolnika / zvračiti hudo rano

zvráčiti se

ozdraveti:

počasi se je zvračil

SSKJ²

zvratí -í ž mn. (ȋ ī)
nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: obračati živino na zvrateh

SSKJ²

zvréči zvŕžem dov., zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) star.
1. dati skupaj, zbrati: zvrgli bomo in vam vrnili; zvreči za sodček piva
2. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega; zvrniti: zvreči krivdo na druge; nejasnosti v besedilu so zvrgli na zapisovalca
● star. zvrgli so ji vzdevek živa svetnica dali, vzdeli; star. otrok se je zvrgel po očetu ima njegove lastnosti; prim. izvreči

SSKJ²

zvremeníti se -ím se dov., zvreménil se (ī í)
brezoseb., nar. zahodno zvedriti se: počakaj, da se zvremeni / proti koncu junija se je zvremenilo se je vreme ustalilo

SSKJ²

zvrg ipd. gl. izvrg ipd.

SSKJ²

zvŕha prisl. (ȓ)
zgoraj, na vrhu: zvrha je prst, v globini so pa skale; pren. ta materializem je materializem le zvrha
● gledati na ljudi zvrha zviška; vsega ima zvrha zvrhoma; prim. vrh1

SSKJ²

zvŕhan -a -o prid. (r̄)
poln bolj kot do vrha, roba: na mizi je stal zvrhan pehar jabolk; prinesla je zvrhano skledo štrukljev / nameriti zvrhan liter moke; zvrhan mernik pšenice; dati česa zvrhano mero / zvrhan voz smrekovih hlodov visoko naložen
// ekspr. poln do vrha, roba: zvrhan kozarec, vrč vina
● ekspr. prinesel je zvrhan koš novic zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran

zvŕhano

prisl.:

zvrhano naliti

zvrhano poln jerbas

SSKJ²

zvŕhati -am dov. (r̄ ȓ)
knjiž. napolniti bolj kot do vrha, roba: zvrhati mernik, pehar
// ekspr. do vrha, roba napolniti: zvrhati kozarce

SSKJ²

zvŕhnji -a -e prid. (ȓ) star.
1. vrhnji: zvrhnje oblačilo
2. zgornji: iti po zvrhnji poti

SSKJ²

zvŕhoma prisl. (ȓ)
star. zvrhano: zvrhoma nasuti; zvrhoma polna košara / zvrhoma naliti kozarce

SSKJ²

zvrhovátiti -im dov. (á ȃ)
star. zložiti, nakopičiti: zvrhovatiti suhe veje; zvrhovatiti kamenje na kup

SSKJ²

zvrníti in zvŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: zvrniti kip s podstavka; zvrniti posodo; burja je zvrnila voz prevrnila
// z določenimi gibi povzročiti, da kdo pade: zgrabil ga je in zvrnil; zvrnili so ga v sneg / zvrnil ga je na tla / konj je zvrnil jezdeca s sebe
2. s spremembo lege, položaja posode narediti, da pride vsebina iz nje, na kaj: ohlajen narastek zvrnemo na krožnik; zvrniti tovor / ekspr. zvrniti kozarec vina izpiti
3. spraviti iz navadne, pokončne lege, položaja: ljubko je zvrnila glavo; zvrniti nazaj, vznak / pog. zvrnila si je nogo zvinila
4. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvrniti krivdo, odgovornost na druge; vse je zvrnila nanj
● ekspr. zvrniti čašo, kozarček izpiti brez oddiha; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti

zvrníti se

in zvŕniti se

priti iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj:

spodrsnilo mu je, pa se je zvrnil

zvrniti se na posteljo, v travo

zvrnil se je po tleh kot snop

zvŕnjen

-a -o:

ob cesti leži zvrnjen voz

na pladenj zvrnjena potica

SSKJ²

zvŕst -í ž (ȓ)
1. kar v okviru kake celote tvorijo posamezne oblike pojavov ali stvari z določeno skupno lastnostjo: deliti kaj na zvrsti; zvrsti iger
2. navadno s prilastkom pojavna oblika česa glede na to, kar izraža določilo: različne slikarske, umetnostne zvrsti; zvrsti zabavne glasbe; zvrsti in podzvrsti
// jezikosl. pojavna oblika jezika na določenem področju človekovega udejstvovanja: proučevati jezikovne zvrsti; glavne zvrsti jezika / časopisna zvrst; časovne, funkcijske, socialne zvrsti; umetniška zvrst
3. lit., navadno v zvezi književna zvrst najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del: ukvarja se z vsemi književnimi zvrstmi: liriko, epiko in dramatiko; pregovor je ljudska književna zvrst
4. navadno s prilastkom kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste; sorta: križati različne zvrsti; kakovostne zvrsti jabolk, pšenice
5. gozd. najnižja sistematska kategorija pri drevesnih vrstah: zvrst drevesne vrste
6. voj. del armade glede na usposobljenost za vojaške dejavnosti na kopnem, na morju ali v zraku: sodelovale so vse zvrsti vojske

SSKJ²

zvŕsten -tna -o prid.(r̄ ȓ)
nanašajoč se na zvrst 2, 3: pojavi iz istega zvrstnega tipa; zvrstna delitev v umetnosti / zvrstna opredelitev posameznih izraznih sredstev jezika / zvrstno razlikovanje besedil

zvŕstno

prisl.:

zvrstno zasnovan pregled književnosti

SSKJ²

zvrstíti -ím dov., zvŕstil (ī í)
narediti, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: zvrstiti račune po datumih; zvrstiti drugega za drugim / zvrstili so nas v dolgo kolono; pogrebcev je bilo toliko, da so se komaj zvrstili; čete so se zvrstile za pohod; zvrstiti se vzdolž ceste

zvrstíti se

pojaviti se, nastopiti drug za drugim:

tekmovalci so se zvrstili v eni uri

za govorniškim pultom se je zvrstilo deset razpravljavcev

/ dela so se zvrstila drugo za drugim

/ v nekaj letih se je zvrstilo še trideset črtic je nastalo

pojaviti se, nastopiti v večjem številu v manjših časovnih presledkih: zvrstili so se sestanki na vseh ravneh; za tem so se zvrstile aretacije in zasliševanja

priti pri čem izmenoma na vrsto:

bilo je toliko kandidatov, da so se komaj zvrstili

priti v vrsti:

ljudje so se hitro zvrstili mimo nas

●

evfem. vsi so se zvrstili pri njej imeli spolne odnose z njo

zvrščèn

-êna -o:

ob cesti zvrščene hiše

SSKJ²

zvŕstnost -i ž (ȓ)
lastnost, značilnost zvrstnega: osnovni pojmi zvrstnosti / zvrstnost jezika

SSKJ²

zvŕstoma prisl. (ȓ)
knjiž. povrsti: zvrstoma klicati imena; zvrstoma se oglašati
// v vrsti, v vrstah: stopali so zvrstoma

SSKJ²

zvŕščati -am nedov. (ŕ)
1. delati, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: črke je zvrščal drugo za drugo; planinci se zvrščajo za vodnikom / živali se zvrščajo v čredo
2. zastar. uvrščati: zvrščati koga v kako kategorijo

zvŕščati se

pojavljati se, nastopati drug za drugim:

podobe se ji zvrščajo v spominu

SSKJ²

zvršétek -tka m (ẹ̑)
zastar. konec1: delo se bliža zvršetku / zvršetek pesmi

SSKJ²

zvrtati ipd. gl. izvrtati ipd.

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zvrtéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. prenehati vrteti: zvrteti vse vrtavke
// pog. prenehati predvajati: zvrteti film, gramofonsko ploščo
2. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi obdelati kaj: zvrteti lončarsko glino
● ekspr. zna zvrteti vsakega moškega podrediti svoji volji; ekspr. zvrteti komu glavo narediti, povzročiti, da postane nekritičen, nerazsoden

zvrtéti se

prenehati se vrteti:

boben, kolo se zvrti

ekspr.,

z dajalnikom

dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici:

svet se mu je zvrtel pred očmi

brezoseb.: zaradi višine se ji je zvrtelo

zvrtelo se mu je in se je zgrudil

/ brezoseb. zvrtelo se mu je v glavi

SSKJ²

zvrtínčiti -im dov. (í ȋ)
1. povzročiti, da se kaj premakne v spiralastih zavojih: veter zvrtinči listje, prah na cesti / ekspr. vihar zvrtinči gozd
// s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način spraviti kam: sunek vetra zvrtinči uvelo listje v jezero / valovi zvrtinčijo blato z dna
2. povzročiti vrtince v čem: zvrtinčiti vodno gladino, zrak; pren. zvrtinčiti čustva, misli

zvrtínčiti se

premakniti se v spiralastih zavojih:

od časa do časa se snežinke zvrtinčijo

/ za ladjo se voda zvrtinči

s prislovnim določilom premikajoč se na tak način priti: ogenj se zvrtinči proti ostrešju; dim se zvrtinči nad polje

narediti vrtince:

potok se ob skalah zvrtinči

voda se je nenadoma zvrtinčila in potegnila čoln vase

pren. misli se mu zvrtinčijo

ekspr.

silovito se premakniti v obliki vrtinca, vrtincev:

množica se vznemiri in zvrtinči

ob kriku se vse zvrtinči

●

ekspr. zvrtinčiti se v glavi silovito se zvrteti

zvrtínčen

-a -o:

zvrtinčena voda

SSKJ²

zvrtogláviti -im dov. (á ȃ) knjiž.
1. povzročiti, da je kdo vrtoglav: vožnja z avtobusom ga je zvrtoglavila; višina jo hitro zvrtoglavi
2. s prislovnim določilom zaradi vrtoglavice pasti: zvrtoglaviti z mostu v reko; zvrtoglaviti v prepad
3. povzročiti, da je kdo zmeden: tak dogodek ljudi zvrtoglavi / zvrtoglaviti dekle

SSKJ²

zvrvráti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. vrvrajoč priteči: izpod skale je zvrvral studenček / kri je zvrvrala iz rane

SSKJ²

zvulgarizírati -am dov. (ȋ)
1. narediti kaj vulgarno: zvulgarizirati izražanje
2. prikazati kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: voditelj oddaje je roman zvulgariziral

SSKJ²

zz [ź] medm.
posnema visok glas pri brenčanju ali sikanju: osa mu obletava glavo: zz, zz / zzzzz, je zabrnela žaga

SSKJ²

ž1 -- in -ja [žə̀ žə̀ja in žé žêja] m (ə̏; ẹ̄ ē)
zadnja črka slovenske abecede: napisati ž; veliki Ž; od ž dalje; nerazločni ž-ji
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ž je šumevec
● ekspr. od a do ž od začetka do konca, vse
♦ jezikosl. ž simb. samostalnik ženskega spola

SSKJ²

ž2 predl., gl. z2

SSKJ²

žába -e ž (á)
1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo; žaba skoči v mlako; samec žabe; piti kot žaba zelo dosti, pogosto; žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake
// samica te živali: žaba in žabji samec
2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe; odvreči smeti v žabo
3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo
4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava
5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala
6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo; odpeljati se z žabo
7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe
// pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe
● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; teh. žarg. urejati pločnik z žabo s strojem za utrjevanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko
♦ jezikosl. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta

SSKJ²

žábar -ja m (ȃ)
1. kdor lovi ali prodaja žabe: žabarji gredo na lov
2. pog., slabš. Ljubljančan: preseliti se med žabarje; čistokrvni žabar
3. pog. človek žaba: skafandristi in žabarji
● slabš. žabarji pesnika ne razumejo omejeni, ozki ljudje

SSKJ²

žabaríja -e ž (ȋ)
lovljenje žab: ukvarjati se z žabarijo

SSKJ²

žabáriti -im nedov. (á ȃ)
loviti žabe: zvečer žabarijo

SSKJ²

žábarka -e ž (ȃ)
1. pog., slabš. Ljubljančanka: za sosedo so dobili žabarko
2. bot. vodna rastlina s suličastimi listi in belimi ali rožnatimi cveti v kobulih, Baldellia: amazonska, velika žabarka

SSKJ²

žábarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na žabarje: žabarska oprema / žabarska gostilna
● slabš. žabarski časopis omejen, ozek

SSKJ²

žábast -a -o prid. (á)
1. podoben žabi: žabasta oblika / ljubk., kot nagovor ti žaba žabasta
2. ekspr. poln žab: ostudna žabasta voda

žábasto

prisl.:

žabasto odpreti usta

SSKJ²

žábec -bca m (ȃ) ekspr.
1. žabji samec: žaba in žabec
2. človek žaba: poslati žabce v akcijo

SSKJ²

žábica -e ž (á)
1. manjšalnica od žaba: mlada žabica; regljanje žabic / obleči otroku žabice / plavati žabico
// igrača v obliki te živali: otrok se igra z leseno žabico
2. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žabica še spančka / kot nagovor kaj pa jokaš, žabica mala
3. ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj; obešanka: na vratih visi žabica; vtakniti ključ v žabico / varnostna žabica
4. večkrat prepognjen papir z eksplozivno snovjo, ki ob vžigu odskakuje od tal in poka: pod nogami je pokala žabica
5. odboj vrženega kamna od vodne gladine: otroci mečejo kamne in štejejo žabice / metati, vreči žabico metati, vreči majhen, ploščat kamen, da se odbije, odbija od vodne gladine
● nar. govedo, ovca ima žabico bolezen, za katero je značilno napenjanje, zaprtje; nar. nasaditi žabice zajčke; zapeti žabico na nogavici zaponko z gumijastim jezičkom za držanje obutih dolgih nogavic; pog. zavesa visi na žabicah ščipalkah, zaponkah; ekspr. ne molči, pa če mu zapreš usta z žabico nikakor ne molči
♦ agr., gozd. hoditi z žabicami z enostavnimi derezami s štirimi zobmi za hojo po strmem svetu, travi; alp. žabica priprava, ki s čeljustmi stisne obremenjeno jekleno vrv, da se ne izmakne; etn. žabice igrača iz polovice orehove lupine, pokrite z napetim papirjem, ki pri kroženju po zraku daje kvakanju podobne glasove; glasb. žabica spodnji konec, držaj loka za godala; lit. žabica med črkarsko pravdo metelčica; med., vet. žabica voden mehur na dnu ust; obrt. žabica element klekljane čipke, podoben drži nog žabe pred skokom; tisk. žabica iz sredine levo in desno poševno potekajoča guba, nastala zaradi slabega zgibanja pole

SSKJ²

žábičen -čna -o prid. (ā)
nar. ki ga napenja, je zaprt: žabičen konj; žabična ovca

SSKJ²

žábjak -a m (ȃ) zastar.
1. žabja mlaka: žabjak sredi vasi
2. žabji samec: parjenje žabjaka in žabe

SSKJ²

žabjelásovka -e ž (ȃ)
nav. mn., bot. vodne rastline s tankimi stebli, majhnimi cveti brez cvetnega odevala in listno rožico na vodni gladini, Callitrichaceae:

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žábji -a -e prid. (ȃ)
nanašajoč se na žabe: žabje kvakanje, regljanje / jesti žabje krake / žabja mlaka / žabji samec / ekspr. zvečer se je oglasil žabji zbor / ekspr. rahitičen otrok z žabjim trebuhom velikim, napihnjenim; slabš.: imeti žabja usta zelo široka; človek z žabjimi očmi velikimi, izbuljenimi
● ekspr. tak je kot žabji pildek narobe grd, neprikupen; ekspr. poslati koga po žabjo dlako, volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. ocenjevati razmere z žabje perspektive s stališča, ki ni dvignjeno nadnje; šalj. žabja pijača voda; ekspr. žabja volna na gladini mlake skupki alg; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega
♦ agr. žabja usta razpoka na robu zlasti trdega sira zaradi nepravilnega tehnološkega postopka; anat. žabja glava glava brez lobanjskega svoda; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in narobe jajčastimi ali črtalastimi listi, Callitriche; geom. žabja perspektiva perspektiva od spodaj; šport. žabji slog slog v smuku, pri katerem so kolena upognjena, zgornji del trupa nagnjen naprej in glava sklonjena, smuči pa široko razmaknjene; vet. žabji smrček temen smrček s svetlimi pegami ali svetel smrček s temnimi pegami; zool. žabji mrest

žábje

prisl.:

žabje zelena barva

●

ekspr. plavati po žabje plavati žabo

SSKJ²

žabó -ja in jabot -a [žabó -ja] m (ọ̑)
obl. okrasek, zlasti iz čipk, ki se nosi na sprednji strani ženskih bluz, moških srajc, nabornica: bluza z žabojem

SSKJ²

žabogôlt -a [žabogou̯t] m (ȏ ō)
knjiž., ekspr. štorklja

SSKJ²

žabón -a m (ọ̑) ekspr.
1. žabji samec: oglašanje žabonov; žabe in žaboni
2. majhen otrok: vzeti jokajočega žabona v naročje

SSKJ²

žabúra -e ž (ȗ)
slabš. žaba: regljanje žabur; žabure in krastače
● napihuje se kot žabura je zelo domišljav, prevzeten

SSKJ²

žád -a m (ȃ)
poldrag kamen, navadno zelene barve: kipec, uhani iz žada / beli, zeleni žad

SSKJ²

žádast -a -o prid.(ȃ)
1. po barvi podoben žadu: žadasta riževa polja / žadasta barva
2. ki je iz žada: žadaste ploščice

žádasto

prisl.:

žadasto zelen

SSKJ²

žadeít -a m (ȋ)
min. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz vlaken piroksena: kip iz žadeita; žadeit in nefrit

SSKJ²

žáden -dna -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na žad: žadni okraski / žadna barva

žádno

prisl.:

žadno zelen

SSKJ²

žádov -a -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na žad: žadov lesk / žadovi uhani

žádovo

prisl.:

žadovo zelen

SSKJ²

žafrán -a m (ȃ)
1. rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele, oranžne ali vijoličaste cvete: na travniku raste polno žafranov; žafran in hijacinte
2. snov iz posušenih cvetnih brazd pravega žafrana: obarvati z žafranom; drag kot žafran zelo
♦ bot. pomladanski žafran rastlina z vijoličastimi cveti, ki rastejo iz gomolja, Crocus neapolitanus; pravi žafran vrtna rastlina z modrikasto rdečimi cveti in rjavkasto rdečimi brazdami, Crocus sativus; pravi divji žafran vrtna rastlina z bodečimi listi in sprva rdeče, pozneje rdečkasto rumenimi cveti v socvetju; barvilni rumenik

SSKJ²

žafránast -a -o prid.(ȃ)
po barvi podoben (pravemu) žafranu: žafranasto oblačilo / žafranasta barva

žafránasto

prisl.:

žafranasto rumen

SSKJ²

žafránika -e ž (á)
vrtna začimbna rastlina z bodečimi listi in sprva rdeče, pozneje rdečkasto rumenimi cveti v socvetju, bot. barvilni rumenik: cvet žafranike; sadika žafranike; seme žafranike / olje žafranike; rižota z žafraniko

SSKJ²

žafránikin -a -o prid. (á)
nanašajoč se na žafraniko: rezanci v žafranikini omaki; žafranikino olje

SSKJ²

žafránov -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na žafran: žafranov cvet / žafranova barva rdeče rumena ali rumeno rdeča barva

SSKJ²

žága -e ž (ȃ)
1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor
// list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago
2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi
● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko
♦ etn. vžigalna žaga pri nekaterih prvotnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; glasb. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga

SSKJ²

žagálnica -e ž (ȃ)
les. obrat za žaganje hlodov, lesa: pripeljati hlod v žagalnico / vodja žagalnice

SSKJ²

žáganica -e ž (ȃ)
1. debelejši ali tanjši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: peljati žaganice z žage; skladovnica žaganic
♦ etn. tolči žaganice na veliko sredo po končanem obredu v cerkvi tolči s palicami po razpostavljenih deskah pred cerkvijo
2. zastar. žaganje, žagovina: pomesti žaganico

SSKJ²

žáganje -a s (ȃ)
1. glagolnik od žagati: žaganje ga je utrudilo; žaganje debla, veje; odpadki pri žaganju / žaganje drv, hlodov / koza za žaganje / žaganje škržatov / žaganje spečega / sodelovati pri žaganju predsednika
2. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: pomesti žaganje; z žaganjem posuta tla; kup žaganja / peč na žaganje
3. slabš. suha, pusta, brezokusna jed: tega žaganja ne bo nihče jedel
// pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: ne mara brati tega žaganja; te pesmi so solzavo žaganje

SSKJ²

žágar -ja m (ȃ)
kdor se poklicno ukvarja z žaganjem: žagar drv / sprejeti več žagarjev
// lastnik žage (obrata): delavci pri žagarju; žagar in mlinar

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žágarica -e ž (ȃ)
1. žena lastnika žage (obrata): mlinarica in žagarica
2. les. pila za brušenje žage: brusiti z žagarico / pila žagarica
♦ zool. žagarica kobilica z ostrimi trni na notranji strani nog, dolgimi zadnjimi nogami in zakrnelimi krili, Saga pedo; žagarice racam podobne ptice selivke z ozkim nazobčanim kljunom, Merginae; večje morske ribe z nazobčanim izrastkom na glavi, Pristiophoridae

SSKJ²

žágarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na žagarje ali žagarstvo: žagarsko delo / žagarski delavci / žagarski odpadki

SSKJ²

žágarstvo -a s (ȃ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z žaganjem hlodov, lesa: razvoj žagarstva

SSKJ²

žágast -a -o prid. (ȃ)
podoben nazobčanemu robu lista žage: žagast rob znamke / žagasti zobje / žagast nož za kruh
♦ elektr. žagasta napetost napetost, ki se periodično linearno veča in naglo pada na začetno vrednost; strojn. žagasti navoj navoj, ki ima v profilu obliko pravokotnega trikotnika z odrezano konico; tekst. žagasta žica žica, nazobčana v obliki žaginega lista

žágasto

prisl.:

žagasto odrezati

SSKJ²

žágati -am nedov. (ȃ)
1. s potegovanjem žage sem in tja ali z njenim premikajočim se listom
a) delati kose, dele: žagati les, marmor, železo; žagati ploh; žagati z motorno žago; ročno žagati / žagati sneg z vrvjo / žagati drevesa, drogove z žaganjem podirati; žagati veje ob deblu z žaganjem odstranjevati
b) oblikovati, delati: žagati deske, letve / žagati drva z žaganjem pripravljati
2. ekspr. premikati lok sem in tja: violinist žaga po strunah / žagati violino, na violino premikajoč lok igrati
3. slabš. monotono igrati: orkester je žagal; violina žaga / žagati simfonijo, skladbo
4. oglašati se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: kobilice, škržati žagajo / nekje žaga sinička
5. ekspr. rezko, monotono smrčati: če leži na hrbtu, žaga; sosed na postelji je celo noč žagal
6. pog. prizadevati si odstaviti, odpustiti koga: žagati direktorja / žagati vlado
● žagati komu stolček ogrožati komu službeni položaj; nar. žagati vodo črpati s premikanjem ročaja črpalke; pog. take žaga, da se valjamo od smeha pripoveduje take šale; ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ob sobotah ne žagamo ne opravljamo žagarske dejavnosti, žagarskih storitev
♦ etn. babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj

žagajóč

-a -e:

žagajoča pesem škržatov

žágan

-a -o:

žagana veja

♦

les. žagani furnir furnir, izdelan z žaganjem; žagani les les, izdelan z žaganjem hlodovine

SSKJ²

žágen -gna -o prid. (ȃ)
žagin: žagni list, zob / žagni obrat žagarski

SSKJ²

žágica -e ž (ȃ)
manjšalnica od žaga: list žagice / vpeti žagico; nazobčan kot žagica / modelarska, rezbarska žagica; žagica za rezljanje

SSKJ²

žágin -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na žago: žagina oblika / žagin list, zob / žagin rez

SSKJ²

žágovec -vca m (ȃ)
gozd. hlod za žaganje: peljati žagovce na žago

SSKJ²

žagovína in žágovina -e ž (í; ȃ)
1. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: posuti z žagovino; vlažna žagovina / peč na žagovino
♦ agr. mesna žagovina majhni delci mesa, ki se odrezujejo pri žaganju mesa
2. slabš. suha, pusta brezokusna jed: kdo bi jedel to žagovino
// pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: naslov je privlačen, knjiga pa je žagovina

SSKJ²

žagovódja -e tudi -a m (ọ̑)
vodja žage (obrata): postati žagovodja

SSKJ²

žágrad -a m (á)
nar. zakristija: duhovnik in ministrant prideta iz žagrada

SSKJ²

žájbelj -blja tudi -na [žajbəlj] m (á)
dišeča rastlina z dlakavimi listi in svetlo vijoličastimi cveti: žajbelj že cveti; nabirati žajbelj za čaj; grmički žajblja
// žajbljev čaj: grgrati žajbelj

SSKJ²

žájbljev -a -o prid. (á)
nanašajoč se na žajbelj: žajbljev list / žajbljev čaj; žajbljev med

SSKJ²

žájbljevec -vca m (á)
1. žajbljev med: jesti žajbljevec
2. knjiž. žajbelj: utrgati list žajbljevca

SSKJ²

žájfa -e ž (ȃ) pog.
1. milo: umiti se z žajfo; kos žajfe / dve žajfi dva kosa mila
2. slabš. po okusu milu podobna jed: ta sir je žajfa, se je skremžil

SSKJ²

žájfast -a -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na žajfo: ne dotikaj se me z žajfasto roko!
2. pog. pretirano čustven: rada je brala žajfaste romane; žajfasta melodrama, nadaljevanka, zgodba

SSKJ²

žájfnica -e ž (ȃ) pog.
1. milnica: oprati v žajfnici; umiti mizo z žajfnico
2. televizijska nadaljevanka, navadno z velikim številom nadaljevanj, v kateri so izpostavljeni medosebni odnosi in pretirano čustveno doživljanje oseb; telenovela: priljubljena mehiška žajfnica; vloga v žajfnici; scenarij za žajfnico / televizijske žajfnice

SSKJ²

žakár -ja in -a in žakárd tudi jacquard -a [tretja oblika žakárd-] m (ȃ) tekst.
1. naprava na statvah, pletilnem stroju za izdelavo tkanin, pletenin z bogatimi, velikimi vzorci: tkati z žakarjem
2. vzorčasta tkanina, tkana na žakarskih statvah; žakarska tkanina: tkati žakar; v prid. rabi: žakar tkanina žakarska tkanina
♦ papir. žakar lepenka žakarska lepenka

SSKJ²

žakáren -rna -o in žakárden tudi jacquarden -dna -o [tretja oblika žakárdən] prid. (ȃ)
tekst. žakarski: žakarne statve / žakarni vzorec

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žakárski in žakárdski tudi jacquardski -a -o [tretja oblika žakártski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na žakar: žakarska tkalnica / žakarski vzorec bogat, velik vzorec, tkan, pleten z žakarjem; žakarska karta luknjan kos kartona, ki se vstavi v žakar za določanje dviganja in spuščanja osnovnih niti pri tkanju vzorcev; žakarske statve statve z žakarjem; žakarska tkanina vzorčasta tkanina, tkana na žakarskih statvah
♦ papir. žakarska lepenka trdna, močno stisnjena lepenka za žakarske karte

žakársko

in žakárdsko tudi jacquardsko prisl.:

žakarsko tkano blago

SSKJ²

žákelj -klja m (á)
pog. vreča: zavezati žakelj; stresti žito iz žaklja; nesti kaj v žaklju; raztrgan žakelj / oprtati si težek žakelj / kupiti žakelj moke; dati konju žakelj sena
● pog., evfem. držati žakelj biti soudeležen pri kraji, ropu; zastar. dati hišo v žakelj ometati jo; pog. dati koga v žakelj premagati koga, biti boljši od koga; pog. ženska, oblečena v žakelj v vrečasto krojeno obleko; pog. jemati iz skupnega žaklja iz skupne blagajne, skupnega sklada; pog. ko je bil žakelj prazen, sta šla narazen ko ni bilo več zaloge, imetja; ekspr. kupiti, vzeti mačka v žaklju kupiti, dobiti kaj, ne da bi stvar prej poznal, videl; pog. prazen žakelj ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro

SSKJ²

žákeljc -a [žakəljc] m (ȃ)
star. vrečka: sešiti žakeljc / žakeljc cekinov

SSKJ²

žákeljček -čka [žakəljčək] m (ȃ)
pog. vrečka: izprazniti žakeljček / nabrati žakeljček lešnikov

SSKJ²

žakeríja tudi jacquerija -e [žakeríja] ž (ȋ)
1. zgod. kmečki upor v Franciji leta 1358: sodelovati v žakeriji
2. v francoskem okolju kmečki upor sploh: revolucionarna buržoazija je podpirala žakerije

SSKJ²

žakét -a m (ẹ̑)
1. obl. daljši slavnostni moški suknjič, v pasu zožen, zadaj visoko preklan, z zaokroženim spodnjim robom: obleči žaket; črn žaket; gospod v žaketu in s cilindrom
2. knjiž. (ženska) jopa: dekle v žaketu

SSKJ²

žakljevína -e ž (í)
pog. vrečevina: oviti cev z žakljevino; kos žakljevine

SSKJ²

žakljevínast -a -o prid. (í)
pog. vrečevinast: žakljevinast predpasnik

SSKJ²

žákljič -a m (ā)
nar. vrečka: napolniti žakljič / porabiti žakljič moke

SSKJ²

žál1 -a m (ȃ)
knjiž. peščena (morska) obala: valovi pljuskajo na žal / morski žal

SSKJ²

žál2 -a [tudi žau̯] m (ȃ)
zastar. žalost: njegov žal izvira iz razočaranj / reči v tonu iskrenega žala obžalovanja

SSKJ²

žál3 -i [tudi žau̯] ž (ȃ) zastar.
1. žalost: žal jo je minila; bridka žal / vzdihovati v žali / odpotoval je ne brez žali obžalovanja
2. žalna obleka: v žal oblečena ženska
● zastar. sovražil ga je, žali pa mu ni prizadeval žalega

SSKJ²

žàl4 -- [žau̯] prid. (ȁ)
v zvezi z beseda, misel ki vsebuje, izraža negativen, odklonilen odnos do koga: nikoli mu ni rekla žal besede; kljub nagajanju v njem ni bilo žal misli

SSKJ²

žàl5 [žau̯] prisl. (ȁ)
1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je
// izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo
2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile
// v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot
// v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim
3. v členkovni rabi izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem

SSKJ²

žalár -ja m (á)
nar. severovzhodno kajžar

SSKJ²

žále žál ž mn. (á ȃ)
knjiž. pokopališče: pokopali so ga na domačih žalah; žale župne cerkve / pokojnika bodo pripeljali z Žal na pokopališče na Viču

SSKJ²

žálec -lca [žau̯ca in žalca] m (á)
nar. vzhodnoštajersko želo: čebela ima žalec

SSKJ²

žálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki izraža, kaže žalovanje zaradi smrti koga: žalna glasba, koračnica; žalna seja, slovesnost / žalni rob časopisa, pisma črn rob kot znamenje žalovanja; knjiž. žalni sprevod pogrebni sprevod; žalni trak trak, ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja; žalna knjiga knjiga, v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti znane osebnosti; žalna mapa mapa, v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti koga; žalna obleka črna obleka, ki jo nosijo najbližji sorodniki umrlega; žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja
♦ filat. žalna znamka znamka v temnih barvah z žalnim robom, izdana ob smrti uglednega državnika; obrt. žalni aranžma skupek cvetlic, pokončno zataknjenih v mah, gobo, za na grob, h krsti
// ki izraža, kaže žalovanje zaradi česa sploh: žalni psalmi
2. zastar. sočuten: biti žalnega srca / žalen pogled

SSKJ²

žáli -a -o prid. (ȃ)
1. knjiž., v zvezi z beseda, misel ki vsebuje, izraža negativen, odklonilen odnos do koga: reči komu žalo besedo; v njegovem srcu ni žale misli
2. star. žalosten: žali spomin / žali glasovi / izvedeti žalo vest; sam.: nič žalega mu ni rekel; pazi, da mu ne naredijo kaj žalega hudega

SSKJ²

žálibóg člen. (ȃ-ọ̑)
star. žal, na žalost: bolezen je žalibog neozdravljiva / v medmetni rabi: žalibog, res je tako; tega nam, žalibog, ni treba dokazovati

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žálibóže člen. (ȃ-ọ̄)
zastar. žal, na žalost: te lepe navade žalibože ni več / v medmetni rabi žalibože, svarilo ni zaleglo

SSKJ²

žálik žêna žálik žêne ž (á, é)
etn., po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške: v nedostopnem skalovju so živele žalik žene; zaljubiti se v žalik ženo / bele žalik žene

SSKJ²

žalilec gl. žalivec

SSKJ²

žalílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žaljenje: žalilen napad / očitati komu žalilni namen

SSKJ²

žalítelj -a m (ȋ)
knjiž. žalivec: oprostiti žalitelju

SSKJ²

žalítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od žaliti: biti kaznovan zaradi žalitve uradne osebe; besedna žalitev; huda, nesramna žalitev; pogoste žalitve / žalitev časti, ugleda / to je žalitev Boga
// kar koga žali: zavrnitev darila bi bila žalitev; preslišati, ekspr. požreti žalitev; maščevati se za žalitve

SSKJ²

žalíti in žáliti -im nedov. (ī á ā)
1. delati, govoriti kaj, kar prizadeva čast, ugled koga: ima priče, da so ga žalili; žaliti uradno osebo; žaliti koga z nedostojnimi vprašanji / žaliti čast, dobro ime koga; žaliti spomin umrlega / kot opravičilo oprostite, nisem vas hotel žaliti
// z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročati čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje nas žali; posmehovali so se mu, a njega to ni žalilo
2. ekspr. biti v neskladju z moralnimi normami glede česa: to žali čut za pravičnost; tako ravnanje žali javno moralo / to žali pamet, resnico
// biti v neskladju z estetskimi normami glede česa: stavba žali estetski čut; v tem ni ničesar, kar bi žalilo okus; neubrano petje žali posluh; prevod žali uho
3. zastar. žalostiti: mar bi ostal doma, da ne bi žalil svoje žene; zelo ga je žalilo, da jim ne more pomagati
// žalovati za kom: žaliti umrlega tri leta
● zastar. ni žalil ne denarja ne časa ni mu bilo žal ne denarja ne časa
♦ rel. žaliti Boga kršiti božje zapovedi

žalíti se

in žáliti se zastar.

pritoževati se:

zaradi tega se ni nikoli žalil

žaliti se nad kom

v povedni rabi,

s smiselnim osebkom v dajalniku

biti žal:

njemu se žali nesrečnika

žalèč

-éča -e:

moralni čut žaleč prizor

prisl.: žaleče zavrniti koga žaljivo

žáljen

-a -o:

žaljen človek

njegov ponos je žaljen

sam.: žaljenemu je bilo zadoščeno

SSKJ²

žalívec -vca in žalílec -lca [žaliu̯ca] m (ȋ)
kdor žali: tožiti žalivca / žalivec slovenskega naroda

SSKJ²

žálje -a s (á)
zastar. žalost: živeti v trpkem žalju; veselje in žalje

SSKJ²

žáljenec -nca m (ā)
kdor je žaljen: opravičiti se žaljencu

SSKJ²

žáljenje in žaljênje -a s (ā; é)
glagolnik od žaliti: opravičiti se zaradi žaljenja; žaljenje sodišča / žaljênje časti

SSKJ²

žaljív -a -o prid.(ī í)
ki žali: biti žaljiv do koga / žaljiv izraz; žaljivo vedenje; to je zame žaljivo

žaljívo

prisl.:

žaljivo se vesti

sam.: reči komu kaj žaljivega

SSKJ²

žaljívka -e ž (ȋ)
žaljiva beseda, besedna zveza: izreči, zapisati žaljivko; ekspr. požreti žaljivko; slabš. zabrusiti komu žaljivko; ekspr. obkladati koga z žaljivkami

SSKJ²

žálnica -e ž (ȃ)
knjiž. žalostinka: napisati žalnico / zapeti komu na grobu žalnico / pesmi žalnice

SSKJ²

žalôben -bna -o prid. (ó ō)
knjiž. nekoliko žalosten, otožen: žaloben nasmeh; žaloben obraz; žalobno petje / ekspr. žalobna pokrajina enolična, pusta
● zastar. žalobna obleka žalna obleka

žalôbno

prisl.:

žalobno se nasmehniti

SSKJ²

žalôbnost -i ž (ó)
knjiž. rahla žalost, otožnost: prevzela ga je žalobnost / žalobnost napeva / žalobnost pokrajine enoličnost, pustost

SSKJ²

žaloígra -e ž (ȋ)
1. lit. gledališka igra resne vsebine z žalostnim koncem: igrati žaloigro; žaloigra in veseloigra / meščanska žaloigra
2. knjiž., ekspr. zelo žalosten dogodek, huda nesreča: na ladji se je zgodila žaloigra

SSKJ²

žálost -i ž (á)
1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje
// duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo
// kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo
2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost
3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti
4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo
5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost
// slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost
6. v členkovni zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne
// izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost
● pogreb bo izpred hiše žalosti v osmrtnicah izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje – dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna
♦ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce

SSKJ²

žálosten -tna -o prid., žálostnejši (á)
1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo
// ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje
2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi
3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest
// ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji
// poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje
4. ekspr. enoličen2, pust2: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta
// ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve
// medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce
5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame
// zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč
● publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka
♦ rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče matere Jezusa Kristusa z mrtvim sinom v naročju

žálostno

prislov od žalosten:

žalostno se držati

žalostno živeti

žalostno smešen

♦

glasb. žalostno označba za izraz izvajanja triste

ekspr.,

v povedni rabi

zelo slabo:

pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka

/ z bolnikom je žalostno

izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v členkovni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne

SSKJ²

žalostínka -e ž (ȋ)
pesem, ki izraža žalost za umrlim: napisati žalostinko za prijateljem; zapeti komu na grobu žalostinko / ekspr. žalostinke za izgubljenimi leti / ekspr. poslušati žalostinko ptička za samičko
// žalost, otožnost izražajoča pesem sploh: ljubezenske žalostinke / ekspr. potok šumi žalostinko
// žalost izražajoča skladba: godba zaigra žalostinko

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žalostíti -ím nedov. (ī í)
delati, povzročati, da je kdo žalosten: lahkomiselni otroci žalostijo starše; žalostiti koga z očitki / pogled na uničene gozdove človeka žalosti; ekspr. trpljenje nedolžnih me žalosti / žalostiti komu življenje greniti

žalostíti se

biti v stanju žalosti:

žalostiti se zaradi neuspeha

/ žalostiti se nad čim

/ knjiž. žalostiti se z žalostnimi sočustvovati

knjiž. z žalostjo pričakovati: žalostiti se zime

SSKJ²

žálostnica -e ž (á)
knjiž. žalostinka, elegija: pesnik je mrtvemu prijatelju napisal žalostnico / pesem žalostnica
● pesn. solze žalostnice solze žalosti; knjiž. vrba žalostnica vrba žalujka

SSKJ²

žaloválec -lca [žalovau̯ca] m (ȃ)
kdor izraža, kaže žalost za umrlim: jok žalovalcev / knjiž. žalovalci so se prišli poklonit umrlemu žalujoči
// najeta oseba, ki izraža žalost ob umrlem, navadno z obredno pesmijo: najeti žalovalce; poklicni žalovalci

SSKJ²

žaloválka -e [žalovau̯ka] ž (ȃ)
ženska, ki izraža, kaže žalost za umrlim: tolažiti žalovalko; jok žalovalk
// najeta ženska, ki izraža žalost ob umrlem, navadno z obredno pesmijo: pogrebne žalovalke; poklicne žalovalke
♦ zool. majhna riba z veliko hrbtno in še večjo podrepno plavutjo, Gymnocorymbus ternetzi

SSKJ²

žalovánje -a s (ȃ)
glagolnik od žalovati: žalovanje sorodnikov, prijateljev; žalovanje za očetom / žalovanje za minulimi časi / ko je čas žalovanja minil, je spet začela nositi svetlejše obleke
// stanje, ko se zaradi smrti koga ali zaradi velike nesreče ne prirejajo zabavne prireditve, se izobesijo žalne zastave: oblast je razglasila žalovanje / javno žalovanje; narodno žalovanje; dan žalovanja

SSKJ²

žalováti -újem nedov. (á ȗ)
1. čutiti, izražati žalost zaradi smrti, izgube koga: ne žalujte, saj se vrnemo; žalovati za očetom; ekspr. vsa dežela je žalovala za njim; bridko, dolgo, naglas žalovati / žalovati po domovini, za nekdanjimi časi / v osmrtnicah za pokojnikom žalujejo žena in otroci / slavec ne žaluje več, ampak veselo poje; krava žaluje za teletom
// knjiž. biti žalosten, žalostiti se: žalovati zaradi zamujene priložnosti; žaluje, ker ni več svoboden
2. v spomin na umrlega nositi oblačilo žalne barve in se ne udeleževati zabavnih prireditev: eno leto je žalovala po možu, za možem
● ekspr. tudi potok žaluje teče počasi, nerazgibano; ekspr. zapuščeni sadovnjak žaluje je prazen, pust

žalováje

žalovaje koprneti po izgubljenem

žalujóč

-a -e:

žalujoč za prijateljem, je napisal pesem

žalujoč glas

žalujoči sorodniki

/ žalujoči ostali v osmrtnicah pokojnikovi sorodniki; sam.: jok žalujočih

SSKJ²

žáltav -a -o [žau̯tav-] prid. (á)
1. ki je zaradi razkrajanja maščobe ob stiku z zrakom neprijetnega vonja, pekočega in grenkega okusa: žaltava slanina; žaltavo maslo, olje / žaltavi orehi
// značilen za maščobo, razkrajajočo se ob predolgem stiku z zrakom: žaltav duh, okus
2. ekspr. neprijeten, slab: naš položaj je žaltav / žaltavi časi hudi, težki / drug drugega se bojijo, žaltava reč

žáltavo

prisl.:

žaltavo se počutiti

/ v povedni rabi: žaltavo je čakati na mrazu; brez vode bi bilo žaltavo; elipt. kako je pri vas? Žaltavo

žáltavi

-a -o sam.:

če tega ne naredite, bo žaltava boste imeli težave

žaltava mu prede slabo se mu godi

okus po žaltavem

SSKJ²

žaltavína in žáltavina -e [žau̯tavina] ž (í; á)
zastar. žaltava snov: obrezati žaltavino; vonj po žaltavini

SSKJ²

žáltavost -i [žau̯tavost] ž (á)
lastnost, značilnost žaltavega: žaltavost masti

SSKJ²

žalújka -e ž (ȗ)
1. vrtn. rastlina, katere veje, mladike se pri rasti usmerjajo navzdol; povešavka: to drevo je žalujka / breza žalujka
2. v zvezi vrba žalujka okrasno drevo z visečimi vejami: vrba žalujka je povešala veje do vodne gladine; obrežje z vrbami žalujkami

SSKJ²

žaluzíja -e ž (ȋ)
nav. mn. priprava za zastiranje oken, odprtin iz podolgovatih, med seboj povezanih, prekrivajočih se ploščic, ki se pri odstiranju nabirajo druga zraven druge: dvigniti, spustiti žaluzije; navpične, vodoravne žaluzije; roleta in žaluzije / svetloba prihaja skozi žaluzije presledke, reže med ploščicami te priprave
// naprava iz podolgovatih, med seboj povezanih, prekrivajočih se ploščic za zapiranje česa sploh: žaluzije ventilatorja; žaluzije pri orglah

SSKJ²

žaluzíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žaluzijo: žaluzijske lamele, ploščice / žaluzijska pregrada

SSKJ²

žàl žêna žàl žêne [žau̯ žena] ž (ȁ, é)
etn., po ljudskem verovanju žalik žena:

SSKJ²

žámanje -a s (ā) les. žarg.
1. robljenje: žamanje desk
2. žagarski odpadki, nastali zlasti pri robljenju: sekati žamanje; kuriti z žamanjem; krajniki in žamanje

SSKJ²

žámarica -e ž (ȃ)
les. žarg. krožna žaga za robljenje lesa; robilnik

SSKJ²

žámati -am nedov. (ā)
les. žarg. delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; robiti: žamati deske

SSKJ²

žámet -a m (á)
1. tkanina s ščetkasto površino na eni strani: tkati žamet; oguljen žamet; hlače, krilo iz žameta; naslanjač, prevlečen z žametom / rebrasti žamet / ekspr. biti oblečen v žamet v žametno oblačilo
2. ekspr., s prilastkom žameten videz, lesk, otip: žamet lilij; beli žamet rok / žamet oči
// blagoglasnost in rahla zamolklost: žamet glasu
● preg. pamet je boljša kot žamet boljše je biti pameten kot pa bogat
♦ tekst. svileni žamet s svileno osnovo in bombažnim votkom; trg. usnjati žamet žametu podobna močna bombažna ali volnena tkanina; deftin

SSKJ²

žámetast -a -o prid. (á)
1. značilen za žamet: žametast lesk, otip, videz
// ki je iz žameta; žameten: žametaste hlače; žametasto krilo
2. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben žametu: žametasta roka; žametasta trava; pesn. žametasto nočno nebo / žametast pogled prijazen, nežen
// blagoglasen in rahlo zamolkel: imeti žametast glas

žámetasto

prisl.:

žametasto črn

žametasto prijazen

SSKJ²

žámeten -tna -o prid. (á)
1. ki je iz žameta: žameten telovnik; žametna obleka / žametna tkanina
// prevlečen, obdan z žametom: žameten naslanjač; žametna škatlica
// značilen za žamet: žameten otip, videz
2. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben žametu: rastlina z žametnimi listi; žametna koža; žametne trate; pesn. žametno nebo / žameten pogled prijazen, nežen; žametne oči temne in nežne
// blagoglasen in rahlo zamolkel: pevec z žametnim glasom
3. agr., v zvezi žametna črnina trta s temno modrimi grozdi: zasaditi žametno črnino
// rdeče vino iz grozdja te trte: piti žametno črnino; merlot in žametna črnina
♦ zool. žametna pršica majhnemu pajku podoben členonožec škrlatno rdeče barve s štirimi pari nog, Trombidium

žámetno

prisl.:

žametno sijati

žametno mehek

SSKJ²

žámetke -metk ž mn. (á ȃ) pog.
hlače iz žameta: nosila je zvonasto krojene žametke; oblekla je majico z dolgimi rokavi in tople žametke / črne, rdeče, rjave žametke

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žámetnica -e ž (á)
vrtn. močno dišeča okrasna enoletnica z rumenimi, oranžnimi ali rjavo rdečimi cveti v koških in pernatimi listi, Tagetes: posaditi v parku žametnice

SSKJ²

žámetov -a -o prid. (á)
ki je iz žameta; žameten: žametove hlače

SSKJ²

žámetovka -e ž (á)
1. agr. trta s temno modrimi grozdi; žametna črnina: vinograd, zasajen z žametovko
2. mn., knjiž. žametne hlače: obleči žametovke

SSKJ²

žandár -ja m (ȃ)
nekdaj orožnik: žandarji so roparja že ujeli; patrulja žandarjev
● slabš. učitelj je bil pravi žandar je bil gospodovalen, ukazovalen; publ. ta država hoče imeti vlogo svetovnega žandarja samovoljno urejati razmere na svetu
♦ etn. ravbarji in žandarji otroška igra, pri kateri ena skupina otrok lovi drugo

SSKJ²

žandárm -a m (ȃ)
zastar. orožnik

SSKJ²

žandarmeríja -e ž (ȋ)
nekdaj vojaško organiziran organ, ki skrbi za javno varnost navadno zunaj večjih mest; orožništvo: postaja žandarmerije / odpeljali so ga na žandarmerijo na orožniško postajo
// orožniki: žandarmerija je streljala na demonstrante

SSKJ²

žandarmeríjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žandarmerijo: žandarmerijski častnik / žandarmerijska postaja orožniška postaja

SSKJ²

žandárski -a -o prid. (ȃ)
nekdaj orožniški: žandarska uniforma / žandarska postaja
● slabš. žandarske metode brezobzirne, gospodovalne

SSKJ²

žánjec -jca in žanjèc -jcà m (á; ə̏ ȁ)
kdor žanje (žito): žanjci se sklanjajo nad pšenico; najeti žanjce

SSKJ²

žánjevec -vca m (á)
bot. grmičasta rastlina z usnjatimi zimzelenimi listi in rumenimi ali rdečimi cveti, Polygala chamaebuxus: vejica žanjevca

SSKJ²

žanjíca -e ž (í)
ženska, ki žanje (žito): žanjice žanjejo pšenico; žanjica s srpom; kosci in žanjice

SSKJ²

žánr -a m (á)
1. oblika umetniškega dela, zlasti filmskega, glede na ustaljen, značilen način obravnavanja določene vsebine: nekateri žanri so pri bralcih, gledalcih zelo priljubljeni; dokumentarni film, kavbojka in drugi filmski žanri; glasbeni, likovni žanr
2. umetniško upodabljanje značilnih, vsakdanjih prizorov iz življenja ljudi: ta slikar je znan zlasti po žanrih / na freskah se pojavljata tihožitje in žanr
● publ. brati literaturo lažjega žanra manj zahtevno, navadno manjše umetniške vrednosti

SSKJ²

žanríst -a m (ȋ)
upodabljavec značilnih, vsakdanjih prizorov iz življenja ljudi: bil je žanrist in portretist

SSKJ²

žánrski -a -o prid.(á)
1. ki umetniško upodablja značilne, vsakdanje prizore iz življenja ljudi: žanrske slike in portreti / žanrski prizor / žanrsko slikarstvo
2. ki na ustaljen, značilen način obravnava določeno vsebino: žanrski film / žanrska delitev literarnih del

žánrsko

prisl.:

pisatelj je svoje delo motivno in žanrsko popestril

SSKJ²

žánrskost -i ž (á)
lastnost, značilnost žanrskega: skupino odlikuje pestra glasbena žanrskost / žanrskost literature

SSKJ²

žár -a in -ú m (ȃ)
1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora / lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk
// knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar
2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara
// svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor
// toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom
3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico: prenesti, prestaviti žar; peči, popeči, speči na žaru; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe; dobrote, jedi, specialitete z žara / električni, plinski žar / segreti žar v pečici
4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo / govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem
// z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem
5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara
● knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba

SSKJ²

žára -e ž (á)
posoda za shranjevanje pepela mrličev: žara s pepelom pokojnika / mrliška žara
♦ arheol. hišasta žara v obliki hiše, bivališča, znana v Evropi od pozne bronaste dobe do antike
// žari podobna posoda: iz bakrenih žar se je širil vonj kadila; volilna žara

SSKJ²

žárčen -čna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na žarek: žarčni odboj v zrcalu / žarčni krog sveče
2. žarek3, žaltav: žarčno olje

SSKJ²

žárčenje -a s (ā)
sevanje: žarčenje delcev, energije; jakost žarčenja / radioaktivno žarčenje

SSKJ²

žárčiti -im nedov. (ā ȃ)
sevati: radioaktivna snov žarči / žarčiti delce alfa in beta
● knjiž. iz nekaterih ljudi žarči posebna moč nekateri ljudje imajo, oddajajo posebno moč

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žardinjêra -e ž (ȇ)
knjiž. navadno lepo oblikovana posoda za okrasne rastline: posaditi rože v žardinjero; žardinjere in cvetlični lončki

SSKJ²

žarečína -e ž (í)
knjiž. razžarjena snov, magma: ognjenik bruha žarečino; sonce je kakor razbeljena žarečina oblivalo mesto

SSKJ²

žárek1 -rka m (ȃ)
1. svetloba, ki izhaja iz vira v obliki tanke, ravne črte: žarek pade, posveti na steno; žarki presevajo skozi zaveso; ekspr. žarek se prikrade, šine v temo; vodna gladina, steklo odbija žarke; žarki zahajajočega sonca; blesk žarkov / lunini, sončni žarki; svetlobni žarki; žarki svetilke, žarometa; žarki zvezd / snov vpija žarke / zavarovati se pred žarki vročega avgustovskega sonca; poti so kakor žarki speljane na vse strani
2. ekspr., navadno s prilastkom vsak od iz česa v ravnih črtah na vse strani izhajajočih delov: imela je žarke gubic okrog oči / zvezda s petimi žarki kraki
3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: znova ji je posijal žarek sreče; izgubiti zadnji žarek upanja
// z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: iz oči ji lijejo žarki ljubezni; z obraza ji sijejo žarki sreče / mili žarki njenih oči pogledi
4. mn. valovi, delci, ki jih oddaja vir in se širijo v prostor, fiz. sevanje: poškodbe zaradi žarkov; ob razpadu atomskih jeder nastali žarki
5. geom. usmerjena premica: narisati žarek / glavni žarek; povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; projicirni žarek skozi projekcijsko središče in točko, ki je projicirana
● ekspr. žarki se igrajo na njenem obrazu na obrazu ji migota svetloba; ekspr. sončni žarki so ga ogreli sonce; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji
♦ fiz. žarek smer, v katero potuje energija v valovanju v izotropni snovi; infrardeči žarki infrardeča svetloba; kratkovalovni, radioaktivni, rentgenski žarki; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; les. strženovi žarki ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; min. izredni žarek ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe; redni žarek ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost

SSKJ²

žárek2 -rka -o prid. (á)
1. ki oddaja zelo močno svetlobo: svetila jim je žarka luč; na nebu sije žarko sonce
// ki ima zelo močen sij, žar: žarka mesečina / bil je žarek dan / žarka svetloba
2. ekspr. ki se odraža, kaže v živih, zlasti rumenkastih barvah: ob potoku je raslo veliko žarkih zlatic / žarke barve poletja
3. knjiž. zelo razgret, vroč: peč je bila žarka / žarko ozračje se je začelo ohlajati / mati je položila roko na otrokovo žarko čelo
4. knjiž. ki izraža močno čustvo: žarke oči dekleta / misel nanjo je bila žarka / žarka, strastna ljubezen

žárko

prisl.:

sonce žarko sije, sveti

žarko rdeč cvet

SSKJ²

žárek3 -rka -o prid. (á)
ki je zaradi razkrajanja maščobe ob stiku z zrakom neprijetnega vonja, pekočega in grenkega okusa: žarko olje; maslo je postalo žarko / žarki orehi / žarek okus; sam.: okus po žarkem

SSKJ²

žáren1 -rna -o prid., žárnejši (ȃ) knjiž.
1. žareč, močno sveteč: žarna luč; sijalo je žarno sonce / žarni bliski so razsvetljevali nebo
● knjiž. žarni venec svetniški sij, avreola; greti se ob žarni peči trajno žareči peči; knjiž. žarno poletno popoldne zelo toplo, vroče
2. žareč, bleščeč: žarni pogledi poslušalcev; žarna lica mladenke / žarna ljubezen zelo velika, strastna

žárno

prisl.:

žarno se bleščati

žarno rdeč plamen

SSKJ²

žáren2 -rna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na žaro: žarni pokrov / žarni grob; žarno pokopališče
♦ arheol. žarno grobišče grobišče z žarnimi grobovi; kultura žarnih grobišč kultura v Evropi v pozni bronasti dobi, za katero so značilna žarna grobišča; obdobje te kulture

SSKJ²

žarênje -a s (é)
glagolnik od žareti: žarenje je postalo izrazitejše; močno žarenje žerjavice / segreti kovino do žarenja / žarenje sonca, zvezd / žarenje večernega neba / žarenje jesenskega gozda

SSKJ²

žaréti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa
2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo
// imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan
3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela
// biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra
4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele
5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja
// odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala
6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda
● ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena

žarèč

-éča -e:

bliski so žareč švigali z oblaka na oblak

žareč od sreče pripovedovati kaj

prstan z žarečimi kamni

žareč puščavski pesek

otrok je bil ves žareč

žareča lava, žica

žareče zvezde

žarečih lic so odhajali domov

pihati v žareče oglje

v soncu žareča okna

žareče oči

●

trajno žareča peč peč na trdno gorivo, ki sorazmerno dolgo izgoreva; prisl.: žareče pogledati koga

SSKJ²

žargón -a m (ọ̑)
govorica posameznih poklicev, skupin: govoriti v žargonu; šolski, športni, vojaški žargon; žargon gledališčnikov, politikov; sleng in žargon / namesto strokovnih izrazov uporablja žargon žargonske izraze

SSKJ²

žargonízem -zma m (ī)
jezikosl. za žargon značilna beseda, pomen besede: uporabljati žargonizme; strokovni izrazi in žargonizmi

SSKJ²

žargónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na žargon: žargonski izrazi / žargonsko sporazumevanje

SSKJ²

žarílec -lca [žariu̯ca in žarilca] m (ȋ)
delavec, ki žari kovinske polizdelke, izdelke: zaposliti več žarilcev / žarilec žice

SSKJ²

žarílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žarjenje: žarilna temperatura / žarilna peč
♦ elektr. žarilna nitka nitka, ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja; teh. žarilna svečka priprava z grelom, ki zažari in s tem pomaga pri vžigu vnetljive zmesi v dizlu

SSKJ²

žarílnica -e ž (ȋ)
metal. obrat za žarjenje kovinskih polizdelkov, izdelkov: delati v žarilnici

SSKJ²

žarílo -a s (í)
knjiž. sevalo: infrardeče žarilo

SSKJ²

žarína -e ž (í)
1. kem. snov, ki ostane po žarjenju: stehtati žarino; sestava žarine
2. knjiž. žar, žarenje: žarina lic vročičnega bolnika; žarina ognja / opoldanska žarina sonca pripeka

SSKJ²

žaríšče -a s (í)
1. kraj, prostor, kjer je gorenje med požarom najmočnejše: ogenj se je iz žarišča razširil na sosednje prostore; usmeriti curek vode v žarišče požara
2. med. mesto v telesu, od koder se bolezen lahko širi: ugotoviti bolezensko, gnojno žarišče; žarišče vnetja / prvotno žarišče bolezni
3. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi: nastala so nova kulturna žarišča; vojno žarišče; žarišča nesoglasij, sporov; žarišče upora / miselno žarišče / publ.: biti v žarišču dogajanja; problem je v žarišču zanimanja
// kraj, prostor, kjer je svetloba, osvetljenost najmočnejša: stopiti v žarišče odrskih reflektorjev
♦ geol. žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi; geom. žarišče gorišče

SSKJ²

žaríščen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žarišče: gasilci so usmerili vodne curke na žariščna mesta / žariščna infekcija infekcija, ki se razširi iz prvotnega žarišča v telesu / obravnavati žariščne probleme sedanjosti / žariščna razdalja goriščna razdalja / žariščna globina potresa

SSKJ²

žaríščnica -e ž (ȋ)
fot. goriščnica: objektiv s kratko žariščnico

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žaríti -ím tudi žáriti -im nedov.(ī í; ā ȃ)
1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: žariti kovino; žariti iglo s plamenom / ekspr. sonce žari skale
// z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: žariti oglje
// metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: žariti ulitke, žico; žariti pri 1000 °C / žariti jeklo
2. ekspr. povzročati, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu žarila obraz / misel nanj jo je žarila

žaríti se

, tudi žáriti se knjiž.

biti močno obsijan, osvetljen:

od požara za hribom se je nebo žarilo

brezoseb. na vzhodu se že žari

/ hiše so se žarile v soncu

biti viden, opazen zaradi odbijajoče se svetlobe:

v rokah se mu je žaril meč

/ znamenje se ji žari na čelu

izražati, kazati veliko čustveno vznemirjenost:

pevcu se je žaril obraz

oko se ji je žarilo od veselja

brezoseb. dekletom se je žarilo v očeh

žárjen

-a -o in žarjèn -êna -o:

žarjena žica

SSKJ²

žárja -e ž (á)
geol. magma: rudnina je nastala iz staljene žarje

SSKJ²

žarjáva -e ž (ȃ)
knjiž. žarenje: žarjava sonca / večerna žarjava osvetljuje vrhove zarja

SSKJ²

žarjênje -a s (é)
glagolnik od žariti: žarjenje žice; temperatura, trajanje žarjenja; žarjenje in kaljenje / žarjenje jekla pri določeni temperaturi

SSKJ²

žárkast -a -o prid. (ȃ)
podoben obliki žarkov, izhajajočih iz središča na vse strani: risati žarkaste črte / ekspr. imela je žarkaste gubice okrog oči / ekspr. na nebu so migljale žarkaste zvezde
♦ elektr. žarkasto omrežje omrežje, ki žarkasto poteka od elektrarne, razdelilne postaje do odjemalcev

žárkasto

prisl.:

poti se žarkasto razhajajo

žarkasto razporejene bodice

SSKJ²

žárkost1 -i ž (á)
lastnost, značilnost žarkega, vročega: žarkost sonca / knjiž. žarkost ljubezni

SSKJ²

žárkost2 -i ž (á)
lastnost, značilnost žarkega, žaltavega: žarkost masla, olja / orehi so zaradi žarkosti postali neuporabni

SSKJ²

žárkoven in žarkôven -vna -o prid. (ȃ; ō)
nanašajoč se na žarek: žarkovna razporejenost / žarkovni snop snop žarkov

SSKJ²

žarkovít -a -o prid. (ȋ)
knjiž. ognjevit: žarkovit govornik

SSKJ²

žárkovje tudi žarkôvje -a s (ȃ; ȏ)
knjiž. več žarkov, žarki: žarkovje je prodrlo skozi oblake; sončno žarkovje; poti se razhajajo kot žarkovje
● rentgensko žarkovje rentgensko sevanje

SSKJ²

žárnica -e ž (ȃ)
zaprta steklena priprava, ki oddaja svetlobo, če je v njej električni tok: žarnica sveti, ugasne; odviti, razbiti, zamenjati žarnico; cevasta, hruškasta žarnica; matirana, prozorna žarnica; žarnica v obliki sveče; svetloba žarnice; lestenec s petimi žarnicami / žarnica je pregorela / avtomobilska, baterijska žarnica / električna žarnica / varčna žarnica ki za svoje delovanje porabi manj električnega toka kot navadna
♦ elektr. dvonitna, enonitna žarnica; infrardeča, ultravijolična žarnica ki seva zlasti infrardečo, ultravijolično svetlobo; stovatna žarnica; vznožek žarnice; strojn. kontrolna ali opozorilna žarnica ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi; teh. halogenska ali jodova žarnica v kateri seva svetlobo ionizirana jodova para; natrijeva žarnica v kateri seva svetlobo ionizirana natrijeva para

SSKJ²

žárnogrobíščen -čna -o prid. (ȃ-ȋ)
nanašajoč se na žarno grobišče: žarnogrobiščna najdba
♦ arheol. žarnogrobiščna kultura kultura v Evropi v pozni bronasti dobi, za katero so značilna žarna grobišča; obdobje te kulture

SSKJ²

žarnoók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
knjiž. ki ima žareče oči: žarnooki fantje

SSKJ²

žaromèt -éta m (ȅ ẹ́)
svetilo, pri katerem se z usmerjanjem svetlobe z zrcalom, s sistemom leč povečuje svetilnost: žaromet posveti, ugasne; prižgati žaromet; usmeriti žaromet na oder; razsvetljevati cesto, letališče z žarometi; slepeča svetloba žarometa; zrcalo žarometa; žarnica za žaromet; oči ji sijejo kot žarometi / avtomobilski, gledališki, televizijski žaromet
● publ. postaviti problem pod najmočnejše žaromete osvetliti, raziskati ga; publ. odgovarjati na vprašanja v siju žarometov pred (televizijskimi) kamerami; dogodek je kot žaromet osvetlil preteklost vzbudil, oživil spomin na preteklost
♦ avt. zasenčiti žaromete preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m naprej
// svetloba, ki jo daje ta priprava: žaromet ga slepi; priti v snop žarometa

SSKJ²

žarométen -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na žaromet: žarometno ohišje / žarometni snopi svetlobe / žarometna žarnica
♦ avt. avtomobilska žarometna svetilka dodaten, navadno premičen žaromet, zlasti na specialnih vozilih

SSKJ²

žarovít -a -o prid. (ȋ) knjiž.
1. žarek2, žareč: žarovita zarja na obzorju / žarovita svetloba / žarovito poletje sončno, zelo vroče / žarovita belina prta bleščeča
2. ognjevit: poslušati govor žarovitega poslanca / njegov jezik je pesniško žarovit / njeni žaroviti pogledi so ga omamljali bleščeči, žareči

SSKJ²

žarovítost -i ž (ȋ) knjiž.
1. žarkost1: žarovitost barv
2. ognjevitost: v delu se odraža avtorjeva nacionalna žarovitost / žarovitost njenega pogleda blesk, žar

SSKJ²

žátlaka -e ž (á)
nar. enoročna sekira z zaokroženim rezilom in kratkim ročajem: žatlaka in sekača

SSKJ²

žáv medm. (ā)
posnema nižji glas vrabca ali nekaterih drugih ptic: čiv živ, žav, se je oglasil vrabec / živ žav živ, se je slišalo z vrta

SSKJ²

žávba -e ž (ȃ)
nižje pog. mazilo, krema: namazati se z žavbo; žavba proti revmatizmu
● ekspr. biti z vsemi žavbami namazan zvit, prebrisan

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žbíca -e ž (í)
1. zastar. žebljiček za podkovanje čevljev: zabijati žbice v podplate / petne žbice
2. špica1, napera: žbice na kolesih starinskih avtomobilov / dežnik z zvito žbico
3. nav. mn., v zvezi nageljnova žbica posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava: dati v kompot nageljnove žbice; vino z nageljnovimi žbicami

SSKJ²

žbíčevec -vca m (í)
bot. tropsko drevo, katerega posušeni cvetni popki se uporabljajo kot dišava, Syzygium aromaticum:

SSKJ²

žbrínca -e ž (ȋ)
nar. velika, nizkemu valju podobna košara za prenašanje listja, sena na glavi, ki se uporablja na Krasu: natlačiti listje v žbrinco; nesti polno žbrinco po strmini

SSKJ²

ždánovski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na ždanovščino: ždanovsko obdobje / ždanovska kulturna politika

SSKJ²

ždánovščina -e ž (ā)
politični nazori o umetnosti, kulturi, ki jih je po drugi svetovni vojni v Sovjetski zvezi uveljavljal Ždanov: boriti se proti ždanovščini; obdobje ždanovščine

SSKJ²

ždênje -a s (é)
glagolnik od ždeti: ždenje starih ljudi na klopi pred hišo; naveličati se ždenja doma

SSKJ²

ždéti ždím nedov., ždì (ẹ́ í)
1. negibno, tiho sedeti: dolgo smo ždeli ob peči; tako je sam zase ždel in razmišljal; lenobno ždeti na soncu / rak ždi podnevi pod kamni
// nepremično, duševno odsotno gledati: topo ždeti predse
2. biti napol buden: ždeli smo v mraku
3. ekspr., navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: ves dan ždi v sobi / v grapi ždita dve domačiji
// biti2, obstajati1: bolezen je že v mladosti ždela v njem; ta želja mu že dolgo ždi v srcu
// biti rahlo opazen, viden: v očeh mu je ždela žalost / v njenem glasu je ždela naveličanost
● ekspr. v poletni vročini rastline ždijo za krajši čas nehajo rasti

SSKJ²

žé in žè in že člen. (ẹ̑; ȅ)
1. izraža, da dejanje, stanje nastopi prej, kot se pričakuje: zakaj že odhajaš; menda nisi že utrujen; nisem vedel, da je že tako pozno; niso pričakovali, da si že tu / mi smo že končali, oni pa so šele začeli; tam je že pomlad, tu je še zima
// izraža, da je čas, v katerem dejanje nastopi, zgodnejši, kot se pričakuje: že jutri bo prost; prijatelja sta že iz otroških let; shodil je že z desetimi meseci; že takrat so računali z izjemami; že zdaj je jasno, da bodo uspeli; to bolezen je imel že kot otrok
2. izraža nastop, obstajanje dejanja, stanja
a) pred časom govorjenja ali v njem: pri zdravniku je že bil, zdaj mora še počivati; to knjigo že imam; to sem že slišal; zdaj že spi; zaradi dolgega čakanja je že nestrpen; vsi smo že zbrani; vstopnice so že v prodaji / boš kmalu prišel? Že prihajam / o tem govori v že citiranem delu; odvzeli so jim že priznane pravice
b) do navedenega časa ali v njem: ob osmih bo že odpotoval; ko se je vrnil, so že spali; do večera bodo ceste že splužene
3. izraža, da je količina, mera, dosežena do časa govorjenja ali določenega časa, večja od pričakovane: že dve uri čakajo; pojedel je že pet krofov, pa še ni sit; danes je že trikrat telefoniral; imajo že več tisoč članov / pri branju knjige je že na stoti strani
4. navadno na začetku stavka izraža zadostnost navedenega ne glede na drugo mogoče: že ime pove vse; že misel na to je zame strašna; že nasmeh bi jo osrečil / že zaradi svojega položaja je imel velik vpliv; kristali so bili že po obliki nenavadni / že kozarček žganja mu škoduje; že majhna raztresenost lahko povzroči nesrečo
// izraža omejitev na navedeno, izvzemajoč drugo: hišo bodo pa že dekleta pospravila; sina bo že oče ukrotil; tega se boš pa že v šoli naučil
// poudarja pomen besede, na katero se nanaša: že lepše čase smo imeli; s tem si šel že predaleč; že vnaprej se vas veselimo / to mi že lahko verjameš; že kar vidim ga, kako godrnja
5. poudarja odvisnost možnosti dejanja od kake okoliščine: to ste že naredili, ker so vam pomagali; takrat si mu že posodil, zdaj mu pa ne bi več; prvi dan so že dosti hodili, saj so bili spočiti
// izraža pripravljenost za kako dejanje: to ti bom pa že dal; nič ne de, bom že počakal; to malenkost ti bom že prinesel
// izraža sposobnost za kaj: drugega ne bo mogel delati, za vrt bo že skrbel / šiva že še, težjega dela pa se ne loti več
6. izraža gotovost, prepričanost glede česa brez nestrpnosti glede časa uresničitve: bomo že našli kak izhod; se bo že pokazalo, kdo ima prav; kar naj grozijo. Se bodo že naveličali; naj gre, se bo že še kesal
// izraža prepričanost o čem sploh: vi boste že šli, drugi pa najbrž ne; takemu delu že ne boš kos; prinesi vina, že veš, katerega / to pa že lahko narediš zame / nekaj ti bo že še dal
// izraža nezahtevnost glede časovne bližine uresničitve: ne silite ga, bo že šel; bomo že pospravili, saj se ne mudi / elipt. kar počasi, bomo že naredili
7. izraža sprijaznjenje s čim: zdaj je že tak položaj, da je vsako obotavljanje nevarno; ne čudite se preveč, je že tako, da se nesporazumu ne da izogniti
8. ekspr., navadno z velelnikom, zapostavljen izraža nejevoljo, nestrpnost v pozivu: daj mi že mir; govori že vendar; nehaj že s svojim sitnarjenjem; povej že, kaj misliš; pojdi že, sicer boš zamudil / no, slišiš, (ali) bo že kaj
// v želelnih stavkih poudarja željo po uresničitvi: ko bi bili izpiti že mimo; ko bi vendar že dobili stanovanje
// v vzkličnih stavkih poudarja grožnjo: te bom že ujel, boš videl / ti bom že dal kaznoval te bom; tepen boš; pog. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega
9. izraža, da dejanje v nadrednem stavku nastopi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: komaj je odšla, že so se začeli smejati; še preden se je zavedel, je bil že v jarku / kakor hitro je zaslišala svoje ime, je že planila pokonci
// izraža, da je dejanje neposredno pred uresničitvijo: že je hotel oditi, ko so ga poklicali po zvočniku; nameraval je že odstopiti, pa si je nenadoma premislil / hotel sem te že vprašati, če bi šel z menoj
10. v protivnem priredju za izražanje pridržka, ki ga utemeljuje drugi stavek: piše že, vendar slabo; razložil nam je že, razumel pa ga ni nihče; sprejel ga je že, a zadržano
11. v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: jaz ti že ne bom kupil tega; kdo gre z njim? Jaz že ne / to že ni res; tako neumen pa že ni
12. v zvezi s prislovi za izražanje velike časovne ali krajevne oddaljenosti: kje je že to za nami; kje že bom jutri ob tem času / že kdaj bi morala to storiti
13. navadno v zvezi s tako, tako in tako za poudarjanje dejstva, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: že tako in tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric pa je bil že tako redkobeseden; iskal je delo v podjetju, v katerem so imeli že tako in tako preveč delavcev
14. z zaimki ali prislovi za izražanje ali poudarjanje poljubnosti: naj bo kakršna že, rad jo ima; kdor že si, pomagaj nam; oglasite se, kjer že ste; najdi hišnika ali kogar že / ta pogoj je izhodišče za kakršna že koli pogajanja; naj bo že kakorkoli, podprli vas bomo / zadovoljen bo s čimer že bodi s čimerkoli / bodo že kako opravili tudi brez njega; ne skrbite, mu bo že kdo pomagal; ga bodo že kje našli
15. z vprašalnimi zaimki ali prislovi poudarja ugibanje, ponovno vprašanje: pregnali so jih v gore ali kam že; kje že tiči ta otrok; kdo ga že išče / čigav je že bil tisti avtomobil; kako je že ime tistemu dekletu / menda je iz Celja ali od kod že
16. v vezniški rabi, v pogojnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi če že za izražanje pridržka: naj gredo, če že hočejo; če že ima priliko, naj jo izkoristi; tako je bilo, če že hočete vedeti; če sem že tukaj, bom ostal / pri teh stvareh, če so že neizbežne, se ne prenagli / ker sem že obljubil, se ne bom umaknil / elipt. verjetno ne bo kar tako odšel. In če že, pa naj
// z nikalnico za izražanje izvzemanja: jabolka so vsaj lepa, če že ne okusna
// v stopnjevalnem priredju, v zvezi že – kaj šele za izražanje neomejenosti na prvi člen: že hodi težko, kaj šele teče; že rahel ugovor težko prenese, kaj šele kritiko
17. izraža zadržano pritrjevanje: mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo; organizirali bodo svetovno prvenstvo. Že že, a kdo bo vse plačal / najbrž so prišli pravočasno. Po mojem že; tega pa ne znaš najbolje. Že mogoče
// izraža sprijaznjenje s čim: že dobro, pusti to; no, no, že dobro; že prav, že prav, ste se pač zmotili; razumem, že razumem, nič hudega / že prav, bom vsaj vedel za drugič
● bo že kruha bo že bo dovolj; si zadovoljen s službo? Bo že zame zame je sprejemljiva; kakšna je letos letina? Bo že srednje dobra; kako se vam godi? Že gre srednje dobro; boste to zmogli? Bom že kako bom, vendar težko; kako boste pa živeli v takih razmerah? Bo že kako upamo, da bomo na kak način vzdržali; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko izraža očitek, nejevoljo; nizko iz njega že raste regrat je mrtev (in pokopan)

SSKJ²

žebèlj -bljà in žêbelj -blja m (ə̏ ȁ; é)
tanek, navadno valjast predmet za pritrjevanje, ki je na enem koncu glavičasto razširjen: žebelj popusti, se ukrivi, zarjavi; izdelovati žeblje; puliti žeblje s kleščami; s kladivom zabiti žebelj; okovati cokle z žeblji; pribiti kaj z žeblji; debeli, dolgi, tanki žeblji; gladki, oglati žeblji; ročno kovani žeblji; glavica žeblja; vijaki in žeblji / obesiti kaj na žebelj / čevljarski, mizarski, tapetniški, zidarski žeblji; okrasni žeblji
● ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari
♦ teh. ladijski žeblji; steblo žeblja; vet. podkovski žebelj

SSKJ²

žebica gl. žbica

SSKJ²

žebljánje -a s (ȃ)
glagolnik od žebljati: kladivo za žebljanje

SSKJ²

žebljár -ja m (á)
izdelovalec žebljev: opisovati življenje žebljarjev; kroparski žebljarji

SSKJ²

žebljáriti -im nedov. (á ȃ)
ukvarjati se z izdelovanjem žebljev: v tem kraju so žebljarili in kovali kose

SSKJ²

žebljárna -e ž (ȃ)
obrat za izdelovanje žebljev: ogled moderne žičarne in žebljarne

SSKJ²

žebljárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na žebljarje ali žebljarstvo: žebljarska kovačnica / žebljarske klešče; žebljarsko orodje

SSKJ²

žebljárstvo -a s (ȃ)
žebljarska obrt: kraj je znan po žebljarstvu / razvoj žebljarstva in usnjarstva

SSKJ²

žêbljast -a -o prid. (é)
1. podoben žeblju: žebljasta oblika
2. ki ima žebljem podobne konice: žebljasto orodje za trganje lanenih glavic / žebljasti čevlji tekačev

SSKJ²

žebljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. opremljati z žeblji, ki varujejo ali so za okras: žebljati cokle, čevlje; žebljati pas s srebrnimi žebljički
2. les. povezovati lesene dele česa z žeblji: žebljati lesno konstrukcijo; žebljati zaboje
♦ med. žebljati kost utrjevati zlomljeno kost z žebljem podobnimi kovinskimi predmeti

žeblján

-a -o:

žebljani čevlji

♦

avt. žebljana guma zimska guma z žebljički

SSKJ²

žebljíca -e ž (í)
zastar. žebljiček: žebljica je padla na tla; konica žebljice
● ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari

SSKJ²

žebljíček -čka m (ȋ)
manjšalnica od žebelj: zabijati žebljičke v podplat; žebljički za obešanje slik; kovinski, lesen žebljiček; glavica, konica žebljička / risalni žebljiček kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na les; tapetniški žebljiček s širšo glavo za pritrjevanje tapetniškega blaga, jute na okvir

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žebránje -a s (ȃ)
glagolnik od žebrati: iz sobe se je slišalo žebranje molitve / žebranje tolažilnih besed / naraščajoče žebranje glasov

SSKJ²

žebráti -ám nedov. (á ȃ)
1. ekspr. hitro in enolično moliti: starka sedi na klopi in žebra; polglasno so žebrali latinske molitve
// hitro in enolično govoriti: starec nekaj žebra; ženski sta ves večer žebrali / žebrati pesmico na pamet
2. nar. koroško moliti1: žebrati za očetovo ozdravitev

žebráje

žebraje je bral iz knjige

žebrajóč

-a -e:

sedela je žebrajoč molitev

SSKJ²

žéga -e ž (ẹ̄)
zastar. pripeka: opoldanska, poletna žega

SSKJ²

žégen -gna m (ẹ́)
1. pog. blagoslov: dati, dobiti žegen / nesti k žegnu nesti k blagoslovu velikonočnih jedil / dekle je pravi žegen za našo hišo / dobiti žegen za uvoz surovin soglasje
● pog. poročila sta se brez žegna civilno
2. v krščanskem okolju blagoslovljena velikonočna jedila: jesti žegen / velikonočni žegen
3. nar., v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: nesti žegen v cerkev
4. nar. koroško žegnanje, proščenje: žegni v fari so se začeli prvo nedeljo v juliju
5. nar. zahodno pokopališče: vaški žegen s kamnitim obzidjem
6. pog., ekspr., v zvezi blažev žegen kar je neučinkovito: cepljenje je bilo blažev žegen
7. v zvezi kolomonov žegen, po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati: prebiral je kolomonov žegen

SSKJ²

žégnanček -čka m (ẹ́)
etn. kropilček: pri vratih je visel žegnanček

SSKJ²

žégnanje -a s (ẹ́)
v krščanskem okolju praznovanje godu zavetnika cerkve: v nedeljo bo žegnanje / iti na žegnanje

SSKJ²

žégnanjski -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na žegnanje: žegnanjske jedi / žegnanjski semenj
♦ rel. žegnanjska nedelja tretja nedelja v oktobru, na katero se praznuje spomin na posvetitev cerkva; nedelja, ko se slovesno praznuje god zavetnika cerkve

SSKJ²

žégnati -am nedov. in dov. (ẹ́)
pog. blagoslavljati: duhovnik je žegnal zbrane ljudi / nesti žegnat velikonočne jedi; žegnati kapelico; žegnati nabožne predmete / eden je nosil posodico z blagoslovljeno vodo, drugi pa žegnal kropil / kot voščilo pri jedi, v kmečkem okolju bog žegnaj

žégnan

-a -o:

žegnana sveča, voda

♦

bot. žegnana kopriva zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, Cnicus benedictus

SSKJ²

žéhta -e ž (ẹ̑)
pog. zlasti ročno pranje navadno večje količine perila: imeti žehto na določen dan v tednu; perilo se nabira za žehto / dati rjuhe v žehto
// perilo, ki se naenkrat opere: obesiti žehto; prati žehto; žehta je že suha
● ekspr. dati koga v žehto kritično raziskati njegovo ravnanje, delo; nar. koroško babja žehta jed iz opečenih krušnih rezin, prelitih s kuhanim vinom; trijet; ekspr. v hiši je velika žehta splošno čiščenje

SSKJ²

žêhtar in žéhtar -ja m (é; ẹ́)
nar. golida: žehtar sveže namolzenega mleka

SSKJ²

žéhtati -am nedov. (ẹ̑) pog.
1. prati zlasti ročno navadno večjo količino perila: v ponedeljek je mati žehtala / žehtati perilo
2. slabš., v zvezi z ga piti (alkoholne pijače): spet so ga žehtali
3. ekspr. opominjati, oštevati: na sestanku so ga pošteno žehtali

SSKJ²

žehtênje -a s (é)
glagolnik od žehteti: žehtenje zraka nad asfaltom, skalami; žehtenje žitnih polj

SSKJ²

žehtéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: pregreti kamni žehtijo; peč žehti; travniki žehtijo; zrak žehti od vročine; ulice, strehe žehtijo v sončni pripeki / iz peči je žehtela vročina; od skal je žehtela soparica; brezoseb. iz zemlje je žehtelo
2. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: čelo mu žehti; otrok kar žehti od vročine
3. ekspr. kazati se v veliki meri: jeza žehti na njegovem obrazu; iz njegovega vedenja žehti strast / žehteti od jeze; ves žehti od ljubezni, razvnetosti / iz verzov žehti pesnikova čustvena prizadetost
● zastar. žehteti po maščevanju hlepeti

žehtèč

-éča -e:

žehteča peč

žehteča vročina

SSKJ²

žéhtnik -a m (ẹ̑)
pog. čeber za pranje: vliti krop v žehtnik

SSKJ²

žéhtnjak in žehtnják -a m (ẹ̑; á)
pog. čeber za pranje: izliti lug iz žehtnjaka

SSKJ²

žêja -e ž (é)
1. občutek potrebe po pijači: žeja je postajala vedno večja; občutiti žejo; potešiti, potolažiti, pregnati, ekspr. pogasiti si žejo s čajem; huda, ekspr. peklenska žeja / ekspr.: začela se jim je oglašati žeja postajali so žejni; žeja ga muči zelo je žejen; umira od žeje / piti vodo za žejo za potešitev žeje
2. pomanjkanje pijače, tekočine: vojaki so umirali od lakote in žeje; usta so suha od žeje
3. ekspr., s prilastkom močna želja po čem: imeti žejo po resnici, znanju; potešiti si žejo po zemlji / žeja po maščevanju

SSKJ²

žêjati -am nedov. (ȇ)
1. brezoseb. čutiti potrebo po pijači: hudo me žeja; pogosto ga žeja
2. povzročati občutek žeje: meso žeja; slane jedi nas žejajo
3. brezoseb., ekspr., navadno v zvezi s po čutiti močno željo, potrebo po čem: žeja ga po gorah; dandanes ljudi žeja po razvedrilu; žeja ga dobre besede
4. knjiž. živeti v pomanjkanju pijače, tekočine: ne bo vam treba ne gladovati ne žejati

SSKJ²

žêjen -jna -o prid. (é ȇ)
1. ki čuti potrebo po pijači: žejen bolnik, otrok; od tu ne boste odšli lačni in žejni; zelo žejen; žejen kot duša v vicah; žejen kot žolna
// ekspr. ki izraža žejo: naredil je nekaj žejnih požirkov / vreči žejen pogled proti krčmi
2. ekspr. ki ima premalo vlage, mokrote: žejne rože; žejna polja
3. ekspr., z rodilnikom ki si zelo želi česa: žejen domače besede; dobrote in ljubezni žejni otroci; žejen plesa; množica je žejna in lačna pravice
● ekspr. človek z večno žejnim grlom z veliko, nepotešljivo potrebo po (alkoholnih) pijačah; ekspr. prepeljati koga žejnega čez vodo z zvitim govorjenjem, ravnanjem izmakniti se izpolnitvi zahtev koga

žêjno

prisl.:

žejno brati

SSKJ²

žêkno -a tudi žeknò -à s (é; ȍ ȁ)
nar. zahodno odprtina pred kuriščem kmečke peči: dati poleno v žekno; dolina je bila razgreta kakor žekno

SSKJ²

želár -ja m (á)
nar. vzhodnoštajersko kajžar: sin želarja

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

želaríja -e ž (ȋ)
nar. vzhodnoštajersko majhno posestvo; kajža: živeti na želariji; želarije in viničarije

SSKJ²

želárka -e ž (á)
nar. vzhodnoštajersko kajžarica: viničarke in želarke

SSKJ²

želárski -a -o prid. (á)
nar. vzhodnoštajersko kajžarski: želarske in viničarske družine / želarske bajte

SSKJ²

želàt -áta -o prid. (ȁ ā)
ki ima želo: želate žuželke

SSKJ²

želatína -e ž (ī)
prosojna snov v obliki lističev ali prahu, pridobljena iz živalskih kosti, kože: pridobivati želatino; raztopiti želatino v vodi
♦ fot. fotografska želatina za izdelavo svetlobno občutljive plasti na fotografskem filmu ali plošči; gastr. jedilna želatina za pripravo aspikov, želejev
// prosojna, poltrda, vodni raztopini želatine podobna snov sploh: raztopina se je strdila v želatino

SSKJ²

želatínast -a -o prid. (ī)
1. podoben želatini: topilo je izhlapelo, ostala je želatinasta snov
♦ bot. želatinasta ledenka užitna belkasta zdrizasta goba, ki raste na štorih iglavcev, Pseudohydnum gelatinosum
2. ki je iz želatine: zdravilo v želatinastem ovoju

SSKJ²

želatinírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. povzročati, da kaj postane želatinasto: pri parjenju prašiča lahko vrela voda želatinira zgornji sloj kože
2. nepreh. postajati želatinast: zmes pri določeni temperaturi želatinira

SSKJ²

želatinózen -zna -o prid. (ọ̑)
podoben želatini; želatinast: v kotlu je ostala želatinozna masa

SSKJ²

želatínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na želatino: želatinski lističi / želatinsko lepilo
♦ fot. želatinski filter nekdaj filter iz tankega obarvanega lista želatine

SSKJ²

želé -êja m (ẹ̑ ȇ)
1. strjen sadni sok, ki se predhodno prekuha z dodatkom želatine ali pektina, zdriz: jesti, kuhati žele; preliti z želejem; marmelade in želeji / jabolčni, pomarančni, ribezov žele
2. prozorno ali prosojno zdrizasto mazilo, krema: namazati lase z želejem; glicerinski žele; žele za nohte
// prozorna ali prosojna zdrizasta snov sploh: zmes se spremeni v žele / zobna krema v obliki želeja; v prid. rabi: žele bonboni

SSKJ²

želélen -lna -o [tudi želeu̯na] prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na želenje: spoznavalna in želelna sposobnost
// jezikosl. ki izraža željo govorečega, da se kaj uresniči: želelni naklon; želelna poved

SSKJ²

želélnik -a [tudi želeu̯nik] m (ẹ̑)
jezikosl. glagolska oblika za izražanje želelnega naklona: želelnik v latinščini
// želelni naklon:

SSKJ²

želênje -a s (é)
glagolnik od želeti: hotenje prehaja v želenje; hrepenenje in želenje

SSKJ²

želéti -ím nedov., žêlel (ẹ́ í)
1. čutiti v sebi željo, da je kdo deležen česa: vsem ljudem želi dobro, srečo; nikomur ne želi nič hudega; starši želijo otrokom srečno prihodnost; lepšega življenja mu ne more želeti, kot ga ima; želi mu, da bi bil zdrav
// izražati komu kako željo ob kaki priložnosti: pri slovesu jim je želel srečno pot; ob izročitvi diplom jim je želel mnogo uspehov v življenju; želeli so si lahko noč in šli spat / kot pozdrav dober dan želim; kot voščilo pri jedi dober tek želim; kot voščilo ob kakem dogodku, prazniku: vse najboljše za rojstni dan vam želimo; želim vam srečno novo leto
2. izražati hotenje
a) da osebek kaj dobi: v tej zadevi želijo dodatno pojasnilo; s pogajanji so dosegli le del tega, kar so sprva želeli / gost želi sobo v prvem nadstropju; prinesel mu je, kar je želel / v vljudnostnem vprašanju: želite še malo vina; dober dan, želite prosim
b) da kdo kaj naredi: želel je, da njegove stvari dostavijo na dom; želi, da ga ne motite; direktor želi, da mu redno poročajo / brezoseb. želeti bi bilo, da delo nadaljujete
c) da je kaj omogočeno: ponoči želijo v vseh prostorih red in mir; državljani želijo spremembo razmer
// z nedoločnikom izraža hotenje osebka, da uresniči kako dejanje: sporočite tajnici, da šef želi govoriti z njo; želim izvedeti, kdo je poškodoval stavbo hočem
3. imeti, izražati pripravljenost za
a) sprejem koga: podjetje ne želi novih delavcev; za to pot želi le izkušene tovariše
b) uresničitev česa: nasprotniki ne želijo pogajanj; mnogi ne želijo sprave; nadzor nad silami, ki želijo vojno
// z nedoločnikom izraža voljo, pripravljenost za kako dejanje: želijo odpraviti nepravilnosti v gospodarstvu; ne želi jim pomagati; želijo zmanjšati oborožitev; ne želijo se vmešavati v njihove notranje zadeve / ekspr. ne razume, kaj mu želi slika povedati / s tem dejanjem želi popraviti krivico / elipt. ni dosegel tega, kar je želel

želéti si

tudi želéti

čutiti željo po čem:

želi si miru, počitka, rešitve

zgodilo se je to, česar si je dolgo želel

/ želi si novo obleko; želela si je otroka

/ želi si pijače

/ želi si, da bi se sin vrnil

z nedoločnikom izraža željo po uresničitvi kakega dejanja: želi si plesati, potovati; želi si videti tuje kraje / elipt. želi si proč iti

čutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom:

opazila je, da si jo želi

želèč

-éča -e:

dal mu je roko, želeč mu srečno pot

prijateljstva si želeč človek

želèn

tudi željèn -êna -o:

priti do želenega počitka

dobiti želeno knjigo

želene lastnosti

SSKJ²

železár -ja m (á)
delavec v proizvodnji železa: delo železarjev; rudarji in železarji / jeseniški železarji

SSKJ²

železárna -e ž (ȃ)
tovarna železa: proizvodnja slovenskih železarn; čistilne naprave v železarni

SSKJ²

železárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na železarje ali železarstvo: železarske naprave / železarski izdelki; železarska industrija / železarski poklic

SSKJ²

železárstvo -a s (ȃ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s proizvodnjo surovega železa: razvoj železarstva; uporaba energije v železarstvu
// veda o tem: strokovnjak za železarstvo

SSKJ²

želézce -a s (ẹ̄)
1. kovinska ploščica podkvaste oblike, ki se nabije na čevelj, navadno na sprednji del podplata in na peto; podkvica: pribiti železca na pete
2. majhen železen predmet: z železcem pobrskati po žerjavici

SSKJ²

želézek -zka m (ẹ̄)
kovinska ploščica podkvaste oblike, ki se nabije na čevelj, navadno na sprednji del podplata in na peto; podkvica: nabiti železke na pete

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

želézen -zna -o prid. (ẹ́)
1. ki je iz železa: železen drog, kavelj; železni križi v oknu; sodi z železnimi obroči; železna blagajna, ograja; železne palice
// železov: železna rja / železna ruda; železne spojine
2. ekspr. zelo močen, krepek: železne roke / železen prijem, stisk
// zelo trden, neuničljiv: ta obleka je železna / ima železno zdravje / za to je potrebna železna volja; železna vztrajnost
3. ekspr. zelo strog: ima železen glas; železen obraz / železen značaj / železna načela, pravila / v hiši vlada železen red; železna disciplina
4. ekspr. temeljen, osnoven: ponatisniti železna dela slovenske povojne književnosti / železni repertoar gledališka, glasbena dela, ki se zaradi svoje umetniške vrednosti, priljubljenosti izvajajo več sezon
● ekspr. potovati z železnim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom; ekspr. železni ptič letalo; ekspr. ima železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo; zastar. železna cesta železnica; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže; preg. stara navada – železna srajca navade človek zelo težko spreminja
♦ arheol. železna doba prazgodovinska doba, ki je sledila bronasti dobi; farm. železno vino nekdaj desertno vino, v katerem je raztopljena železova spojina; med. železna pljuča naprava v obliki komore za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati; pravn. železna pogodba nekdaj pogodba, pri kateri prodajalec ne prevzema odgovornosti za skrite napake prodane živali, posebno konja; železna živina nekdaj v rejo dana živina, ki jo mora rejec nadomestiti z drugo, če pogine; rel. železna maša sedemdesetletnica mašništva; zgod. železna devica srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani; železna srajca verižna srajca; zool. železna kačica svetlikajoča se temno rjava kačica, ki živi zlasti na vlažnih tleh, Julus terrestris

želézno

prisl.:

železno ga je zgrabil za vrat

SSKJ²

želézje -a s (ẹ̑)
1. kosi železa, predmeti iz železa: nabirati odpadno, staro, zarjavelo železje; žepe je imel polne železja; rožljanje železja / z železjem zamrežena okna z železnimi križi
// okovje: z železjem obita lesena vrata; umetno kovano železje
2. ekspr. okovi, verige: jetnikom je na nogah žvenketalo železje; vkovati koga v železje
3. nar. železna past: pred kurnikom je nastavil železje

SSKJ²

želéznat -a -o prid. (ẹ̑)
ki vsebuje železo: železnata zemlja / voda je imela železnat priokus
♦ min. železnati kremen rudnina rjavkasto rdeči različek kremena

SSKJ²

želéznica -e ž (ẹ̑)
načrtno speljana pot s tirnicami za promet s tirničnimi vozili: železnica teče skozi sotesko; zgraditi železnico; stanovati ob železnici; prevažati tovor po železnici; elektrifikacija železnic; gosta mreža železnic / dvotirna, enotirna, ozkotirna železnica; gozdna, industrijska, jamska železnica; južna železnica v stari Avstriji železniška proga od Dunaja do Trsta; nadzemna, podzemna železnica; transsibirska železnica / električna cestna železnica / kupiti otroku železnico igračo, ki predstavlja železnico
♦ žel. zobata železnica za večji vzpon, pri kateri je med tirnicama zobata letev, v katero prijemlje zobnik lokomotive
// prevozno sredstvo na taki poti, zlasti vlak: potovati z letalom in železnico
// podjetje, ki se ukvarja s prometom po takih poteh: biti zaposlen pri železnici; državne železnice
● pog. hoče (iti) k železnici v železniško službo

SSKJ²

želézničar -ja m (ẹ̑)
delavec pri železnici: delo železničarjev; šola za prometnike in druge železničarje

SSKJ²

želézničarka -e ž (ẹ̑)
delavka pri železnici: železničarka pri zapornicah

SSKJ²

želézničarski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na železničarje: železničarska kapa, uniforma / železničarska služba / železničarska šola / železničarska godba

SSKJ²

želézničen -čna -o prid. (ẹ̑)
zastar. železniški: železnična proga / železnični vagon

SSKJ²

želéznik -a m (ẹ̑)
1. bot. rastlina s široko suličastimi listi in belkastimi cveti, Lithospermum: listi železnika
2. zastar. rudnik železa: oskrbnik Zoisovih železnikov

SSKJ²

železnína -e ž (ī)
izdelki iz železa, kovin: prodajati železnino / tehnična železnina
// trgovina z izdelki iz železa, kovin: prenoviti železnino; kupiti žeblje v najbližji železnini

SSKJ²

železnínar -ja m (ȋ)
1. prodajalec železnine: oglas za železninarja
2. trgovec z železnino: špecerist in železninar

SSKJ²

želézniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na železnico: železniški nasip, usek; železniški pragi, tiri; elektrificirati, graditi železniške proge; železniško križišče / železniška signalizacija / železniški most; železniški nadvoz; železniški prehod kraj, prostor, kjer se križata železniška proga in cesta, pot / železniški promet; železniško omrežje / železniški vagon; železniška postaja osrednja stavba in njej pripadajoči objekti in naprave, ob katerih se ustavljajo vlaki / železniška nesreča / železniška služba

SSKJ²

železnocésten -tna -o prid. (ẹ̑)
zastar. železniški: železnocestna postaja

SSKJ²

železnodôben -bna -o prid. (ó ō)
nanašajoč se na železno dobo: železnodobne gomile / železnodobna kultura

SSKJ²

želézo -a s (ẹ́)
najbolj razširjena težka kovina srebrno bele barve: pridobivati železo; rja razjeda železo; taliti železo; krhko, lomljivo, trdo železo; vroče železo; livarna železa; zlitine železa in drugih kovin; predmeti iz železa; ekspr. tega pa ne bo vzdržal, saj ni iz železa; železo in jeklo / kovati, piliti, stružiti, valjati železo / lito železo oblikovano z ulivanjem v forme; z višjim odstotkom ogljika za ulivanje
// pog. železen predmet: udaril ga je z železom; z razbeljenim železom vžigati znamenja
// predmeti, izdelki iz železa: topot konj se je mešal z žvenketom železa / zbirati staro železo
● ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ta avtomobil je za (med) staro železo je dotrajan, neuporaben; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
♦ metal. surovo železo ki pride iz plavža; železo alfa in alfa železo čisto železo, obstojno pod 910 °C; min. meteorsko ali izpodnebno železo iz meteoritov; telursko železo železo zemeljskih kamnin, zemeljsko železo; teh. betonsko železo za v beton; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L; okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga; palično železo v obliki palic

SSKJ²

železo... prvi del zloženk
nanašajoč se na železo: železobeton, železobetonski, železokrivec, železoobrt

SSKJ²

železobetón -a m (ọ̑)
beton, ojačen z železnimi vložki: mostovi, stavbe, stebri iz železobetona

SSKJ²

železobetónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na železobeton: železobetonski steber; železobetonske stropne konstrukcije / ekspr. železobetonska doba

SSKJ²

železokrívec -vca m (ī)
delavec, ki krivi železne palice: betonerji in železokrivci

SSKJ²

železokrívnica -e ž (ȋ)
obrat za krivljenje železnih palic: zgraditi železokrivnico

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

železokrívski -a -o prid. (ī)
nanašajoč se na železokrivce: železokrivska dela / železokrivski obrat

SSKJ²

železolivár -ja m (á)
delavec v železolivarni:

SSKJ²

železolivárna -e ž (ȃ)
livarna, v kateri se ulivajo izdelki iz litega železa: nesreča v železolivarni

SSKJ²

železomášnik -a m (ȃ)
rel. duhovnik, ki je dosegel sedemdeset let mašništva: članek o železomašniku

SSKJ²

železostrugár -ja m (á)
delavec, ki struga železo: železostrugar in rezkar

SSKJ²

želézov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na železo: železovi drobci; železov prah / železove rude, spojine
♦ kem. železov oksid; železov silikat; železov sulfat; železova sol; min. železov kršec pirit; železova sljuda hematit

SSKJ²

želézovec -vca m (ẹ́)
min. rudnina, ki vsebuje železo: kopati železovec / rusi železovec hematit
♦ petr. rjavi železovec limonit

SSKJ²

želíranje -a s (ȋ)
glagolnik od želirati: želiranje džemov in marmelad; sredstvo za želiranje / preizkus želiranja preizkus, s katerim se ugotavlja, ali se ohlajena masa strdi v žele

SSKJ²

želírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. strjevati se v žele: sok želira; hitro želirati
2. preh. povzročati, da se kaj strdi v žele: želirati marmelado z dodatki

želíran

-a -o:

želirane jedi

SSKJ²

želíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na želiranje: želirni sladkor; želirno sredstvo / želirni preizkus preizkus, s katerim se ugotavlja, ali se ohlajena masa strdi v žele

SSKJ²

žêlja -e tudi -é ž, rod. mn. žêlj in željá (é)
1. čustvena potreba po čem: želja raste, se veča; ekspr. ta želja že dolgo gori, tli v njem; čutiti, imeti, izraziti, pokazati željo; vzbuditi v kom želje; iskrena, podzavestna, trenutna želja; ekspr.: nepremagljiva, pregrešna, srčna, vroča želja; biti obseden od želje po čem / bolezenska želja po smrti; knjiž. erotične želje / to je naredil v želji, da bi ji ustregel
2. kar se želi: želje so se mu izpolnile, uresničile; odreči se želji; uganil je vsako njeno željo; želja po miru, počitku; želja, da bi jo videl, ga je gnala v mesto / ugoditi, ustreči željam kupcev; to je njegova izrecna želja; njena največja želja je, da bi mu ugajala; ekspr. to je bila očetova zadnja želja / na materino željo je šel študirat; jed, pijača, skladba po želji / kot zaključek pisma z iskrenimi željami; kot voščilo ob kakem dogodku, prazniku izražamo vam naše najboljše želje
● star. želja me je po tem dekletu želim si to dekle; ekspr. umira od želje, da bi jo videl zelo si želi; ekspr. češenj bo le za željo zelo malo; zdrav človek ima sto željá, bolnik pa le eno bolnik si želi le zdravja
♦ rel. krst željá duhovna pripravljenost, želja nekrščenega človeka sprejeti božje razodetje

SSKJ²

žêljčen -čna -o prid. (é ȇ) nar.
1. v povedni rabi, z rodilnikom željen: bil je željčen dela, dobrih jedi
2. radoveden, poželjiv: vedno bolj je bil željčen / željčen pogled

SSKJ²

žêljen in želján žêljna -o tudi -ó prid. (é ȃ ē)
1. z rodilnikom ki ima (veliko) željo po čem: časti in slave željen človek; željni počitka, so sedli v travo; ljudstvo, željno zabave / ekspr. poljubov željna usta
2. poln želj: željno pričakovanje / z željnim očesom se je oziral proti domu
3. zastar. želen, zaželen: prišel je do željne delavnice

žêljno

tudi željnó prisl.:

željno je čakal njene vrnitve

SSKJ²

žêljica -e ž (é)
ekspr. manjšalnica od želja: željica je zrasla v veliko željo; ima eno samo željico

SSKJ²

žêljnost -i ž (é)
lastnost, značilnost željenega: otrokova željnost vedeti čim več; željnost po znanju

SSKJ²

žêlo -a s (é)
1. organ na zadku zlasti nekaterih žuželk, podoben koničasti cevki: škorpijon porine, zabode, zasadi želo v žrtev; čebelje, osje želo; ostro, strupeno želo; bridka misel se mu je kot želo zadrla v srce; pren. strah se je s stoterimi želi zadrl v srca ljudi
2. ekspr. zbadljiva misel, zbadljivost: v odgovoru je začutila ostro želo / skušala je omiliti boleče želo njegovih žalitev ostrino; ti epigrami so brez pravega žela
// s prilastkom negativna sila: začutiti pekoče želo ljubosumja, nevoščljivosti, maščevalnosti

SSKJ²

žêlod -óda m (é ọ́)
plod hrasta: obmetavati se z želodi; povedati uganko o želodu
♦ bot. enosemenski zaprti plod, ki ga pri dnu obdaja skledičast ovoj
// ed. več želodov, želodi: drobiti želod; nabirati želod; krmiti prašiče z želodom
// kar je po obliki temu podobno: zvezde, želodi, storži in drugo novoletno okrasje / ekspr. zadeli so ga svinčeni želodi iz brzostrelke krogle

SSKJ²

želódast -a -o prid. (ọ́)
podoben želodu: želodasta oblika / ekspr. želodaste oči

SSKJ²

želódček -čka m (ọ̑)
nav. ekspr. manjšalnica od želodec: otroški želodček ne prenese mastne hrane; zdraviti si želodček z brinovčkom / kupiti kilogram piščančjih želodčkov / žejni in lačni želodčki so hitro posedli za mizo otroci
♦ zool. medni želodček razširjeni del požiralnika, v katerega čebela začasno spravi nektar, mano

SSKJ²

želódčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na želodec: želodčne mišice, stene; želodčna sluznica / želodčni katar; želodčni krči / želodčne bolezni; večkrat ima želodčne težave
♦ biol. želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. želodčni ulkus; želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice

želódčno

prisl.:

dieta za želodčno bolne

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

želódčev -a -o prid. (ọ̑)
zastar. želodčen: občutljiva želodčeva sluznica

SSKJ²

želódec -dca m (ọ̑)
1. vrečast prebavni organ med požiralnikom in tankim črevesom: želodec ga boli; mastno hrano želodec težko prebavi; želodec poči, se razširi, se skrči; že dalj časa krvavi iz želodca; pokvariti si želodec; v želodcu mu kruli, ga tišči; imeti povešen želodec; počasno delovanje želodca; zdravila za želodec; rak na želodcu; slabost v želodcu; težave z želodcem / suniti koga v želodec predel ob tem organu / puranovi želodci; napolniti svinjski želodec z mesom / prežvekovalski želodec želodec prežvekovalcev, sestavljen iz vampa, kapice, devetoguba in siriščnika
● ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; šalj. treba je poskrbeti tudi za želodec jesti; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; jed mi je obležala v želodcu ostala dalj časa neprebavljena; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu zelo; ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec želel si je kaj jesti zaradi lepega videza, ne pa zaradi lakote; vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga
♦ med. izprati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi; čir na želodcu
2. gastr. izdelek iz želodca živali, navadno svinjskega, z nadevom iz mesa in dodatkov: postreči s prekajenim želodcem / gorenjski želodec z nadevom iz svinjskega mesa, kaše in začimb; savinjski želodec z nadevom iz svinjskega mesa, slanine in začimb
3. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačnim želodcem gre vse v slast; težko je kuhati za tako izbirčne želodce

SSKJ²

želódek -dka m (ọ̄)
ekspr. manjšalnica od želod: storžki in želodki / novoletna voščilnica z želodki; verižica z zlatim želodkom
♦ zool. morski rak, katerega na podlago pritrjeno telo obdajajo apnenčaste ploščice, Balanus

SSKJ²

želóden -dna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na želod: želodna oblika / gnati svinje na želodno pašo

SSKJ²

želódov -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na želod: želodova oblika / želodova kapica želodova skledica; želodova kava kava iz žganega zdrobljenega želoda; želodova moka drobno zdrobljen, zmlet želod
♦ bot. želodova skledica ovoj, ki deloma obdaja želod

SSKJ²

žélva -e ž (ẹ̄)
1. plazilec s hrbtnim in trebušnim oklepom: želva lazi, plava; želva leže jajca; gojišče želv; oklep želve; počasen, star kot želva
♦ zool. glavata želva z veliko glavo in močnimi čeljustmi, Caretta caretta; kopenske želve na kopnem živeče želve z zelo močnim hrbtnim in trebušnim oklepom, Testudinidae; močvirske želve v počasi tekočih vodah živeče želve s plavalno kožico med prsti, Emydidae; morske želve v morju živeče želve s ploščatim, srčasto oblikovanim oklepom, Chelonidae
2. voj., v starem in srednjem veku priprava na kolesih s poševno leseno streho za kritje ob napadu na obzidje: kamnometi in želve

SSKJ²

žélvast -a -o prid. (ẹ̄)
tak kot pri želvi: želvaste izbokline / ekspr. želvasta glava
♦ med. želvasta obveza obveza, navadno za koleno, komolec, podobna izbočenemu želvjemu hrbtnemu oklepu; obl. želvasti ovratnik cevast ovratnik, napolnjen s penasto gumo ali vatelinom

SSKJ²

žélvin -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na želvo: želvin oklep; opazovati želvino premikanje / želvina juha želvja juha

SSKJ²

žélvji -a -e prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na želve: uporaba želvjih oklepov; želvja glava; opazovati želvje premikanje / pripraviti želvjo juho / ekspr. želvji hrbet otoka na obzorju

SSKJ²

želvovína -e ž (í)
roževinasto tkivo, ki sestavlja zunanjo plast želvjega oklepa: obdelovati želvovino; glavnik iz želvovine; očala z okviri iz svetle želvovine
♦ kem. umetna želvovina posebno obdelan celuloid, po videzu podoben naravni želvovini

SSKJ²

želvovínast -a -o prid. (í)
ki je iz želvovine: očala z želvovinastimi okviri; želvovinasta tobačnica

SSKJ²

žémeljn -a -o [žeməljn] prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na žemljo: v mleko namočena žemeljna sredica / žemeljne drobtine; žemeljne kocke, rezine / žemeljni cmoki

SSKJ²

žémlja -e ž (ẹ̑)
ovalno oblikovano pecivo iz kvašenega testa z globoko zarezo po dolžini: pojesti za malico žemljo in jogurt; diši po svežih žemljah; zmleti suhe žemlje v drobtine; polovica žemlje / cesarska žemlja hlebčku podobno pecivo, ki ima zgoraj več iz sredine potekajočih polkrožnih zarez; kajzerica; koroška žemlja hlebčku podobno pecivo iz kvašenega testa, ki ima na sredini krogec in iz njega potekajoče zareze; primorska žemlja večja žemlja, pri kateri je vsaka polovica oblikovana iz zvitega testa

SSKJ²

žémljast -a -o prid.(ẹ̑)
tak kot pri žemlji: žemljasta oblika / cvet, goba žemljaste barve rjavkasto rumene

žémljasto

prisl.:

žemljasto hrustljava skorja

SSKJ²

žémljevka -e ž (ẹ̑)
1. pecivo iz žemelj, jabolk in jajc: speči žemljevko
2. bot. užitna goba z več svetlo rjavimi klobuki na betu, Albatrellus confluens: nabirati mlade žemljevke

SSKJ²

žémljica -e ž (ẹ̑)
manjšalnica od žemlja: dišeče, sveže žemljice; žemljica z maslom / ekspr. blago se prodaja kot vroče žemljice se dobro prodaja, hitro poide

SSKJ²

žémper -ja m (ẹ́)
obl. debelejši športni pulover: obleči športno krilo in žemper z norveškim vzorcem

SSKJ²

žêna -e tudi -é ž, rod. mn. žên in žená (é)
1. poročena ženska v odnosu do svojega moža: ima ženo in dva otroka; izgubiti, zapustiti ženo; skrbeti za ženo; prišel je z ženo; bila mu je dobra žena / postala sta mož in žena poročila sta se; dati komu hčer za ženo privoliti v njeno poroko s kom; za ženo ima Korošico njegova žena je Korošica; vzel jo je za ženo oženil, poročil se je z njo
2. dorasla oseba ženskega spola, zlasti starejša: ta žena je njena mati; plemenita kmečka žena; usmiljene žene so poskrbele zanje / publ.: upoštevati iniciativo žená žensk; osvajalec žená
// dorasla oseba ženskega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: popisal je več znamenitih žen / skrb za žene matere; moralna podoba žene zdravnice
● šalj. biti blažen med ženami biti edini moški med ženskami; nar. koroško bela žena lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi; vila; pesn. bela žena smrt; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje z moškim, poročenim z drugo žensko; zastar. porodna žena porodnica; dan žená praznik mednarodnega ženskega gibanja 8. marca; bila sta kakor mož in žena živela sta skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; preg. žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
♦ etn. bela žena po ljudskem verovanju mladi, lepi ženski podobno bitje, ki pomaga ženam pri porodu in varuje njihove otroke pred zlim; žalik žena po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške; rel. svetopisemske žene

SSKJ²

ženévski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na Ženevo: ženevski prebivalci; ženevske ulice / ženevska konferenca; ženevska mirovna pogajanja
♦ pravn. ženevske konvencije meddržavni dogovori, zlasti o zaščiti Rdečega križa iz leta 1864, 1906 in 1929; zgod. ženevska deklaracija sporazum iz novembra 1918, s katerim Kraljevina Srbija priznava Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov enakopravnost pri združitvi ter federativno državno ureditev

SSKJ²

ženíca -e ž (í)
1. nav. ekspr. drobna ženska, navadno starejša: pred hišami so posedale sključene ženice; poslušati pripoved stare ženice
2. ženka, ženkica: ima prijetno ženico

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

ženíčica -e ž (í)
1. ekspr. ženica, ženička: prijazna ženičica jim je zapela staro ljudsko pesem
2. zastar. ženka, ženkica: misli na svojo ženičico

SSKJ²

ženíčka -e ž (í)
1. nav. ekspr. drobna ženska, navadno starejša: pomagati ženički; stanoval je pri ljubeznivi stari ženički
2. ženka, ženkica: možiček in ženička

SSKJ²

ženij ipd. gl. genij ipd.

SSKJ²

ženíjski -a -o prid. (ȋ)
zastar. inženirski: vojak ženijske čete / ženijski častnik

SSKJ²

ženíkelj -klja m (í)
bot. zdravilna gozdna rastlina z drobnimi belimi ali rdečimi cveti v kobulih, Sanicula: čaj iz ženiklja; čemaž in ženikelj / navadni ženikelj

SSKJ²

ženílja -e ž (ȋ)
tekst. mehka, dlakasta preja, navadno iz bombažnih vlaken; šenilja: resice iz ženilje
// tkanina z votkom iz te preje: pregrinjalo, zavesa iz ženilje

SSKJ²

ženílo -a s (í)
star. ženitev: kaj se ti tako mudi z ženilom

SSKJ²

žénin1 -a m (ẹ́)
moški ob poroki in nekaj časa pred njo: zapeti pesem ženinu in nevesti; pozdraviti ženina
// star. fant, zaročenec: predstaviti domačim svojega ženina; čakati na ženina
● ekspr. večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil

SSKJ²

žênin2 -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na ženo: ženin oče / ženina potrpežljivost

SSKJ²

žéninček -čka m (ẹ́)
1. ekspr. manjšalnica od ženin: zelo mlad ženinček
2. nar. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike; zvonček: iz zemlje so pokukali prvi ženinčki

SSKJ²

žéninov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na ženina: ženinovi starši / ženinova zdravica

SSKJ²

ženírati se -am se nedov. (ȋ)
pog. biti v zadregi, sramovati se: ni se ženiral, govoril je kar naravnost; ni se mu treba ženirati pred njim, saj je domač; ženira se govoriti o teh stvareh / ženira se svojih tovarišev je v zadregi pred njimi
● pog. kar delajte naprej, nič se ne ženirajte naj vas naša prisotnost ne ovira, moti pri delu

ženírati

motiti

ovirati:

oprijeta obleka jo ženira

ogledalo ga ženira

/ sintetične tkanine ženirajo kožo dražijo

SSKJ²

ženíšče -a s (í)
slabš. drobna ženska, navadno starejša: kaj pa spet hoče to prepirljivo ženišče

SSKJ²

ženítba -e ž (ȋ)
zastar. ženitev: hiteti z ženitbo / povabiti koga na ženitbo ženitovanje, svatbo

SSKJ²

ženítben -a -o prid. (ȋ)
knjiž. ženiten: ženitbeni oglasi / ženitbeni običaji ženitovanjski, svatbeni

SSKJ²

ženíten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ženitev: ženitne priprave / veselo ženitno razpoloženje / sprejela je ženitno ponudbo ponudbo za poroko / ženitni list izpisek iz poročne matične knjige; poročni list; ženitna ponudba krajše obvestilo v časopisu, s katerim moški, ženska želi spoznati morebitnega zakonskega partnerja
♦ pravn. ženitna pogodba pogodba o medsebojnih premoženjskih razmerjih med zakoncema, sklenjena pred poroko

SSKJ²

ženítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od ženiti se: še ne misli na ženitev; biti goden za ženitev; odlašati z ženitvijo; ženitev in možitev / bližal se je dan njune ženitve poroke / sprememba barve perja pri samcih med ženitvijo
● ženitev je uganitev ne da se vnaprej vedeti, ali bo zakon srečen

SSKJ²

ženíti se žénim se nedov. (ī ẹ́)
1. v zvezi z osebo moškega spola poročati se: danes se ženi njen nečak / ženiti se na kmetijo / ženili so se med seboj; opisoval je, kako se na deželi ženijo / dov., pog. kdaj se bosta pa vidva ženila poročila
2. ekspr. imeti ljubezenski odnos s kakim dekletom: ali se fant že kaj ženi; nekaj časa se je ženil pri sosedovi hčeri / hodil se je ženit v sosednjo vas vasovat; dolgo se je ženil, pa se ni oženil si iskal ženo; s stricem se je šel ženit je šel snubit / dov. moral se je ženiti tam, kjer je oče hotel si dobiti ženo
3. ekspr. družiti se zaradi parjenja: to je čas, ko se mačke, psi ženijo / ob sv. Gregorju se ptički ženijo
● ekspr. nima se na kaj ženiti nima materialne osnove za zakon, družino; ženiti se na roke v kmečkem okolju imeti za zakon, družino le sposobnost za delo; pog., ekspr. ženi se pod marelo ne da bi imel zagotovljeno bivališče; šalj. on se na drobno ženi ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih; danes je pa oblečen, kot da bi se ženil zelo lepo, slovesno

ženíti

ekspr.

dajati, oddajati v zakon:

danes ženi najmlajšega sina

posredovati za koga pri kakem dekletu zaradi ženitve:

ni maral nikogar, da bi ga ženil

vsi so ga hoteli ženiti

SSKJ²

ženitnína -e ž (ī)
star. ženitovanje, svatba: povabiti koga na ženitnino; skromna ženitnina

SSKJ²

ženitovánje -a s (ȃ)
praznovanje ob poroki: ženitovanje je trajalo do jutra / iti, povabiti na ženitovanje; pogostili so jih, kot da bi prišli na ženitovanje zelo dobro

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

ženitovánjski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na ženitovanje: ženitovanjski običaji / ženitovanjski sprevod / ženitovanjska gostija
♦ etn. ženitovanjska pogača boljši, navadno maslen kruh, okrašen s cvetjem in svečami, ki se na koncu svatbe razdeli svatom

SSKJ²

ženitováti -újem nedov. (á ȗ)
praznovati ob poroki: ženitovali so pozno v noč; veselo ženitovati
// udeleževati se praznovanja ob poroki: rad je ženitoval

SSKJ²

ženítven -a -o prid. (ȋ)
ženiten: ženitvene priprave / iti na ženitveno potovanje poročno potovanje

SSKJ²

žênka -e ž (ē)
ekspr. manjšalnica od žena: predstavil jim je svojo ženko / kot nagovor ljuba moja ženka

SSKJ²

žênkica -e ž (ē)
ekspr. manjšalnica od žena: seznanil jih je s svojo ženkico / kot nagovor nič ne skrbi, ženkica moja

SSKJ²

ženomŕzec -zca m (ȓ)
knjiž. kdor ne mara žensk in njihove družbe: ne bodi tak ženomrzec

SSKJ²

žénska -e ž (ẹ́)
oseba ženskega spola, navadno dorasla: prišla je neka ženska; majhna, mlada, modrooka, temnolasa, vitka ženska; mirna, prijazna, prijetna ženska; noseča, poročena ženska; ženska srednjih let; čustvovanje ženske matere; razlike med moškim in žensko / frizer za ženske
// oseba ženskega spola kot nosilka značilnih telesnih lastnosti: kar v nekaj mesecih se je iz dekleta razvila v žensko; ekspr. njuna hči je že cela, prava ženska
// ekspr. oseba ženskega spola kot nosilka značilnih duševnih lastnosti: ga bo že preprosila, saj je ženska; v njej je premalo ženske, da bi to razumela / ženska je ženska / v njej se je začela prebujati ženska ženskost
● nar. ne vem, če je moja ženska že doma žena; pog. ali bo prišla s teboj tudi tvoja ženska tvoje dekle; tvoja žena; publ. iščemo žensko za pomoč v gospodinjstvu v oglasih gospodinjsko pomočnico; ekspr. fatalna ženska ki zaradi svoje lepote in nenavadnosti odločujoče, navadno negativno vpliva na moškega; knjiž. javna ženska prostitutka; ženska je kakor aprilsko vreme njeno razpoloženje je zelo spremenljivo; ekspr. kjer vrag ne zmore, ženska pripomore ženska zlasti s svojo zvitostjo dosti doseže

SSKJ²

žénskar -ja m (ẹ̑)
ekspr. moški, ki ima ljubezensko razmerje z mnogimi ženskami: bil je lahkoživec in ženskar; nepoboljšljiv, star, velik ženskar

SSKJ²

ženskáriti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. imeti ljubezensko razmerje z mnogimi ženskami: popivati in ženskariti

SSKJ²

ženskárjenje -a s (á)
glagolnik od ženskariti: vedno bolj se je vdajal ženskarjenju

SSKJ²

žénskarski -a -o prid. (ẹ̑)
ekspr. značilen za ženskarje: ženskarski pogled; ženskarsko govorjenje, vedenje

SSKJ²

žénskarstvo -a s (ẹ̑)
ekspr. ljubezensko razmerje z mnogimi ženskami: očitati komu razuzdanost in ženskarstvo

SSKJ²

žénskast -a -o prid. (ẹ́)
ekspr. ki ima ženske značilnosti: droben ženskast obraz / fant je preveč ženskast

SSKJ²

žénski -a -o prid. (ẹ́)
1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je roditvena sposobnost: ženski potomci / ženski rod kake rodovine / ženski spolni organi / otroci ženskega spola / zdaj je v najlepših ženskih letih / ženske bolezni bolezni, ki so v zvezi z značilnostmi ženskega organizma, zlasti z rodili
2. nanašajoč se na ženske: zaslišal je moški in ženski glas; ženska duševnost; visoka ženska postava / ženski čevlji; ženski klobuk; ženska ročna ura / ženski oddelek v bolnišnici; ženski samostan; ženska šola / žensko dobrodelno društvo; žensko gibanje / ženska revija revija za ženska vprašanja / ženski poklic; žensko delo; žensko glasbilo / ekspr. zanima se za ženski spol, ženski svet za ženske
3. ekspr. ki se pripisuje ženskam: ženska intuicija; ženska občutljivost, opravljivost, potrpežljivost, radovednost, zvijačnost; ženska taktika; postavila mu je tipično žensko vprašanje / to darilo je preveč žensko
// tak kot pri ženskah: govoriti z ženskim glasom; ženska lepota; mehke ženske poteze obraza; njena hoja je zelo ženska; bila je blaga, vedra, najbolj ženska med vsemi
● sejati na ženski dan v sredo ali soboto; gibanje za žensko emancipacijo za pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi; ekspr. delu se pozna ženska roka se pozna, da ga je opravljala, pri njem sodelovala ženska; ekspr. hiši so potrebne pridne ženske roke je potrebna gospodinja; z otroki je šla vedno na žensko stran na levo stran, polovico cerkve; star. ženska vera praznoverje; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ekspr. jok je značilno žensko orožje ženske pogosto skušajo kaj doseči z jokom
♦ biol. ženska spolna celica; ženska spolna žleza; bot. ženski cvet cvet, ki ima samo pestiče; ženska rastlina rastlina z ženskimi cveti; glasb. ženski zbor zbor, sestavljen iz ženskih glasov; jezikosl. ženski priimek priimek ob imenu ženskega bitja; ženski spol; beseda pevka je ženska oblika od besede pevec; ženska sklanjatev sklanjatev samostalnikov ženskega spola; kozm. ženski parfum parfum z izrazitim, navadno cvetličnim vonjem; lit. ženska cezura cezura za nepoudarjenim zlogom; ženska rima rima, ki obsega dva zloga

žénsko

prisl.:

dolga pričeska deluje zelo žensko

čutiti, govoriti, vesti se po žensko

žensko sanjav pogled

sam.: na njej je bilo nekaj prvinsko ženskega

zastar. zbralo se je veliko moških, ženskih in otrok žensk

SSKJ²

žénskica -e ž (ẹ́)
ekspr. manjšalnica od ženska: od take drobne ženskice ne bi pričakoval tolikšne moči; prijazna, zgovorna ženskica

SSKJ²

žénskin -a -o (ẹ̄)
pridevnik od ženska: opazoval je ženskin obraz; pretresljiva ženskina pripoved

SSKJ²

žénskost -i ž (ẹ́)
1. lastnost ženskega: začutiti ženskost v sebi; dekliškost in ženskost / pri krojenju upoštevati ženskost postave / dekle ga je prevzelo s svojo lepoto in ženskostjo; ženskost v čustvovanju, govorjenju, ravnanju / njegova moškost in njena ženskost
2. knjiž. pojavljanje ženskih značilnosti, lastnosti pri moškem; feminizem: ukvarjati se s problemom naraščajoče ženskosti pri mladostnikih

SSKJ²

žénstven -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. ženski: pozibavajoči, ženstveni koraki; pričeska jo je naredila še bolj ženstveno / zdela se mu je groba, prav nič ženstvena nežna

žénstveno

prisl.:

kljub velikosti deluje ženstveno

SSKJ²

žénstvenost -i ž (ẹ̑)
knjiž. ženskost: prevzela ga je njena prvinska ženstvenost / mehka ženstvenost v vedenju

SSKJ²

žénstvo1 -a stil. ženstvò -à s (ẹ̑; ȍ ȁ)
ekspr. več žensk, ženske: ženstvo je poskrbelo za odlično pogostitev; vse ženstvo ga je zavzeto poslušalo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žénstvo2 -a in ženstvò -à s (ẹ̄; ȍ ȁ)
star. ženskost: v dekletu se je prebujalo ženstvo

SSKJ²

ženščád -i ž (ȃ)
slabš. več žensk, ženske: pred stojnicami se je gnetla ženščad

SSKJ²

ženščák -a m (á)
zastar. ženskar: nikar se ne druži s tem ženščakom

SSKJ²

ženščè -éta in žénšče -ta s (ȅ ẹ́; ẹ́)
slabš. drobna ženska, navadno starejša: ženšče je omagalo pod bremenom; šibko ženšče
// ženska sploh: jezikavo ženšče

SSKJ²

žénščica -e ž (ẹ́)
ženskica: mlada, prijazna ženščica

SSKJ²

žénščina -e ž (ẹ̄)
slabš. ženska: odprla jim je suhljata ženščina; huda, jezljiva ženščina / kot nagovor ženščina nesrečna, ne vtikaj se v vsako stvar

SSKJ²

ženščúra -e ž (ū)
slabš. velika, močna ženska, navadno starejša: škodoželjen smeh debele ženščure
// ženska sploh: ta ženščura nesramna spet nekaj napleta

SSKJ²

žénšén tudi žén-šén -a m (ẹ̑-ẹ̑)
bot. rastlina z drobnimi rdečimi cveti in razvejenim korenom, ki raste zlasti na Kitajskem, Panax pseudoginseng: uporaba korena ženšena v zdravilstvu in kozmetiki

SSKJ²

žèp žêpa m, mest. ed. žêpu in žépu (ȅ é)
1. majhni vreči podoben del na oblačilu za spravljanje manjših predmetov: žep se mu je strgal; napolniti žep z bonboni; vzeti ključe iz žepa; dati robček v žep; nositi denarnico v žepu; predpasnik z velikim žepom; dno žepa / obrnil je vse žepe, da bi našel denar; iskati ključe po žepih; hoditi z rokami v žepih / hlačni žep; našiti, všiti žep; notranji, prsni žep suknjiča; žep na zadrgo; žep za uro; podloga za žepe / napolniti žepe nahrbtnika; viseči žepi za krtače; šotor z našitimi žepi
2. kar je po obliki temu podobno: narediti med mesom in rebri žep za polnjenje; očistiti rano in vse žepe v njej; ozek žep med skalami
3. na čelu razširjen del površine, ki sega v kaj: žepi ravnega sveta se zajedajo v hribovje; rečni žepi
// voj. na strnjeno nasprotnikovo ozemlje segajoče manjše, z ozkim pasom z zaledjem povezano območje z vojaškimi silami, ki se branijo: umakniti čete iz žepa; delati obkolitveni obroč okoli žepa
4. ekspr. kupna sposobnost: kupi, če ti žep dopušča, dovoljuje; izdelek ustreza okusu in žepu kupcev / hiša ni dosegljiva za moj žep
● ekspr. avtomobil mu je precej olajšal žep zanj je potrošil precej denarja; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja; ekspr. globoko poseči, seči v žep veliko plačati; ekspr. vtakniti medaljo v žep dobiti jo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. če le more, drži roke v žepu lenari, ne dela; ekspr. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje; ekspr. imeti kačo, luknjo, sušo v žepu biti brez denarja; ekspr. iti z levo roko v desni žep lotiti se stvari napačno, neustrezno; ekspr. vsi nimajo enako globokih žepov nimajo enako veliko denarja; plitev žep ekspr. imeti plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. plačati iz svojega žepa s svojim denarjem; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. obrnili so mu vse žepe natančno so ga preiskali; let. žarg. letalo je zašlo v zračni žep v območje spuščajočega se zraka; poznam ga kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
♦ mont. žep jalovine manjša gmota prvotne kamnine, ki je niso nadomestile rudne raztopine; obrt. vrezani žep pri katerem se odprtina vreže v oblačilo

SSKJ²

žêpar -ja m (ȇ)
kdor krade zlasti denarnice iz žepov: svariti pred žeparji; spreten žepar; prijeti skupino žeparjev

SSKJ²

žêparica -e ž (ȇ)
zastar. žeparka: odkriti žeparico

SSKJ²

žepáriti -im nedov. (á ȃ)
krasti denarnice, manjše osebne predmete iz žepov, torbic: žeparil je na mestnih avtobusih in postajah; krasti, ropati in žepariti

SSKJ²

žepárjenje -a s (á)
glagolnik od žepariti: izkoristiti gnečo za žeparjenje; biti vešč žeparjenja; žeparjenje v večjih mestih; tehnike žeparjenja; beračenje in žeparjenje

SSKJ²

žêparka -e ž (ȇ)
ženska, ki krade zlasti denarnice iz žepov: zapreti skupino žepark

SSKJ²

žêparski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na žeparje: žeparska izurjenost / žeparska skupina

SSKJ²

žêparstvo -a s (ȇ)
dejavnost žeparjev: preživljati, ukvarjati se z žeparstvom; žeparstvo po svetu; ulično nasilje in žeparstvo

SSKJ²

žêpast -a -o prid. (é)
podoben žepu: žepaste gube na krilu / žepasta jama

SSKJ²

žépek1 -pka m (ẹ̑)
nar. pritlikav grmiček s črtalasto suličastimi listi in navadno belimi cveti v socvetjih; kraški šetraj: hoditi skozi žepek in brinje; vonj po žepku / voziti čebele na žepek

SSKJ²

žêpek2 -pka in žepèk -pkà m (ē; ə̏ ȁ)
1. manjšalnica od žep: prišiti žepek na jopico; nositi robček v žepku / prsni žepek na telovniku / hrček spravi hrano v žepek pod ušesi / zložiti palačinko na žepek
2. nav. mn. jed, pecivo zlasti iz trikotno prepognjenega kvašenega testa z različnimi nadevi: skuhati žepke; žepki s sladkim nadevom

SSKJ²

žêpen -pna -o prid. (ȇ)
1. nanašajoč se na žep: žepna odprtina; žepna podloga / žepni format knjige; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; žepni računalnik; (žepni) robec; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga; električna žepna svetilka; žepna ura
2. publ. zelo majhen: narediti žepni bazen; žepna državica / žepna odprava z malo člani / žepna vojna majhna lokalna vojna
● publ. žepna podmornica majhna podmornica navadno za diverzantske akcije

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žepìč -íča tudi žêpič -a m (ȉ í; ē)
žepek2: seči z roko v žepič; žepič na telovniku

SSKJ²

žépkov -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na žepek, rastlino: vonj žepkovega cvetja / žepkov med

SSKJ²

žêpnica -e ž (ȇ)
1. knjiga manjšega formata, vezana navadno v mehke platnice: žepnice se danes prodajajo v knjigarnah, na poštah in v trgovinah; brati žepnico; naslovnica, platnice žepnice; zbirka žepnic
2. knjiž. žepna ura: tiktakanje žepnice; ura žepnica

SSKJ²

žepnína -e ž (ī)
manjša vsota denarja, ki jo kdo dobi navadno mesečno za manjše osebne izdatke: dajati otroku žepnino

SSKJ²

žepovína -e ž (í)
obrt. gosta, trdna bombažna tkanina za notranji del žepov: urezati žep iz žepovine

SSKJ²

žerávec -vca m (ȃ)
lončna rastlina z dišečimi dlakavimi listi in drobnimi vijoličastimi cveti; roženkravt: okna krasijo cvetoči žeravci

SSKJ²

žerjàv -áva m (ȁ á)
1. velika ptica z dolgim vratom, dolgimi golimi nogami in navadno sivim perjem: žerjavi letijo na jug; oglašanje žerjavov; kričali so kot žerjavi
2. naprava za dvigovanje, prenašanje na vrvi obešenih bremen po zraku na manjše razdalje: nakladati ladjo z žerjavom; ladijski žerjav; žerjav z obtežilom; nosilnost žerjava; ročica žerjava
♦ strojn. kabelski žerjav pri katerem se maček premika po jekleni vrvi, razpeti nad deloviščem; mostni žerjav pri katerem se po nosilcu vozi maček; teh. premični žerjav ki se premika z lastnim pogonom; zool. sivi žerjav umazano sive barve, s črno glavo in vratom ter belima progama vzdolž vratu, Grus grus

SSKJ²

žerjávar -ja m (ȃ)
žerjavovodja: žerjavar premičnega žerjava; žerjavarji in bagristi

SSKJ²

žerjáven -vna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na žerjav 2: žerjavna kabina
♦ strojn. žerjavni most mostu podobna naprava, ki se premika po tirnicah

SSKJ²

žerjávica -e ž (ȃ)
1. tleči, dogorevajoči kosi lesa, premoga: žerjavica tli, ugaša; pogasiti žerjavico; razgrebati, razpihovati žerjavico; speči meso nad žerjavico; drezati z grebljico v žerjavico; žareča žerjavica; žerjavica pod pepelom; lopatica za žerjavico; rana ga peče kot žerjavica; vroč, živ kot žerjavica; prestopa se kot na žerjavici zelo nemirno / prenesti s kleščami nekaj žerjavic kosov žerjavice / ekspr. njegove oči so žerjavica živahne, preiskujoče
2. knjiž., s prilastkom bolečina, trpljenje: čutila je žerjavico hrepenenja, ljubosumnosti
● ekspr. ona je sama žerjavica je zelo živahna, temperamentna; ekspr. roko dam v žerjavico, da se bo to zgodilo trdno sem prepričan; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; zaničevanje ga je žgalo kot žerjavica mu je povzročalo hude duševne bolečine; bil je kot na žerjavici zelo nemiren

SSKJ²

žerjavíst -a m (ȋ)
žerjavovodja: delal je v pristanišču kot žerjavist

SSKJ²

žerjávji -a -e prid. (ȃ)
nanašajoč se na žerjave: žerjavje perje / ekspr. ima žerjavje noge

SSKJ²

žerjávka -e ž (ȃ)
nar. žerjavica: razpihati žerjavko; peka v žerjavki; peče ga kot žerjavka / nekaj žerjavk je padlo na tla

SSKJ²

žerjávnica -e ž (ȃ)
posodi podobna priprava z žerjavico za ogrevanje: greti se ob žerjavnici; trinožnik s kovinsko žerjavnico

SSKJ²

žerjávnik -a m (ȃ)
nekdaj priprava za žerjavico, s katero se prižiga smodnik v topu, stenj na puški: prinesti topničarju smodnik, nabijalnik in žerjavnik

SSKJ²

žerjavovódja -e tudi -a m (ọ̑)
kdor upravlja žerjav: podjetje potrebuje več žerjavovodij; tečaj za žerjavovodje

SSKJ²

žêrka -e ž (ȇ)
zool. ličinka nekaterih dvokrilcev in večine kožekrilcev, ki ima grizalo: iz jajčec se izležejo žerke; čebelje žerke; žerke domače muhe

SSKJ²

žernáda -e [tudi žərnada] ž (ȃ)
nar. zahodno dnina1: hoditi na žernado / zapravil je vso žernado

SSKJ²

žerúh -a m (ū)
1. kdor (rad) veliko jé; požeruh: temu žeruhu ni nikoli dovolj hrane
2. zool. v severnih polarnih krajih živeča roparska žival s košatim repom in svetlo progo vzdolž bokov; rosomah

SSKJ²

žerún -a m (ȗ)
zastar. kdor (rad) veliko jé; požeruh: on je pravi žerun

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žétev -tve ž (ẹ̑)
1. delo, dejavnost, povezana s pospravljanjem žita s polja: začela se je žetev; pomagati pri žetvi; pšenična žetev; setev in žetev
// čas tega pospravljanja: bilo je ob žetvi
2. glagolnik od žeti: razsipati bilke pri žetvi; celodnevna žetev ajde / žetev na roke; žetev s srpom, strojem
// kar se (po)žanje: žetev dobro kaže; spraviti žetev s polja
3. ekspr., navadno s prilastkom dosežki, rezultati: predstaviti enoletno književno žetev; obeta se bogata turistična žetev; presenetljiva žetev naših športnikov na olimpijadi
● žetev soli ali slana žetev pospravljanje soli na solinah; preg. kakršna setev, taka žetev dobro začeto delo daje uspehe; preg. brez setve ni žetve brez dela, prizadevanja ni rezultatov

SSKJ²

žéti1 žánjem nedov., nam. žét in žèt (ẹ́ á)
1. pospravljati žito s polja: pri njih so že začeli žeti
// s srpom ali strojem rezati žito, travo: žeti ječmen, rž; zna dobro žeti / žeti na roke, s kombajnom; žeti nizko, visoko
2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: nastopajoči so želi glasen aplavz; žeti pohvalo, priznanje, simpatije; žel je le prezir in zamero; žeti uspeh
● knjiž. smrt žanje ljudje umirajo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri; preg. kar kdo seje, to bo tudi žel kdor delo dobro začne, bo uspešen
♦ etn. žeti ječmen po ljudskem verovanju zdraviti ječmen (v veki) z izgovarjanjem besed »ječmen žanjem« in s posnemanjem kretenj pri žetvi

SSKJ²

žéti2 žmèm stil. žámem nedov., žmì žmíte in žêmi žemíte; žél; nam. žét in žèt (ẹ́ ȅ, á)
knjiž. ožemati: žeti limono

SSKJ²

žétje -a s (ẹ̄)
glagolnik od žeti žanjem: začeti žetje pšenice / bilo je še daleč do žetja žetve

SSKJ²

žetón -a m (ọ̑)
ploščica, navadno okrogla in barvasta, kot nadomestilo za določeno vsoto denarja, zlasti pri igrah na srečo: v igralnici kupiti, priigrati žetone; žetoni različnih vrednosti
// taka ploščica, ki se spusti v avtomat, da ta kaj da ali naredi: vreči žeton v avtomat; telefon na žetone / žetoni za prevoz z mestnimi avtobusi

SSKJ²

žétven -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na žetev: kombajn in drugi žetveni stroji / žetveni dnevi / žetvena in mlatilna opravila / zapisovati žetvene pesmi
♦ etn. žetveni venec venec iz klasja in poljskega cvetja, ki ga izroči žanjica gospodinji v hrambo do naslednje žetve, znan zlasti v Prekmurju in Beli krajini

SSKJ²

žêzlo -a s (é)
1. okrašena palica kot znamenje vladarske oblasti: zlato žezlo; žezlo in krona / kraljevsko, vladarsko žezlo
2. ekspr. vladarska oblast, vladarski položaj: žezlo je prešlo na sina; dati žezlo iz rok; žezlo je trdno držal v svojih rokah / dežele so bile dolgo pod žezlom ene dinastije
// vladanje, vladavina: pod njegovim žezlom je bil v deželi mir
● publ. hokejsko moštvo je bilo ob žezlo izgubilo je vodilni položaj, prvo mesto; ekspr. združiti deželo pod enim žezlom v skupno monarhijo

SSKJ²

žezlonósec -sca m (ọ̑)
knjiž. vladar: ukazi žezlonosca

SSKJ²

žéželj -žlja m (ẹ́)
star. greblja, grebljica: z žežljem drezati v žerjavico

SSKJ²

žežnjáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.
1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: v travi žežnjajo žuželke
2. nerazločno govoriti: na dvorišču so žežnjale ženske
// vsebinsko prazno govoriti: nekaj jim je žežnjal o poroki / žežnjati obljube

SSKJ²

žgálec -lca [žgau̯ca tudi žgalca] m (ȃ)
delavec, ki kaj žge: žgalec apna / oblikovalec in žgalec keramike

SSKJ²

žgálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na žganje, segrevanje: žgalna peč / žgalno varjenje
2. v različnih religijah nanašajoč se na darovanje obredne žrtve: žgalni oltar / žgalni dar pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu; žgalna daritev

SSKJ²

žgalína -e ž (í)
zastar. sončna pripeka: trpeti v žgalini

SSKJ²

žgálnica -e [tudi žgau̯nica] ž (ȃ)
delavnica, obrat za žganje, segrevanje: gradnja velike peči v žgalnici

SSKJ²

žgálnik -a m (ȃ)
priprava za žganje, segrevanje: novi žgalnik je pregorel / kavni žgalnik pražilnik za kavo

SSKJ²

žgálo -a s (á)
zastar. priprava za žganje: prežgati z žgalom

SSKJ²

žgánček -čka m (á)
nav. mn., ekspr. manjšalnica od žganec: ajdovi žgančki

SSKJ²

žgánčevka -e ž (á)
voda, v kateri so se kuhali žganci: odliti žgančevko

SSKJ²

žgánec -nca m (á)
nav. mn. jed zlasti v obliki grudic, navadno iz moke, vode: drobiti, kuhati, mešati žgance; dobro zabeljeni žganci; žganci s kislim zeljem; govori, kot bi imel žgance v ustih / žganec je padel na tla grudica te jedi / ajdovi, koruzni žganci; krompirjevi žganci v katerih je krompir; mlečni žganci politi z mlekom
● ekspr. pojesti boš moral še precej žgancev, da boš to zmogel postati boš moral precej starejši, močnejši; spanec je boljši kot žganec spanje je koristnejše kot jed

SSKJ²

žgánek -nka m (á)
nav. mn., nar. vzhodno žganec: kuhati žganke / ajdovi žganki

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žganína -e ž (í)
1. knjiž. žgana pijača: steklenica žganine
2. arheol. ostanki sežganega trupla: shraniti žganino pokojnika v žari; najti žaro z žganino
// ostanki česa sežganega, sežgane površine sploh: debele plasti, sloji žganine

SSKJ²

žgánjar1 -ja m (ȃ)
ekspr. kdor (rad) pije žganje: vpitje žganjarjev

SSKJ²

žgánjar2 in žganjár -ja m (ȃ; á)
kdor se (poklicno) ukvarja z žganjarstvom: žganjarji in vinarji

SSKJ²

žgánjarček -čka m (ȃ)
gastr. kozarec za žgane pijače: žganjarček in kozarec za vino

SSKJ²

žganjaríja -e ž (ȋ)
star. točilnica žganja; žganjarna: srečala sta se v žganjariji

SSKJ²

žganjáriti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. kuhati žganje: žganjarila sta dolgo v noč

SSKJ²

žganjárna -e ž (ȃ)
1. točilnica žganja: bil je natakar v žganjarni
2. obrat za predelovanje zlasti sadja v žganje: delati v žganjarni

SSKJ²

žganjárnica -e ž (ȃ)
star. točilnica žganja; žganjarna: pijanci so posedali v žganjarnici

SSKJ²

žgánjarski1 -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na žganjarje, pivce: žganjarska družba
● šalj. žganjarski bratec kdor rad pije žganje

SSKJ²

žgánjarski2 in žganjárski -a -o prid. (ȃ; á)
nanašajoč se na žganjarje ali žganjarstvo: žganjarska opravila / žganjarski kotel valjasto oblikovan kotel s kapo in hladilnimi cevmi za kuhanje žganja

SSKJ²

žgánjarstvo in žganjárstvo -a s (ȃ; ȃ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s predelovanjem zlasti sadja v žganje: žganjarstvo in vinarstvo

SSKJ²

žgánjce -a tudi žganjcè -à s (á; ȅ ȁ)
ekspr. manjšalnica od žganje: vince in žganjce

SSKJ²

žganjčè -à s (ȅ ȁ)
nar. žganjce: srkniti požirek žganjča

SSKJ²

žgánje1 -a s (á)
glagolnik od žgati, segrevati: žganje lesa / žganje oglja / žganje apna / žganje opeke / mučiti koga z žganjem podplatov

SSKJ²

žgánje2 -a tudi žganjè -à s (á; ȅ ȁ)
žgana alkoholna pijača zlasti iz sadja: kuhati, piti žganje; predelovati sadje v žganje; kozarček, steklenica žganja / naročiti dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / na jedilnem listu je bilo tudi več žganj / češnjevo, figovo, hruškovo žganje; žganje iz žita
● ekspr. utopiti se v žganju postati hud pijanec

SSKJ²

žganjekúha -e ž (ū)
kuhanje žganja: kotel za žganjekuho

SSKJ²

žganjepítje -a s (í)
zastar. pitje žganja: odpovedati se žganjepitju

SSKJ²

žganjepívec -vca m (ȋ)
ekspr. kdor (rad) pije žganje: žganjepivci in kvartopirci

SSKJ²

žganjetòč tudi žganjetóč -óča m (ȍ ọ́; ọ̑)
knjiž. točilnica žganja; žganjarna: zapreti žganjetoč

SSKJ²

žganjíca in žganíca -e ž (í)
nar. žganje2: kuhati, piti žganjico; požirek žganjice; duh po žganjici

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žgáti žgèm nedov., žgál (á ȅ)
1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti
// imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo
2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo
♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati
// s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno
3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline
4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate
5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge
// ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal
6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče
7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma
8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo
● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati

žgáti se

zaradi prevelike vročine se uničevati:

potica se žge

/ na vroči peči se obleka žge

ekspr.

biti, zadrževati se na soncu, v vročini:

poleti se je rad žgal

žgóč

-a -e

deležnik od žgati:

žgoč pogled

žgoč udarec

žgoča bolečina

žgoča žeja

žgoča želja

žgoče sonce

publ.

nujen,

pereč:

obravnavati žgoče probleme

reševanje žgočih vprašanj

ekspr.

oster,

nepopustljiv:

žgoča družbena kritika

to je predmet žgočih razprav

prisl.: žgoče gledati

žgoče sijati

žgán

-a -o:

žgana glina

žgana opeka

●

žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje

♦

arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega

SSKJ²

žgečkánje -a s (ȃ)
glagolnik od žgečkati: prijetno žgečkanje

SSKJ²

žgečkáti -ám nedov. (á ȃ)
1. z rahlim premikanjem prstov po kakem delu telesa povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: žgečkati otroka; žgečkati po podplatih, pod nosom / žgečkati s slamico / brezoseb. mene ne žgečka
// z rahlim dotikanjem povzročati tak občutek: njeni lasje so ga žgečkali po vratu; prijetno žgečkati / volna jo žgečka
2. ekspr. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti2: raznovrstna jedila so mu žgečkala nos / brezoseb. v grlu ga žgečka

žgečkajóč

-a -e:

žgečkajoča trava

SSKJ²

žgečkljív -a -o prid. (ī í)
1. občutljiv za žgečkanje: žgečkljiv človek; biti zelo žgečkljiv / žgečkljive noge
2. dražljiv: žgečkljiv dim / ekspr. žgečkljiva pesmica pesmica erotične vsebine

žgečkljívo

prisl.:

žgečkljivo prijemati

SSKJ²

žgolênje -a s (é)
glagolnik od žgoleti: slavčevo žgolenje / žgolenje ljudi

SSKJ²

žgoléti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. oglašati se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: ptiči so žgoleli na vejah / slavec, škrjanec, taščica žgoli
● ekspr. kar naprej žgoli neke popevke s prijetnim, visokim glasom poje, prepeva
2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: bila je vesela in je neprestano žgolela / ves dan je žgolel v italijanščini govoril

žgolèč

-éča -e:

žgoleč ptič

žgoleč smeh

SSKJ²

žíca -e ž (í)
dolg, tanek kovinski izdelek, navadno okroglega prereza: žica se pretrga, stali; napeti, preščipniti žico; povezati, preplesti z žico; bakrena, jeklena žica; drobna, tanka žica; izolirana, pocinkana žica; debelina, prerez žice; svitek žice; ogrodje, mreža iz žice / bodeča žica; brzojavne, telefonske žice; parketna žica za čiščenje, drgnjenje parketa
● ekspr. glas onkraj žice je utihnil sogovornik pri telefonskem pogovoru
♦ elektr. dovodna žica ki dovaja električno energijo; pramenasta žica iz zelo tankih sukanih žic; fiz., teh. uporovna žica z veliko ohmsko upornostjo za izdelovanje uporov; metal. valjana, vlečena žica; teh. varilna žica dodajni material pri varjenju v obliki žice

SSKJ²

žícanje -a s (ȋ)
glagolnik od žicati: žicanje za denar

SSKJ²

žícar -ja m (ȋ)
pog. kdor si z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem prizadeva priti do česa: fant je dober žicar

SSKJ²

žícarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žicarje ali žicanje: spremeniti žicarske navade / žicarska skupina fantov

SSKJ²

žícati -am nedov. (ȋ)
pog. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem prizadevati si priti do česa: hodi okrog in žica; žicati za cigarete, denar / žica jo, naj gre z njim

SSKJ²

žíčar1 -ja m (ȋ)
ličinka hrošča pokalice, ki objeda korenine, gomolje poljskih in vrtnih rastlin, zool. struna: uničevanje žičarjev

SSKJ²

žičár2 -ja m (á)
delavec v žičarni: v tovarni potrebujejo več žičarjev

SSKJ²

žičárna -e ž (ȃ)
obrat za izdelovanje žice: delati v žičarni

SSKJ²

žíčast -a -o prid. (í)
1. podoben žici: žičasta vlakna
2. ki je iz žice: žičasta mreža

SSKJ²

žíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žico: žična debelina / žična krtača; žična mreža, ograja; žična vrv / žični kolobar / žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico; žične škarje škarje za rezanje žice; brezžične in žične zveze
♦ agr. žični kozolec kozolcu podobna naprava za sušenje krme; ptt žična telefonija, telegrafija telefonija, telegrafija s prenašanjem po vodniku; teh. žično steklo steklo z vdelano mrežo iz tanke žice

SSKJ²

žíčevje -a s (ȋ)
več žic, žice: bakreno žičevje; plaziti se skozi bodeče žičevje

SSKJ²

žíčka -e ž (í)
manjšalnica od žica: zamenjati pretrgano žičko; povezati z žičko; bakrena žička

SSKJ²

žíčnat -a -o prid. (ȋ)
ki je iz žice: žičnat podstavek; žičnata ščetka; žičnato sito

SSKJ²

žíčnica -e ž (ȋ)
1. naprava za prevoz oseb ali tovora, pri kateri se breme pomika po vrvi, napeti med podporami: zgraditi žičnico; peljati se z žičnico; obratovanje žičnice; zgornja postaja žičnice / enosedežna žičnica osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji po en sedež; kabinska žičnica; krožna žičnica osebna žičnica, pri kateri se kabine ali sedeži gibljejo med postajama v isti krožni smeri; nihalna žičnica pri kateri se vlečna vrv pri eni vožnji premika naprej, pri drugi nazaj
♦ mont. jamska žičnica za prevoz premoga, rude v rudniku; teh. težnostna žičnica po kateri se premika tovor zaradi lastne teže
2. navadno v zvezi hmeljna ali hmeljska žičnica ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam: postaviti hmeljno žičnico

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žíčničar -ja m (ȋ)
kdor se poklicno ukvarja s prevažanjem oseb ali tovora z žičnico: usposabljati žičničarje; mehaniki in žičničarji
// publ. podjetje, ki se ukvarja s takim prevažanjem: dogovori med žičničarji

SSKJ²

žíčničarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žičničarje ali žičničarstvo: žičničarsko podjetje / žičničarski strojnik

SSKJ²

žíčničarstvo -a s (ȋ)
dejavnost, ki se ukvarja s prevažanjem oseb ali tovora z žičnicami: razvoj žičničarstva

SSKJ²

žíčnik -a m (ȋ)
žebelj iz žice, navadno brez glave: izdelovati žičnike; gladki, nasekani žičniki; železen žičnik; žičniki in vijaki / čevljarski, steklarski žičnik

SSKJ²

žíčniški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žičnico: zgraditi žičniški sistem / žičniška nesreča

SSKJ²

žíd -a m, im. mn. žídje in žídi (ȋ í)
1. pripadnik judovske vere; jud: gospodar je bil žid
2. ekspr. stiskač, oderuh: postal je pravi žid
● ekspr. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu

SSKJ²

žída -e ž (ȋ)
star. svila: trgovec z žido; žamet in žida / v žido se oblačiti

SSKJ²

žídan -a -o prid. (ȋ)
star. svilen2: židana obleka, ruta
● ekspr. ima židan čas veliko prostega časa; ekspr. biti židane volje dobre

SSKJ²

žídek1 -dka m (ȋ)
ekspr. manjšalnica od žid: židek s čepico

SSKJ²

žídek2 -dka -o prid. (í)
težko tekoč: židek med; židka tekočina / židko blato mehko, lepljivo
♦ fiz. ki se upira pretakanju v ceveh in gibanju teles v njem

SSKJ²

žídinja -e ž (ī)
pripadnica judovske vere; judinja: njegova mama je židinja

SSKJ²

žídkost -i ž (í)
lastnost snovi, da težko teče: zniževati židkost z višanjem temperature
// fiz. lastnost tekočin in plinov, da se upirajo pretakanju v ceveh in gibanju teles v njih: meriti židkost; židkost plina, tekočine

SSKJ²

žídov -a m (ī)
zastar. jud: židov mu je obljubil denar

SSKJ²

žídovka -e ž (í)
zastar. judinja: postala je židovka

SSKJ²

žídovski -a -o prid. (í)
nanašajoč se na Jude ali jude; judovski: židovski bankir / židovski praznik / židovska četrt / židovska vera vera, ki temelji na Svetem pismu Stare zaveze in talmudu

SSKJ²

žídovstvo -a s (í)
1. vera, miselnost, kultura Judov; judovstvo: zgodovina židovstva
2. Judje: vse židovstvo se je vrnilo

SSKJ²

žíg -a m (ȋ)
1. uradni znak z imenom organa, organizacije, z določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti žig; pritisniti, ekspr. udariti žig v potni list; preklicati, spremeniti žig; opremiti kupon z žigom / nerazločen poštni žig
// v izdelek vtisnjen, odtisnjen znak, s katerim se potrjuje kvaliteta, izdelovalec: vtisniti žig; prstan z žigom na notranji strani
2. priprava zlasti s kovinskim negativom določenega znaka, navadno okrogle oblike: hraniti, izdelovati žige; barva, stojalo za žige
3. ed., knjiž., navadno s prilastkom značilnosti, posebnosti: vojna leta so mu dala žig za vse življenje; s tem dejanjem si je pritisnil sramotni žig / z oslabljenim pomenom tega človeka označuje žig izdajstva
● vžgati sramotni žig nekdaj vžgati znamenje kot kazen za kako dejanje
♦ adm. mokri žig pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; filat. enokrožni žig ki ima eno krožnico, ob kateri je označba pošte; metal. čistinski žig ki na kovini potrjuje stopnjo čistine; ptt priložnostni žig poštni žig, uporabljan na določeni pošti, poštah v počastitev določenega dogodka; vet. žig z žigom narejeno, vžgano znamenje na telesu zlasti goveda, konja

SSKJ²

žígažága in žíga žága medm. (ȋ-ā)
posnema glas pri žaganju: po gozdu je odmevalo: žigažaga, žigažaga / pri igri z otrokom ob posnemanju žaganja žigažaga, glavica proč

SSKJ²

žígec -gca m (ȋ)
v zvezi koroški žigec srednje velik lovski pes črne barve z rjavimi lisami okrog oči in na prsih: istrski gonič in koroški žigec

SSKJ²

žignína -e ž (ī)
pravn., nekdaj pristojbina za žigosanje meril in dragih kovin: plačati žignino

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žígolo tudi gigolo -a [druga oblika žígolo tudi džígolo] m (ȋ)
mlad moški, ki se najame za ples in za družbo ženskam v zabaviščih: letoviški žigolo

SSKJ²

žigósanje -a s (ọ̑)
glagolnik od žigosati: žigosanje razglednic / žigosanje izdelkov / javno žigosanje; žigosanje koga

SSKJ²

žigósati -am nedov. in dov. (ọ̑)
1. opremljati z žigom: žigosati dopise, razglednice, spričevala / žigosati zlato
♦ vet. žigosati živino
2. ekspr. označevati, opredeljevati: žigosajo ga za pijanca, kot ničvrednega človeka / hribovski čevlji so ga žigosali na poseben način
3. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: žigosati nasprotnike / žigosati privilegije

žigósan

-a -o:

žigosana znamka

žigosano meso

SSKJ²

žigovína -e ž (í)
pravn. žignina: plačati žigovino

SSKJ²

žíher [žihər] prisl. (í)
nižje pog. lahko: žiher greste tja / žiher mi verjameš

SSKJ²

žíla -e ž (í)
1. cevast organ, po katerem teče kri ali limfa: žila nabrekne, poči, se zamaši; prerezati, prevezati, stisniti žilo; dati injekcijo v žilo; kri kroži, se pretaka po žilah; debele žile; vratna žila; žila na zapestju; poapnenje žil; utrip žile / potipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce; ekspr.: vino poživlja žile telo; toplota se mu je razlila po žilah občutil je toploto po telesu / krvne žile
2. ekspr., navadno s prilastkom dar, sposobnost: ima pesniško žilo; prirojena trgovska žila
// nagnjenje, potreba: pretepaška žila se mu je umirila
3. bot. vrvasto razporejeni skupki celic v listu in steblu, ki prevajajo organske snovi in vodo z rudninskimi snovmi, raztopljenimi v njej: listne, stebelne žile; značilen potek žil v listu; razporeditev žil v steblu
4. tanka nepravilna plast v kamnini iz drugače obarvanih ali drugih mineralov: žile v marmorju; črn kamen z belimi žilami
// navadno s prilastkom nahajališče česa v zemlji: bogata premogova žila; priti do vodne žile
// petr. telo kamnine ali rude, ki ima obliko plošče: navpična, vodoravna rudna žila; vodna žila za vodo prepustna plast z večjo količino vode med dvema neprepustnima plastema; zlata žila kremenova žila, ki vsebuje zrna zlata
5. publ., navadno s prilastkom pomembna prometna pot: glavno mestno žilo omejujeta dva trga / ceste, železniške proge, reke so najpomembnejše prometne žile
6. plast trdega tkiva v mesu: odstraniti žile in maščobo od mesa / ekspr. napel je vse žile, da bi ga prepodil mišice, kite
7. del moškega spolovila nekaterih sesalcev: bikova žila; žila jelena
// nar. močen korobač iz posušene bikove žile; bikovka, žilavka: pretepsti koga z žilo / bikova žila
● star. vse žile je napenjal, da bi si izboljšal položaj sile; prerezati si žile usmrtiti se, poskusiti se usmrtiti s prerezom žil; star. delati na vse žile na vse pretege; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. kri ji je zastala, zledenela v žilah od strahu zelo se je prestrašila
♦ anat. koronarna žila ki v obliki venca obdaja srce; limfna žila po kateri se pretaka limfa; (žila) dovodnica; bot. listna žila; elektr. žila posamična žica v kablu, vodniku s pripadajočo izolacijo in morebitno dodatno opremo; med. krčna žila bolezensko razširjena (žila) dovodnica; zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; aritmija žile; zool. žile žili podobne tvorbe v krilih žuželk, ki jim dajejo oporo

SSKJ²

žílast -a -o prid. (í)
1. ki ima izrazite, izstopajoče žile: žilasta noga, roka
// ki ima žile: žilast marmor / žilasta govedina polna trdega tkiva, kit
2. suh, z močno razvitimi kitami; žilav: velika, žilasta ženska

SSKJ²

žílav -a -o prid. (í)
1. ki ima izrazite, izstopajoče žile: žilave noge, roke / žilav vrat kitast
// ki ima žile: žilava kamnina / žilavo meso polno trdega tkiva, kit
2. ki se težko lomi, drobi: žilav les; žilav material; žilava trava
3. suh, z močno razvitimi kitami: žilav konj; visok, žilav moški
4. ekspr. vzdržljiv, odporen1: to je žilav rod; opomogel si bo, saj je žilav / on je žilave narave
// zelo vztrajen, nepopustljiv: pridobiti si neodvisnost z žilavim bojem; žilavo prizadevanje za napredek / žilava volja do življenja

žílavo

prisl.:

žilavo se braniti

SSKJ²

žilavíti -ím tudi žiláviti -im nedov. (ī í; ā ȃ)
metal. pridobivati jeklo iz surovega železa z oksidacijo ogljika v staljenem stanju: žilaviti grodelj

SSKJ²

žílavka -e ž (í)
1. trta s srednje velikimi grozdi, ki se goji zlasti v Hercegovini: nasaditi žilavko
// kakovostno belo vino iz grozdja te trte: piti žilavko
2. močen korobač iz posušene bikove žile: udariti z žilavko

SSKJ²

žílavost -i ž (í)
lastnost, značilnost žilavega: žilavost delavčevih rok / žilavost korenine; žilavost lesa; žilavost materiala / ekspr. žilavost in podjetnost rodu vzdržljivost, odpornost
♦ metal. količina, ki kaže, pri kako močnem udarcu se preizkušanec prelomi

SSKJ²

žílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žilo: žilna stena / žilni utrip / žilno obolenje / žilna rudnina
♦ anat. žilni sistem; min. žilno zlato zlato, ki se pojavlja v kremenovih žilah

SSKJ²

žilétka -e ž (ẹ̑)
pog. britvica znamke Gillette: briti se z žiletko

SSKJ²

žílica -e ž (í)
1. manjšalnica od žila: v glavi ji je počila žilica / krvne žilice v pokostnici; limfne žilice / apnenec z mnogimi žilicami
2. ekspr., s prilastkom dar, sposobnost: ima pesniško žilico; zatajiti je moral svojo slikarsko žilico
// nagnjenje, potreba: upreti se svoji potepuški žilici
● ekspr. žilica mu ni dala miru, da se ne bi pobahal ni se mogel premagati; ekspr. vsaka žilica v njem je drhtela zelo je bil vznemirjen; ekspr. zdaj si ga potipal za pravo žilico povedal, vprašal si tisto, za kar se najbolj zanima, kar ga najbolj prizadene

SSKJ²

žíličast -a -o prid. (í)
poln žilic: žiličast obraz

SSKJ²

žíliti -im nedov. (í ȋ)
obrt. vstavljati ozke okrasne vložke v les: žiliti in flodrati

SSKJ²

žílje -a s (ȋ)
več žil, žile: žilje mu je nabrekalo; modrikasto žilje na rokah
// ožilje: prevelika obremenitev srca in žilja

SSKJ²

žíljka -e ž (ȋ)
bot. rastlina vlažnih gorskih travnikov s črtalastimi listi in rumenkasto belimi cveti v grozdastem socvetju, Tofieldia: tu raste žiljka / navadna žiljka

SSKJ²

žílnat -a -o prid. (ȋ)
ki ima veliko izrazitih, izstopajočih žil: žilnata noga, roka
// ki ima žile: žilnat marmor
♦ bot. mrežasto žilnat list list, pri katerem iz močnejše osrednje žile izhaja več stranskih, mrežasto razporejenih žil

SSKJ²

žílnatost -i ž (ȋ)
značilnost žilnatega: žilnatost bolnih nog
♦ bot. različna žilnatost listov

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žílnica -e ž (ȋ) anat.
1. srednja, s krvnimi žilami prepletena plast zrkla: žilnica in mrežnica
2. notranja, s krvnimi žilami prepletena ovojnica osrednjega živčevja: pajčevnica in žilnica

SSKJ²

žilnína -e ž (ī)
petr. kamnina, nastala iz magme, v obliki žile: globočnine, predornine in žilnine

SSKJ²

žíma -e ž (í)
odrezana dolga dlaka zlasti iz konjskega repa, konjske grive: razrahljati žimo; barvanje žime; krtača, sito iz žime; naslanjač, polnjen z žimo / gumirana žima; umetna žima / konjska žima

SSKJ²

žímarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žimo ali žimarstvo: žimarski izdelki / žimarska tkalnica

SSKJ²

žímarstvo -a s (ȋ)
obrt za izdelovanje žimnatih izdelkov, zlasti tkanin za sita: ščetkarstvo in žimarstvo

SSKJ²

žímast -a -o prid. (í)
podoben žimi: žimasti lasje; pes z žimasto dlako

SSKJ²

žímavec -vca m (í)
srednje velik lovski pes z ostro, trdo dlako: gojiti žimavce / nemški žimavec

SSKJ²

žímnat -a -o prid. (ȋ)
1. ki je iz žime: žimnata blazina / žimnato sito
2. po videzu, otipu podoben žimi: žimnati lasje

SSKJ²

žímnica -e ž (ȋ)
zlasti z žimo napolnjena blazina za ležanje: iztepsti, prezračiti žimnice; ležati na žimnici; postelja s tridelnimi žimnicami; polnila za žimnice; žimnica za otroško posteljo / vzmetna žimnica vzmetnica
♦ lov. past z zanko, zankami iz žime za lovljenje ptic

SSKJ²

žímničar -ja m (ȋ)
izdelovalec žimnic: po poklicu je žimničar

SSKJ²

žímničen -čna -o (ȋ)
pridevnik od žimnica: žimnično blago

SSKJ²

žimovína -e ž (í)
tekst. tkanina z osnovo iz bombažne ali lanene sukane preje in votkom iz žime: izdelava žimovine

SSKJ²

žíngati -am nedov. (ȋ) nižje pog.
1. peti2, prepevati: žingajo vsak svojo pesem
2. v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: vso noč ga žingajo

SSKJ²

žínjati -am nedov. (ī)
nar. koroško misliti, premišljevati: ne žinjaj več name; žinja, da mora že tako biti

SSKJ²

žír -a m (ȋ)
plod bukve: v rokah je imela dva žira / bukov žir
// ed. več žirov, žiri: prašiči so se napasli žira; nabirati žir

SSKJ²

žiráfa -e ž (ȃ)
1. velika afriška žival z zelo dolgim vratom: čreda žiraf; vrat ima kot žirafa
2. rad. žarg. visoko mikrofonsko stojalo z ročico:

SSKJ²

žiráfast -a -o prid. (ȃ)
ekspr. tak kot pri žirafi: žirafast vrat

SSKJ²

žiránt -a m (ā á)
1. član žirije: kot žirant je sodeloval na številnih festivalih; strog žirant
2. knjiž. indosant

SSKJ²

žirántka -e ž (ā)
članica žirije: priljubljena, slavna žirantka; stroga žirantka; žirantka na filmskem festivalu

SSKJ²

žirárdi -ja m (ȃ)
obl. slamnik s trdimi okroglimi krajevci in zgoraj ravnim oglavjem: nositi žirardi

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žiríja -e ž (ȋ)
skupina ljudi, določena za ocenjevanje na razstavi, natečaju, tekmovanju: žirija je izbrala tri prispevke; razstavljene izdelke ocenjuje mednarodna žirija; član strokovne žirije; žirija za podelitev nagrad

SSKJ²

žiríjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žirijo: žirijsko odločanje / žirijska merila

SSKJ²

žirírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. indosirati: žirirati menico

SSKJ²

žíriti -im nedov. (í ȋ)
1. nav. 3. os., gozd. delati, roditi žir: bukev ne žiri vsako leto
2. nar. pasti po gozdu, v katerem je veliko žira: tod pastirji žirijo prašiče

SSKJ²

žiró -- prid. (ọ̑)
v zvezi žiro račun, nekdaj bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo: blokirati, odpreti žiro račun; nakazati denar, prispevke na žiro račun; številka žiro računa; stanje na žiro računu

SSKJ²

žirobus gl. girobus

SSKJ²

žirokompas gl. girokompas

SSKJ²

žirónda -e ž (ọ̑)
zgod., v francoski revoluciji in prva leta po njej organizirana skupina drobne in srednje buržoazije, ki nasprotuje obnovi starega režima in jakobincem:

SSKJ²

žirondíst -a m (ȋ)
zgod., v francoski revoluciji in prva leta po njej pripadnik žironde ali pristaš njene politike: žirondisti in jakobinci

SSKJ²

žiroskop ipd. gl. giroskop ipd.

SSKJ²

žírov -a -o prid. (ī)
nanašajoč se na žir: žirovo olje / žirovo leto leto, v katerem bukev rodi

SSKJ²

žítar -ja m (ȋ)
nekdaj trgovec z žitom: skleniti kupčijo z žitarjem

SSKJ²

žitárec -rca m (ȃ)
nekdaj vino iz okolice Žitare vasi: steklenica žitarca

SSKJ²

žítarica -e ž (ȋ)
nav. mn., publ. žito: gojiti žitarice / setev žitaric

SSKJ²

žítarstvo -a s (ȋ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem in pridelovanjem žita: razvijati žitarstvo

SSKJ²

žítek -tka m (ȋ)
zastar. življenje: njegov žitek je v nevarnosti / duševni žitek / boj za bitek in žitek

SSKJ²

žíten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žito: žitno zrno / žitno polje / žitni pridelek / žitni čistilnik stroj za ločevanje plevelnega semena od žitnega; žitni silos / žitna kava; žitno žganje / žitni krog geometrijski lik, navadno krog, ki se oblikuje na žitnem polju, ko se žito iz nepojasnjenih razlogov poleže v eno smer
♦ agr. žitna rja; etn. žitna skrinja skrinja, navadno tesana, za shranjevanje zlasti žita; teh. žitni kombajn; zool. žitni molj; žitni strgač škodljiva žuželka, ki povzroča poškodbe na listih ovsa, pšenice in ječmena, Lemma melanopus

SSKJ²

žíti žíjem nedov. (í ȋ)
star. živeti: dokler bo žil, se ga bo spominjal; lahko bi žil še nekaj let / kmet rad žije v svojem okolju
● star. kar dije in žije, se veseli pomladi vse se veseli pomladi

SSKJ²

žitíšče in žítišče -a s (í; í)
zastar. strnišče: preorati žitišče

SSKJ²

žítje -a s (ī)
1. knjiž. življenje: konec, kratkost žitja / mestno žitje; mirno žitje / žitje in bitje naroda
2. lit., v pravoslavnih deželah življenjepis svetnika, svetega človeka: brati, izdati žitje; žitje sv. Metoda / žitja srbskih vladarjev

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žítnica -e ž (ȋ)
1. prostor ali stavba za shranjevanje žita; kašča: spraviti žito v žitnico; vrata žitnice
♦ zgod. mestna žitnica
// posoda, naprava za shranjevanje žita: stopil je v kaščo, da pregleda žitnice; polne žitnice
2. publ. žitorodno območje: stepo so spremenili v žitnico / ta pokrajina je naša žitnica

SSKJ²

žítničar -ja m (ȋ)
zgod. upravnik žitnice: imenovati koga za žitničarja / mestni žitničar

SSKJ²

žíto -a s (í)
kulturne rastline s klasi, lati ali njihovo seme: žito zeleni, zori; mlatiti, žeti žito; zvezati žito v snope; poleglo žito / mleti, vejati žito; velik pridelek žita; vreča žita; silos za žito / drobnozrnato žito; jaro, ozimno žito; krmno, semensko žito / žita lepo kažejo
♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; kašno žito ki se navadno stopa, lušči in uporablja za kašo; krušno žito za mletje; plenjavo žito pri katerem je razmerje med semenom in pridelkom ali med zrnjem in plevami ugodno; bot. latnato žito; teh. prebiralnik za žito
// nar. vzhodno rž: sejati žito

SSKJ²

žitomérec -rca m (ẹ̑)
nekdaj kdor uradno meri žito: prisega za žitomerce

SSKJ²

žitoróden -dna -o prid. (ọ̄)
ki ima pogoje za (dobro) uspevanje žita: žitorodni kraji; žitorodno polje

SSKJ²

žív1 -í ž (ȋ) knjiž.
1. živo bitje: s prostim očesom nevidne živi; razvoj živi
2. protoplazma: sluzasta živ
● knjiž. semenska živ semenska zasnova

SSKJ²

žív2 -a -o stil. -ó prid. (ȋ í)
1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek
2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z mesta nesreče so odnašali žive in mrtve; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu
3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu
// v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje
4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven / živo oglje še tleče / živa rana ki se še ne celi / pazi, če je ogenj kje še živ
5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno
// ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede
6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje
// ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija
// ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo
// aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa
7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja
// ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa
8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro
// nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju
// ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa
9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo
10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo
11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne / živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil
12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi
13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
♦ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; jezikosl. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus

žívo

tudi živó prisl.:

živo goreti, se lesketati

živo pripovedovati

živo poslikana skrinja

/ piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo

/ v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju

●

ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko

♦

glasb. živo označba za hitrost izvajanja vivace

žívi

-a -o sam.:

nar. kositi do živega, v živo do tal

ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti

ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel

ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati

knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja

ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo

ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo

ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito

ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo

pog., ekspr. rezali so jo v živo, na živo, pri živem operirali brez omrtvičenja

ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo

ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele

ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno

ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari

ekspr. njega ni več med živimi je že umrl

star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično

pog. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo

nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu

razvoj živega

ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno

v živo predvajati v neposrednem (radijskem, televizijskem) prenosu

♦

gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre

SSKJ²

žìv3 in žív medm. (ȉ; ȋ)
posnema glas vrabca ali nekaterih drugih ptic: živ, živ, živ, se z drevesa oglaša vrabec / živ žav živ, se je slišalo z vrta

SSKJ²

živád -i ž (ȃ)
star. več živali, živali: živad se pase; koristna, škodljiva živad / gozdna, poljska živad / čez poletje je živad na planini živina; goveja živad govedo
// žival: splašiti v travi skrito živad

SSKJ²

živáhen -hna -o prid., živáhnejši (á)
1. ki se lahkotno in veliko giblje: živahni mladiči; živahni otroci / jezdil je na živahnem konju / živahne oči / ekspr. živahne snežinke
2. ki ima veliko življenjske moči in jo kaže v delovanju, govorjenju, mišljenju: živahen, sproščen človek; kljub starosti je še živahen / živahen kolektiv, razred / živahna domišljija
// ki izraža, kaže, da ima osebek veliko življenjske moči: živahna hoja, kretnja / dekle živahnega vedenja
3. ekspr. na katerem je veliko gibajočih se ljudi, premikajočih se vozil: živahen trg; živahna ulica / ob tej uri je promet zelo živahen
// v katerem se veliko dogaja: lokal je živahno zbirališče študentov / gospodarsko živahno mesto
4. ekspr. v katerem si različne stvari hitro sledijo: živahen pogovor; živahna tekma; živahno društveno življenje / živahen ritem; živahna skladba
5. ekspr. na katerem je veliko raznovrstnih stvari: živahna slika / krilo z živahnim vzorcem
● živahne barve svetle, zlasti tople
6. publ. zelo dejaven, delujoč: v tem času so bili vohuni živahni / živahno potresno območje
7. publ. velik, pogost: živahno povpraševanje po izdelkih / dotok inteligence je bil živahen

živáhno

prisl.:

živahno gledati, hoditi

/ v povedni rabi v obednici je bilo živahno

SSKJ²

živáhnost -i ž (á)
lastnost, značilnost živahnega: otrok ne kaže živahnosti; njena neprisiljena, mladostna živahnost / živahnost kretenj / vnašati živahnost v pogovor / na trgu je živahnost pojemala

SSKJ²

živál -i [živau̯] ž (ȃ)
1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; lov. žarg. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo / divje, domače živali; jamska, morska žival; male živali hišni ljubljenčki; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev / v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in judovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali / človek je žival, ki misli in govori
♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival
// ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč
2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike
3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo
// bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali / moški so včasih pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna
4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil
5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš
6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj

SSKJ²

živálca tudi živálica -e [prva oblika tudi živau̯ca] ž (ȃ)
nav. ekspr. manjšalnica od žival: živalca se skriva pod listi; opazovati živalce v akvariju; koristna živalca / domača, gozdna živalca / gumijasta živalca / ta živalca cele dni plete / njegova žena je čedna in simpatična živalca
● evfem. pazi, da ti ne pusti kakšne živalce bolhe, uši

SSKJ²

živálen -lna -o prid. (ȃ)
čeb. v katerem je veliko čebel: panj je živalen; živalna družina

SSKJ²

živálnost -i ž (ȃ)
knjiž. živalskost: pojavi živalnosti pri človeku

SSKJ²

živaloslôvje -a s (ȏ)
knjiž. zoologija: ukvarjati se z živaloslovjem

SSKJ²

živálski -a -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na živali: živalski organizem; živalska koža / živalska vrsta / živalski strup; živalska maščoba; živalsko lepilo / živalske bolezni / živalski ornament / uporabljati za koga živalska imena / živalski vrt / živalsko grobišče prostor za zakopavanje živalskih trupel
♦ astron. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; biol. živalski mikroorganizmi; živalski plankton; živalska podvrsta, populacija; biol., kem. živalske beljakovine; farm. živalsko oglje oglje iz živalskih snovi; kem. živalski škrob iz glukoze nastali ogljikov hidrat, ki se nabira v jetrih in mišicah; lit. živalski ep; živalska pravljica, pripovedka
2. ekspr. ki izvira samo iz telesnosti, nagonov: živalski odnos do spolnosti / studili so se ji njegovi živalski nagoni
3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: živalski strah pred smrtjo; živalska pohlepnost; živalsko sovraštvo do nasprotnikov / iz sobe je bilo slišati živalsko kričanje zelo glasno

živálsko

prisl.:

živalsko oblikovani uhlji

živalsko popadljiv

sam.: razkriti živalsko v človeku

SSKJ²

živálskost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost živalskega: živalskost glasu
// ekspr. lastnosti, ki izvirajo samo iz telesnosti, nagonov: živalskost podivjanih vojakov; zmaga duhovnosti nad živalskostjo

SSKJ²

živálstvo -a s (ȃ)
živali kot celota: proučevati živalstvo; rastlinstvo in živalstvo
// s prilastkom živali, ki živijo na določenem območju: gozdno, jamsko živalstvo

SSKJ²

živána -e ž (ȃ)
knjiž. živali, ki živijo na določenem območju; živalstvo, favna: afriška živana; cvetana in živana

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

živcírati -am nedov. (ȋ)
pog. razburjati, dražiti2: z ugovori živcirati učitelja / hrup me živcira

živcírati se

razburjati se, biti živčen:

ne živciraj se, vse bo narejeno

živcirati se zaradi denarja

SSKJ²

žívček -čka m (ȋ) ekspr.
manjšalnica od živec: porezati mikroskopske kožne živčke; živčki v hrbtenjači; možgani, srce in živčki / zaradi stresa so bili njegovi živčki napeti kot struna; umiriti svoje živčke / je pravi živček, niti sekundo ni pri miru

SSKJ²

žívčen -čna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost / živčno-mišični sistem; živčno-mišična bolezen, koordinacija; živčno-mišično obolenje
2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni prenašalec kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmiter; živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija

žívčno

prisl.:

živčno govoriti, hoditi, mežikati

živčno bolan, oslabel

živčno napet, občutljiv

SSKJ²

žívčevje -a s (ȋ)
živci telesa ali dela telesa: poškodovati si živčevje; bolezni živčevja; delovanje, zgradba živčevja; živčevje in čutila
♦ anat. osrednje živčevje ki leži v lobanjski votlini in hrbteničnem kanalu; parasimpatično, simpatično živčevje; periferno ali obrobno živčevje ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; biol. vegetativno živčevje ki deluje samostojno, neodvisno od volje

SSKJ²

žívčnež -a m (ȋ)
ekspr. živčen človek: miriti živčneža

SSKJ²

žívčnik -a m (ȋ)
zastar. živčen človek: težave živčnikov

SSKJ²

živčnína -e ž (ī)
anat. živčna snov v osrednjem živčevju: kostnina, mišičnina in živčnina

SSKJ²

žívčnost -i ž (ȋ)
stanje živčnega človeka: živčnost ga je minila; živčnost igralcev pred nastopom / od živčnosti je začel jecljati

SSKJ²

žívec -vca m (ȋ)
1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec
// nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih
2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame
3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec
4. knjiž. živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki
● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo
♦ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec

SSKJ²

žível -a -o [živeu̯] medm. (ȋ)
1. izraža
a) željo, da bi kdo dolgo, uspešno živel: živel dobrotnik, kralj
b) slavljenje, poveličanje: živeli osvoboditelji; živel zmagovalec
c) željo, da bi se kaj ohranilo, uresničilo: živela republika; živela svoboda
č) navdušenje, odobravanje: živel prvi maj; živele počitnice
2. star., zlasti med prijatelji, znanci izraža pozdrav: živela, dolgo te ni bilo pri nas / mudi se mi naprej, živeli
● knjiž. kralj je mrtev, živel kralj izraža, da je umrlega kralja nasledil novi kralj; izraža, da se po koncu, odhodu enega vladarja, šefa sprejema, pozdravlja njegovega naslednika; prim. živeti, živio

SSKJ²

žívelj -vlja m (ī) publ., s prilastkom
1. prebivalstvo, prebivalci: kmečki, mestni živelj; meja med nemškim in slovenskim življem
2. ljudje, ljudstvo: povezanost našega življa v tujini / življenje dijaškega življa dijakov
3. organizmi, bitja1: obstoj morskega življa
● zastar. o kulturnem življu ni sledu življenju

SSKJ²

žíven -vna -o prid. (ȋ)
knjiž. nanašajoč se na živa bitja: živna gibanja / živna moč življenjska

SSKJ²

živéti -ím nedov., žível (ẹ́ í)
1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano
2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja; prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe; take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj
3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi; samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode
// s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur
4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi; raki živijo v potokih; na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti; Eskimi živijo daleč na severu
5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded; živeti na deželi, v hribih, v mestu; ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju / v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši
6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti; asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / kako živiš
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti
7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost
8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem; z njimi se da živeti; ne more živeti skupaj z njo
// ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje brez zakonske zveze
9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami
// navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate
10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti; z invalidnino bo težko živeti; koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega
// v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja / ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij
11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke; živi se s tem, kar zasluži; s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi
12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno
// biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več
13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju
14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel; pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali / z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje
15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik; naj živi svoboda
● ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo

živèč

-éča -e:

še živečemu avtorju izdati izbor njegovih del

na velikih ozemljih živeči narodi

svobodno živeča ženska

sam.: za tukaj živeče je to vsakdanji prizor

živét

-a -o:

predstava, ki ni bila igrana, ampak živeta

izrečene in živete resnice;

prim. živel

SSKJ²

žívež -a m (ȋ)
kar se potrebuje zlasti za prehranjevanje ljudi: razdeliti, zaseči živež; iti po živež; oskrbeti z živežem; zaloge živeža / dati komu živež in stanovanje hrano

SSKJ²

žívežen -žna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na živež: živežne zaloge / živežne potrebščine
● zastar. živežni delavci delavci v živilski industriji

SSKJ²

živíca -e ž (í)
1. živa meja: ob cesti raste živica; striči živico; gabrova živica; gosta, visoka živica; živica iz smrek / zasaditi živico
2. star. studenec: kalna, plitva živica / voda živica studenčnica
3. agr. zgornja, navadno obdelana plast zemlje s humusom in živimi organizmi: dati h koreninam drevesa nekaj živice; živica in mrtvica
4. bot. poganjek, ki se lahko razvije v samostojno rastlino: rastlina požene živice; živice jagod

SSKJ²

živijo gl. živio

SSKJ²

živíka -e ž (í)
bot. poganjek, ki se lahko razvije v samostojno rastlino; živica: rastlina poganja živike; močna živika

SSKJ²

živíkast -a -o prid. (í)
bot. ki ima, poganja živice: živikasta rastlina
♦ vrtn. živikasti kreč lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami; judovska brada

SSKJ²

živílar -ja m (ȋ)
zastar. trgovec z živili: trgovina živilarja

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

živílec -lca m (ȋ)
kdor je zaposlen v živilski stroki: redni zdravstveni pregledi živilcev; gostinci in drugi živilci

SSKJ²

živílo -a s (í)
nav. mn. vsaka od vrst stvari, ki se uporablja za prehrano ljudi: živila so se pokvarila; konzervirati, predelovati živila; obstojnost živil; nadzor nad živili; krompir, kruh, mleko in druga živila / živila živalskega izvora; shramba za živila; trgovina z živili
● zastar. brez živila ne moreš iti na izlet hrane

SSKJ²

živílski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na živilo: prodati živilske presežke / živilski izdelki; živilska industrija; živilska tehnologija / živilski trg / živilski tehnik
● živilska nakaznica zlasti v vojnem času dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi določeno količino živil

SSKJ²

živílskopredeloválen -lna -o prid. (ȋ-ȃ)
nanašajoč se na predelovanje živil: živilskopredelovalna industrija / živilskopredelovalna smer na fakulteti

SSKJ²

živílstvo -a s (ȋ)
dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem in predelovanjem hrane, surovin rastlinskega, živalskega izvora: prestrukturiranje živilstva; strategija slovenskega živilstva; kmetijstvo, ribištvo in živilstvo / študij živilstva; predavanje na oddelku za živilstvo

SSKJ²

živína -e ž (í)
1. navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo: živina muka, se pase; skidati živini; gojiti, rediti živino; krmiti, napajati živino; lepa, suha živina; čreda živine; imeti dvajset glav živine; trgovina z živino; živina in ovce; dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo; pije kot živina zelo, veliko; ravnati s kom kot z živino zelo surovo / klavna, mlečna, plemenska živina; pašna, vprežna živina; rogata živina govedo; tovorna živina konji, mule, osli / goveja živina / ekspr. te rastlinske uši so domača živina mravelj
● šalj. ščetinasta živina prašiči
2. nizko nasilen, surov človek: ta živina jo je pretepel / kot psovka ti prekleta živina, pusti ga
3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: spoznal je vse živine te ustanove; biti pomembna, velika, vplivna živina / ministrska, politična živina

SSKJ²

živínče -ta s (í)
1. nav. ekspr. navadno večja domača žival, ki se redi, vzreja zaradi gospodarskih koristi, zlasti manjše govedo: živinče se pase; pomolsti, vpreči živinče; bolehno, preplašeno živinče; dela kot živinče, pa še ni dovolj zelo, hudo / vprežno živinče
// ed., zastar. manjšalnica od živina: skrbi za konje in drugo živinče
2. ekspr. kdor opravlja zelo težka, naporna dela: otrok ni živinče / ali misliš, da sem tovorno živinče
3. slabš. kdor dela, kar se naroči, zahteva: neumno živinče mu seveda ni ugovarjalo
4. ekspr. nasilen, surov človek: to živinče jo bo uničilo / kot psovka pusti me, živinče
5. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: na lov je prišlo nekaj imenitnejših živinčet

SSKJ²

živínica -e ž (í)
ekspr. manjšalnica od živina: krmiti, rediti živinico; lepa živinica / ob cvetenju ajde so čebelarji pripeljali živinico na pašo čebele
● ekspr. iti na planino po svoje živinice krave, vole, ovce

SSKJ²

živinorêja -e ž (ȇ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo živine: izboljšati živinorejo; ukvarjati se z živinorejo; poljedelstvo in živinoreja / mesna, mlečna živinoreja; nomadska živinoreja; pašna živinoreja reja živine s pašo, pasenjem

SSKJ²

živinorêjec -jca m (ȇ)
kdor redi, vzreja živino: biti živinorejec; problemi živinorejcev / nomadski živinorejec

SSKJ²

živinorêjski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na živinorejce ali živinorejo: živinorejsko združenje / živinorejska razstava / živinorejski tehnik

SSKJ²

živinozdravník -a m (í)
strokovnjak za veterino; veterinar: živinozdravnik pregleduje živali; peljati psa k živinozdravniku

SSKJ²

živinozdravníški -a -o prid. (ȋ)
veterinarski: živinozdravniški pregled živali / živinozdravniška služba

SSKJ²

živinozdrávstvo -a s (ȃ)
veda o boleznih, zdravstvenem varstvu živali in o neoporečnosti živil živalskega izvora; veterina: ukvarjati se z živinozdravstvom

SSKJ²

živínski -a -o prid. (ī)
nanašajoč se na živino: živinski iztrebki; živinske bolezni / živinski sejem / živinska krma; živinsko napajališče / živinski vagon / živinska sol sol, s katero se dopolnjuje krmljenje
● star. živinski zdravnik veterinar
♦ vet. živinski potni list nekdaj dokument s podatki o izvoru, lastništvu in zdravju domače živali, s katerim se dovoljuje promet z živalmi
// ekspr. zelo velik, močen: živinska potrpežljivost / živinsko trpljenje zelo veliko, hudo
// ekspr. zelo nasilen, surov: živinsko ravnanje

živínsko

prisl.:

živinsko razgrajati

živinsko pijan človek

po živinsko delati s kom

SSKJ²

živínstvo -a s (ȋ)
1. knjiž. surovost: potrlo ga je, ko je videl toliko živinstva / on je utelešeno živinstvo
2. zastar. živinoreja: živinstvo in sadjarstvo

SSKJ²

žívio tudi žívijo medm. (ȋ)
1. izraža
a) slavljenje, poveličanje: živio predsednik, zmagovalec
b) navdušenje, odobravanje: ob čudovitih prizorih so gledalci vzklikali: živio
// pri nazdravljanju izraža voščilo in poziv, da se izpije: na zdravje, na mnoga leta! Živio / živio, sta trčila in izpila
2. pog., zlasti med prijatelji, znanci izraža pozdrav: živio, si sam doma / o, živio, kam greš / oprosti, mudi se mi na vlak, živio; sam.: vzklikati (komu) živio; v prid. rabi: živio klici; prim. živeti, živel

SSKJ²

živíti -ím nedov. (ī í) star.
1. preživljati, vzdrževati: s težavo je živil svojo družino; živiti se s šivanjem / od miloščine se ne bo živil / živila jih je kmetija
2. v medmetni rabi, v zvezi z bog izraža najboljšo željo, naklonjenost: bog te živi, sosed; bog živi našo mamo / bog živi kritiko

živíti se

zastar., navadno s s, z

hraniti se:

živiti se s sadeži

živil se je s tem, kar je ujel ali ustrelil

SSKJ²

življênje -a s (é)
1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju
// kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij
2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja
// s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje
3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka
a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske
b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja
c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje
č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje
d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka
e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno
// bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti
4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / star. od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost
5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja
6. ekspr. moč1, živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje; mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja
7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok
8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega območja kot celota: navade mestnega življenja; spremembe življenja na vasi; življenje v zaporih; ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed
9. celota dogajanja
a) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja; biti sredi, publ. v areni življenja; tako je v vsakdanjem življenju; ekspr.: polnost življenja; viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenj
b) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja
c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja; privoščiti si življenje; lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno
10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje; privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo
11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje; razgibano družbeno življenje
12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja
13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje; pisatelj je gradivu vdihnil življenje
14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja
15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago; zasluži komaj za življenje; sredstva za življenje
● ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; pravn. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči

SSKJ²

življenjepís -a m (ȋ)
popis življenja kake osebe: brati, pisati življenjepis; kratek, obširen življenjepis; romansiran življenjepis; umetnikov življenjepis; življenjepis svetnikov / njegov filmski, strokovni življenjepis; lastni življenjepis avtobiografija
// popis lastnega življenja, navadno v uradne namene: prošnji dodajte življenjepis
● ekspr. imeti zanimiv življenjepis zanimivo življenje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

življenjepísec -sca m (ȋ)
kdor (na)piše življenjepis: življenjepisec navaja zanimive podatke; Prešernov življenjepisec; življenjepisec skladatelja

SSKJ²

življenjepísen -sna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na življenjepis: življenjepisni podatki / ekspr. življenjepisni portreti znanih oseb / življenjepisni film, roman biografski film, roman

SSKJ²

življenjepísje -a s (ȋ)
popisovanje življenja kake osebe: ukvarjati se z življenjepisjem

SSKJ²

življenjeslôvec -vca m (ȏ)
zastar. biolog: raziskovanja življenjeslovcev

SSKJ²

življenjeslôven -vna -o prid. (ȏ)
zastar. biološki: življenjeslovni vidiki / življenjeslovna veda

SSKJ²

življenjeslôvje -a s (ȏ)
zastar. biologija: strokovnjak za življenjeslovje

SSKJ²

življênjski -a -o prid. (ē)
1. nanašajoč se na življenje:
a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost / izboljšanje življenjskih razmer; življenjsko okolje
b) življenjski cilj, smisel; življenjska filozofija; življenjska modrost, resnica; življenjske vrednote; življenjsko spoznanje; življenjsko vprašanje / življenjski nazor nazor o vprašanjih konkretnega vsakdanjega življenja, ravnanja / življenjsko geslo, vodilo / ekspr. njena življenjska zgodba
c) življenjski optimizem; življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja; doživeti življenjski uspeh; življenjska izkušnja, stiska / vaški življenjski ritem; kompozicija zgodbe poudarja življenjsko verjetnost
č) njegovi življenjski načrti; izbirati si življenjski poklic / življenjski tovariš / povprečna življenjska doba prebivalstva; nagrada za življenjsko delo
d) veliki življenjski stroški; zadovoljevanje življenjskih potreb; življenjske potrebščine / življenjska raven
2. navadno v povedni rabi ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ta človek je zelo življenjski / pouk naj bo življenjski; obravnavanje tega vprašanja ni bilo življenjsko
● ekspr. to je za človeštvo življenjskega pomena odločilnega, bistvenega; publ. življenjska doba izdelka doba trajanja; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila
♦ biol. življenjski prostor prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; filoz. življenjski elan ali življenjska sila ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij; pravn. življenjsko zavarovanje zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja; soc. življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva

življênjsko

prislov od življenjski:

take primere je treba reševati življenjsko

življenjsko nevaren padec smrtno nevaren

biti življenjsko zavarovan

ekspr.

izraža visoko stopnjo:

denar življenjsko potrebujemo

stvar ga je življenjsko zanimala

življenjsko pomembno vprašanje

SSKJ²

življênjskost -i ž (ē)
1. lastnost, značilnost, ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ugajala mu je njena življenjskost; življenjskost pouka; življenjskost rešitve tega problema / življenjskost likov romana / s trupla so izginili zadnji znaki življenjskosti življenja, živosti
2. knjiž., ekspr. živahnost, živost: postajali so zaspani in življenjskost je pojemala / mesto ga je pritegovalo s svojo življenjskostjo

SSKJ²

žívnost -i ž (ȋ)
zastar. vitalnost: živnost organizma že upada / človek izredne živnosti / živnost naroda

SSKJ²

živo...1 prvi del zloženk
nanašajoč se na živ: živobeseden, živoroden

SSKJ²

živo...2 prvi del zloženk, kakor živočrn, živopisan, ipd., gl. živ2

SSKJ²

živobárven -vna -o prid. (ȃ)
ki je žive barve, živih barv: živobarvne ustnice / živobarvni cveti, trakovi / živobarvne rakete

SSKJ²

živobárvnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost živobarvnega: živobarvnost cvetja

SSKJ²

živobójen -jna -o prid. (ọ̑)
zastar. živobarven: živobojni trakovi

SSKJ²

živočúten -tna -o prid. (ū)
zastar. zelo občutljiv: živočuten pesnik / imeti živočutno srce
● zastar. živočutna žalost zelo velika

SSKJ²

živodêr in živodér -a m (ȇ; ẹ̑) zastar.
1. kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel; konjač: psa je odpeljal živoder
2. brezobziren, surov človek: ne bodi tak živoder

SSKJ²

živoók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
star. ki ima žive oči: živooka deklica

SSKJ²

živopísec -sca m (ȋ)
zastar. slikar: živopisec je končal portret

SSKJ²

živopísen -sna -o prid. (ȋ)
knjiž. pisan, barvit: živopisen vzorec / živopisna akvarijska ribica
// slikovit: živopisna dežela, pokrajina / živopisen prizor / živopisni liki romana

živopísno

prisl.:

živopisno pripovedovati

SSKJ²

živopísnost -i ž (ȋ)
knjiž. pisanost, barvitost: živopisnost cvetja
// slikovitost: živopisnost prizorov / živopisnost oseb v romanu

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

živoróden -dna -o prid. (ọ̄)
1. zool. pri katerem se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče: živorodne živali / živorodna kuščarica
2. bot. ki razvije namesto cvetov olistane brstiče: živorodne rastline / živorodna dresen

SSKJ²

živoródka -e ž (ọ̑)
zool. živorodna žival: nekatere ribe so živorodke

SSKJ²

živoródnost -i ž (ọ̄)
bot., zool. lastnost živorodnega: raziskovati živorodnost / živorodnost sesalcev

SSKJ²

živorojèn tudi živorôjen -êna -o prid. (ȅ é; ó é)
ki se rodi živ: živorojen otrok

SSKJ²

živoskálen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. ki je iz žive skale: živoskalna gora; tla so živoskalna

SSKJ²

živosrebŕn -a -o prid. (ȓ)
1. ki je iz živega srebra: živosrebrni pripravki / živosrebrni barometer
♦ elektr. živosrebrna sijalka; farm. živosrebrni diuretiki; fiz. živosrebrni manometer; kem. živosrebrna para; živosrebrne soli
// živosrebrov: živosrebrna ruda / živosrebrni rudnik
2. take barve kot živo srebro: živosrebrna svetloba
● knjiž. živosrebrna živahnost velika, nenehna

SSKJ²

živosrêbrov -a -o prid. (é)
nanašajoč se na živo srebro: živosrebrova ruda / živosrebrov rudnik
♦ kem. živosrebrov fulminat, sulfid; min. živosrebrova svetlica rudnina živosrebrov sulfid; cinabarit

SSKJ²

žívost -i ž (í)
lastnost, značilnost živega: živost snovi; živost in mrtvost / ohraniti živost duha do pozne starosti; narodna, ustvarjalna živost skupnosti / ekspr. živost problematike / fantova živost / živost pogleda / živost barv / živost oseb v romanu
♦ jezikosl. značilnost samostalniških besed moškega spola, označujočih bitja, ki se kaže v enakosti rodilnika in tožilnika

SSKJ²

živòt -ôta m, mest. ed. živôtu in živótu (ȍ ó)
1. trup: upogniti, zravnati život; človek z dolgim životom; srajca se prijema potnega života / biti čokatega, ozkega života; otečen čez život pas; vitek v život
2. star. telo: život je premagal bolezen; imeti z dlako pokrit život / drgetati po vsem životu
3. zastar. življenje: proti koncu života se je spremenil / svojo predrznost plačati z životom / biti željen sveta in života

SSKJ²

životáriti -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr.
1. živeti v pomanjkanju materialnih ali duhovnih dobrin: ko se je zaposlil, ni več životaril; životari v hribovski vasi / bolj životari, kot živi
// živeti s slabotnimi, komaj zadostnimi življenjskimi močmi: životari bolan za rakom / na dvorišču životari nekaj lip
2. živeti brez višjih duševnih, duhovnih dejavnosti: v svojem udobju je životaril dalje / životariti v samozadovoljstvu / z notranjim predmetom životari svoje nepomembno življenje
3. obstajati brez moči za uresničevanje kakih pomembnejših dejanj: društvo je še nekaj časa životarilo; današnje gledališče le životari

SSKJ²

životárjenje -a s (á)
glagolnik od životariti: životarjenje v taborišču / za obdobji dela je prišlo obdobje životarjenja / životarjenje gledališča, podjetja

SSKJ²

živôtec -tca m (ō)
1. manjšalnica od život: napet životec
2. knjiž. žensko oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa; životek: vezen životec; krilo z životcem

SSKJ²

živôtek -tka m (ō)
1. manjšalnica od život: otrokov životek / ekspr. dekle obilnega životka
2. del ženskega oblačila brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa: ukrojiti životek; všitek za oblikovanje životka
// žensko oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa: odpeti, sleči životek

SSKJ²

živôten -tna -o prid. (ō)
1. zastar. trupen: životne mišice
● zastar. imeti veliko životno moč življenjsko; star. životna temperatura telesna; zastar. životno perilo spodnje perilo
2. knjiž. debel, obilen: životen človek / biti životne postave

SSKJ²

živôtnik -a m (ō) star.
1. telovnik: obleči životnik; mož z odpetim životnikom
2. žensko oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa; životek: krilo z životnikom

SSKJ²

živôtnost -i ž (ō)
knjiž. debelost, obilnost: kljub životnosti je bil okreten

SSKJ²

životopís -a m (ȋ)
zastar. življenjepis: napisati životopis / kupiti životopis umetnika

SSKJ²

životvóren -rna -o prid. (ọ̄)
knjiž. ki povzroča, omogoča, da je kaj živo: životvorno sonce / životvoren nauk; životvorna ideja / životvoren optimizem; životvorna moč

SSKJ²

živovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. ki ima živo, močno vero: živoverni ljudje / živoverni kraji

SSKJ²

živožáren -rna -o prid. (ȃ)
knjiž. ki ima močen žar: živožarne zvezde / živožarno poldne

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

živžáv -a m (ā)
ekspr. raznovrstni, hkratni živahni glasovi: živžav je utihnil; poslušati živžav; živžav otrok, vrabcev / zagnati živžav / živžav glasov
// raznovrstno, hkratno živahno dogajanje, gibanje, navadno ob takih glasovih: na igrišču, ulici je ves dan živžav; gledati, opazovati živžav / zaiti v živžav / prometni, smučarski živžav
● ekspr. gnezdo je bilo polno mladega živžava živahno oglašajočih se, premikajočih se mladičev; ekspr. deklica je pravi živžav je zelo živahna, živa

SSKJ²

žížek -žka m (ȋ) nar.
1. majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih; črni žužek: glodanje žižkov
2. manjša gozdna ptica pevka rumeno zelene barve; čižek: žižek poje

SSKJ²

žížula -e ž (ȋ)
sredozemsko drevo s svetlo zelenimi suličastimi usnjatimi listi ali njegov jajčast koščičasti sad rdeče barve; kitajski datelj: sadika žižule; uživanje žižul pri prehladih; kakiji, pistacije in žižule

SSKJ²

žlabúdra -e ž (ȗ)
1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: on je neznosna žlabudra
2. slabš. gosta, tekoča zmes: namesto čiste vode teče po strugi rjava, umazana žlabudra
3. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: poti so razmočene, povsod je sama žlabudra

SSKJ²

žlabudránje -a s (ȃ)
glagolnik od žlabudrati: nerazumljivo, pijano žlabudranje / dolgočasili so se ob govornikovem žlabudranju

SSKJ²

žlabudráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.
1. hitro in nerazločno govoriti: ni razumel, kaj so žlabudrali tujci
2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: dekleta so celo pot veselo žlabudrala / ne vem, zakaj žlabudra to, kar že vsi vedo govori, pripoveduje
● ekspr. voda v strugi žlabudra žlobudra, klokota

SSKJ²

žlabudràv -áva -o prid. (ȁ á)
ekspr. ki (rad) govori mnogo in nepomembne stvari: žlabudrav človek; fant je precej žlabudrav

SSKJ²

žláhčič -a m (ȃ)
zastar. plemič, zlasti nižji: žlahčič z manjšim posestvom / poljski žlahčič šlahčič

SSKJ²

žláhta -e ž (ȃ)
1. pog. sorodstvo, sorodniki: povabiti vso žlahto; bogata, vplivna žlahta; oni so naša daljna žlahta / stanovati pri žlahti; žlahta po očetovi strani
2. zastar. plemstvo: gradovi žlahte / poljska žlahta šlahta
● pog. fant je naša žlahta naš sorodnik; pog. najbrž me ne poznaš, čeprav sva žlahta sorodnika; star. nisem vedel, da je moja žlahta moj sorodnik; pog. midva sva si še nekaj v žlahti dolguješ mi še nekaj; pog. biti (si) v žlahti (s kom) v sorodstvu, sorodu; žlahta je strgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi; dober sosed je več vreden kot vsa žlahta od soseda lahko človek dobi več pomoči, ima več koristi kot od sorodnikov

SSKJ²

žlahtáti se -ám se nedov. (á ȃ)
nar. imeti s kom sorodstvene stike, odnose: z materinim bratrancem se nismo nikoli žlahtali
// imeti s kom zelo prijateljske, zaupne odnose: v zadnjem času se družini zelo žlahtata

SSKJ²

žláhten -tna -o prid., žláhtnejši (á)
1. knjiž. plemenit, izbran: žlahten človek, mislec / žlahten značaj; biti žlahtnega srca / žlahtni cilji; žlahtne misli / žlahten okus kave / žlahtno vino / žlahtni komedijant od 1992 igralec, ki na festivalu Dnevi komedije dobi nagrado za najboljšo komično vlogo
2. agr. ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti: žlahtne sorte jablan; cepiti žlahtno vrtnico na šipek
3. star. plemenit, plemiški: žlahten rod / biti žlahtnega porekla, stanu / žlahtna gospa; v bitki je padlo veliko žlahtne gospode
● žlahtni kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit; drag(i) kamen; ekspr. piti žlahtno kapljico vino
♦ agr. žlahtna plesen plesen, ki se uporablja pri izdelovanju nekaterih mehkih, poltrdih sirov; kem. žlahtni plini plini, ki se redko ali sploh ne spajajo z drugimi elementi; metal. žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; teh. žlahtno jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; plemenito jeklo; vrtn. žlahtna anemona okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti, Anemone coronaria; žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum

žláhtno

prisl.:

žlahtno dišeča roža

sam.: popiti kaj žlahtnega

občutek za žlahtno v človeku

SSKJ²

žlahtíti -ím dov. (ī í)
knjiž. plemenititi: žlahtiti duha z branjem dobrih knjig

SSKJ²

žláhtnica -e ž (ȃ)
1. pog. sorodnica: gospodinji mu neka žlahtnica; pomagati svoji žlahtnici
2. star. plemkinja: žlahtnice z dvora

SSKJ²

žláhtnič -a m (ȃ)
star. plemič: podeželski žlahtnič; žlahtniči in meščani

SSKJ²

žláhtnik -a m (ȃ)
1. pog. sorodnik: on je moj žlahtnik
2. star. plemič: žlahtniki in dvorjani

SSKJ²

žlahtnína -e ž (ī)
1. agr. trta z navadno petdelnimi listi, srednje velikimi grozdi in jagodami rdeče ali rumeno zelene barve: zasaditi žlahtnino / bela z rumeno zelenimi, rdeča žlahtnina z rdečimi grozdi
// belo vino iz grozdja te trte: piti žlahtnino
2. knjiž., ekspr. izbrana, kakovostna pijača, zlasti vino: vi svojo kislico dražje prodajate kot jaz žlahtnino; napolniti kozarce z žlahtnino
● star. skrinja, polna žlahtnin dragocenosti

SSKJ²

žlahtnítelj -a m (ȋ)
agr. kdor se poklicno ukvarja z žlahtnjenjem rastlin: žlahtnitelji so vzgojili novo vrsto hmelja; žlahtnitelj trajnic

SSKJ²

žlahtníti -ím nedov. (ī í)
1. agr. izboljševati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom: žlahtniti koruzo / domačo trto žlahtniti s tujo
2. knjiž. plemenititi: žlahtniti duha z umetnostjo

SSKJ²

žlahtnjênje -a s (é)
glagolnik od žlahtniti: žlahtnjenje koruze / žlahtnjenje duha

SSKJ²

žláhtnost -i ž (á)
knjiž. plemenitost, izbranost: žlahtnost značaja / vino po žlahtnosti ne zaostaja za drugimi svoje vrste; žlahtnost tkanine

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žláhtovec -vca m (ȃ)
nar. sorodnik: na kmetiji mu pomaga njegov žlahtovec

SSKJ²

žlájdra -e ž (ȃ)
nar. veriga za spenjanje ročic pri vozu, za zaviranje voza: zategniti žlajdro / speti hlode z žlajdro

SSKJ²

žlàk žláka m (ȁ á)
1. zastar. poškodba, rana (od udarca): imeti žlak na nogi; žlak s sekiro / smrtni žlak
2. nar. vzhodno spodnji, nasuti rob zlasti vinograda: trgatev so začeli na žlaku, končali pa na sepu
3. nar. tolminsko veža: stopiti v žlak
● star. božji žlak ga je zadel (možganska) kap; star. napiti se, spreti se na (vse) božje, mile, mrtve žlake zelo

SSKJ²

žlámbor -a in -ja m (á)
1. star. votlina v deblu; duplina, duplo: polhi se skrivajo v žlamborih; bukov žlambor / drevesni žlambor
2. alp. plitev žleb v pobočju: alpinist pleza po žlamboru / skalni žlambor

SSKJ²

žlámborast in žlámborjast -a -o prid. (á)
star. ki ima duplino, duplo; duplast: žlamborasto drevo

SSKJ²

žlampáti -ám nedov. (á ȃ)
1. hlastno zajemati kaj redkega, tekočega z gobcem: kobila, svinja je žlampala; žlampati pomije; žlampati iz vedra
2. nizko hlastno, v velikih požirkih piti: ulegel se je ob potoček in žlampal; žlampati vodo / žlampati pivo, vino / po ženini smrti ni več pil, ampak žlampal pil alkoholne pijače v velikih količinah; celo popoldne sta žlampala po gostilnah

SSKJ²

žlávsa -e ž (ȃ) nar.
1. vodén, shojen sneg; plundra: hoditi po žlavsi; žlavsa na cesti
2. slaba jed, navadno redka: pojedli so nekaj tople koruzne žlavse

SSKJ²

žléb -a tudi -á tudi -ú m, mn. žlebôvi tudi žlébi (ẹ̑)
1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb
// strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb
// podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka
// podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici
// kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb
2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb
3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni
// večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke
4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri / žlebovi kolesnic
♦ agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir

SSKJ²

žlebák -a m (á)
žlebnjak: streha, krita z žlebaki

SSKJ²

žlébast -a -o prid. (ẹ̑)
po obliki podoben žlebu: žlebasta strešna opeka / žlebasta vdolbina v deski / vzpenjati se po žlebasti grapi
// ki ima žleb, žlebove: žlebast steber / žlebasto kolesce

SSKJ²

žlebàt -áta -o prid. (ȁ ā)
ki ima žlebove: žlebati stebri; žlebata površina

SSKJ²

žlében -bna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na žleb: žlebna dolžina / žlebni kavlji; žlebna pločevina

SSKJ²

žlebìč -íča m (ȉ í)
manjšalnica od žleb: deževnica odteka po žlebiču / ukriviti jezik v žlebič / izdolbsti žlebič; žlebiči na stebru; smuči z žlebiči na drsni strani
♦ geogr. zaradi delovanja vode nastala podolgovata vdolbina na nagnjeni kraški skalni površini

SSKJ²

žlebíčast -a -o prid. (í)
po obliki podoben žlebiču: žlebičast urez na deski; draperija z žlebičastimi gubami
// ki ima žlebič, žlebiče: žlebičasta cev / žlebičasto kolesce
♦ les. žlebičasto dleto žlebilo

SSKJ²

žlebíček -čka m (ȋ)
manjšalnica od žleb(ič): po lesenem žlebičku je odtekala deževnica / delati žlebičke z dletom / žlebički pepelnika; žlebički na gramofonski plošči

SSKJ²

žlebíčiti -im nedov. (í ȋ)
geogr. povzročati, da nastajajo na kraških skalnih površinah žlebiči: voda žlebiči skale

SSKJ²

žlebíčje -a s (ȋ)
geogr. več žlebičev, žlebiči: voda je razčlenila skalo v žlebičje

SSKJ²

žlebíčkanje -a s (ȋ)
agr. cepljenje, pri katerem se prirezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage: žlebičkanje in sedlanje

SSKJ²

žlebílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žlebljenje: žlebilna globina / žlebilni nož; žlebilno orodje

SSKJ²

žlebílnik -a m (ȋ)
metal. naprava za žlebljenje zvarnih robov pri varjenju: žlebiti z žlebilnikom / plamenski žlebilnik

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žlebílo -a s (í)
orodje za žlebljenje: uporabljati žlebila; rezilo žlebila; žlebilo in dolbilo

SSKJ²

žlebína -e ž (í)
star. žlebasta vdolbina: žlebine stebra / podirati drevje na dnu žlebine

SSKJ²

žlébiti -im, tudi žlebíti -ím nedov. (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
delati v kaj žleb, žlebove: žlebiti doge, les; žlebiti z žlebilom

žlébljen

-a -o tudi žlebljèn -êna -o:

žlebljena cev puške

SSKJ²

žlébljenje tudi žlebljênje -a s (ẹ̄; é)
glagolnik od žlebiti: žlebljenje desk
♦ papir. žlebljenje kartona, lepenke vtiskovanje plitvih žlebov v karton, lepenko, da se omogoči upognitev, prepognitev, zlasti pri oblikovanju embalaže

SSKJ²

žlébnik1 -a m (ẹ̑)
1. nar. (strešni) žleb: pritrditi žlebnik pod kap; pocinkan žlebnik
2. obrt. skobljič za delanje žlebov: žlebiti z žlebnikom; rezilo žlebnika

SSKJ²

žlebník2 tudi žlébnik -a m (í; ẹ̑)
žlebnjak: korci in žlebniki

SSKJ²

žlebnják -a m (á)
žlebasta strešna opeka: prekrivati streho z žlebnjaki; žlebnjaki in slemenjaki

SSKJ²

žlebovít -a -o prid. (ȋ)
poln žlebov: žlebovito skalovje

SSKJ²

žlebôvje -a s (ȏ)
več žlebov, žlebovi: voda odteka po žlebovju / skala z globoko izdolbenim žlebovjem

SSKJ²

žléd -a m (ẹ̑)
ledena obloga na drevju, električnih vodih, skalovju: žled je v gozdu povzročil veliko škodo in potrgal žice daljnovoda; voda talečega se snega na skalah se je čez noč spremenila v žled

SSKJ²

žlédnat -a -o prid. (ẹ̑)
pokrit z žledom: žlednato drevje

SSKJ²

žlèht -- prid. (ȅ)
nižje pog. hudoben, zloben: žleht človek; ne bodi žleht / žleht otroci / ima žleht jezik

žlèht

prisl., zastar.

slabo,

hudo:

žleht se mu godi, mu gre

SSKJ²

žléhten -tna -o prid. (ẹ̑)
nar. hudoben, zloben: žlehten človek; ne bodi žlehten

SSKJ²

žlehtnôba -e ž (ó) nižje pog.
1. hudobnost, zlobnost: nenadoma ga je prijela žlehtnoba; ne zamerimo jim žlehtnobe
2. hudoben, zloben človek: ona je prava žlehtnoba

SSKJ²

žlémati -am nedov. (ẹ̑)
nar. odstranjevati sluznico s črev za klobase: prati in žlemati čreva

SSKJ²

žlémprga -e ž (ẹ́)
nar. priprava za zapiranje odprtine v podu, stropu, odpirajoča se navadno navzgor; loputa, poklopna vrata: žlemprga mu je padla na glavo; dvigniti žlemprgo v stropu

SSKJ²

žléviti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nar.
1. žvečiti, žuliti: žleviti kruh / žleviti tobak
2. piti: žleviti vino

SSKJ²

žléza -e ž (ẹ́)
1. organ, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleze izločajo slino, sluz, znoj; motnje v delovanju žlez; izloček žleze / kožne žleze; parna žleza
♦ anat. endokrina žleza ali žleza z notranjim izločanjem ki izloča neposredno v kri ali mezgo; lojna žleza lojnica; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; nadledvična žleza; prebavne žleze ki izločajo prebavne sokove; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; sluzna žleza; ščitna žleza ščitnica; biol. spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; bot. nektarne, smolne žleze; zool. črnilna žleza ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino; podjezična žleza pri nekaterih pticah, ki izloča slino za lepljenje gnezda; smradna žleza smradnica; trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja
2. zastar. sluz2: iz kože se izloča žleza

SSKJ²

žlézast -a -o prid.(ẹ́)
ki ima žleze: žlezasta sluznica / steblo rastline je zelo žlezasto

žlézasto

prisl.:

žlezasto dlakavi listi

SSKJ²

žlézav -a -o prid. (ẹ́)
žlezast: žlezavi listi rastline
♦ bot. žlezava nedotika rastlina z rdečimi, dolgopecljatimi cveti v grozdih in glavičastimi žlezami na pecljih spodnjih listov, Impatiens glandulifera

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žlézen -zna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na žlezo: žlezno tkivo
♦ anat. žlezno izvodilo

SSKJ²

žlézica -e ž (ẹ́)
nav. ekspr. manjšalnica od žleza: izloček žlezice

SSKJ²

žléznica -e ž (ẹ̑)
zool. celica, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleznice krastače

SSKJ²

žlézovnik -a m (ẹ́)
zool. del ptičjega želodca s tanko sluznično steno: žlezovnik in mlinček

SSKJ²

žlíca -e ž (í)
1. priprava iz daljšega ročaja in ovalnega vbočenega dela za dajanje v usta, zajemanje zlasti tekočih jedi: jesti, zajemati z žlico; lesena, nerjavna, srebrna žlica / od presenečenja mu je žlica padla iz rok; odložiti žlico prenehati jesti; vzeti žlico v roko začeti jesti / desertna žlica / jedilna žlica
2. navadno z rodilnikom količina, ki se lahko naenkrat zajame s to pripravo: dodati omaki žlico smetane / polna, zravnana, zvrhana žlica moke / dajati zdravilo po žlicah
3. priprava z rahlo vboklino za obuvanje čevljev: obuvati tesne čevlje z žlico / obuvalna žlica; žlica za čevlje
● ekspr. žlica mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. šteti komu žlice paziti, da ne bi kdo veliko pojedel; ekspr. nasititi koga s prazno žlico odpraviti koga s praznimi obljubami; ekspr. pri poslih je zajemal s preveliko žlico si je preveč prilaščal; knjiž. roditi se s srebrno žlico v ustih biti od rojstva premožen; ekspr. že dolgo ni imel tople žlice v ustih ni nič toplega jedel; z veliko žlico ekspr. dajati komu z veliko žlico veliko, radodarno dajati; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; ekspr. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; ekspr. zajemati življenje z veliko žlico zelo intenzivno živeti; zidarska žlica orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži; star. dajati komu skledo in žlico dajati komu hrano
♦ metal. livarska žlica orodje za oblikovanje form; teh. žlica žlici podoben vbočen del bagra za zajemanje, premeščanje materiala

SSKJ²

žlíčar -ja m (ȋ)
izdelovalec lesenih žlic in podobnih lesenih izdelkov: žličarji in rešetarji
♦ teh. bager, ki z žlici podobnim vbočenim delom od spodaj zajema material

SSKJ²

žlíčarica -e ž (ȋ)
zool. raca z močnim, na koncu v obliki žlice razširjenim kljunom, Anas clypeata: samec, samica žličarice / raca žličarica

SSKJ²

žlíčarka -e ž (ȋ)
zool. močvirska ptica selivka z belim perjem in na koncu v obliki žlice razširjenim kljunom, Platalea leucorodia: žličarke in plevice / navadna, siva žličarka

SSKJ²

žlíčarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žličarje ali žličarstvo: žličarska obrt / žličarski mojster

SSKJ²

žlíčarstvo -a s (ȋ)
žličarska obrt: žličarstvo in rešetarstvo

SSKJ²

žlíčast -a -o prid. (í)
podoben žlici: ptica z žličastim kljunom / žličasta vdolbina

SSKJ²

žlíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žlico: žličen ročaj
♦ teh. žlični bager bager, ki z žlici podobnim vbočenim delom od spodaj zajema material

SSKJ²

žlíčica -e ž (í)
žlička: z žličico pomešati kavo v skodelici / dajati zdravilo po žličici / žličica moke / bolečine v žličici

SSKJ²

žlíčka -e ž (í)
1. manjšalnica od žlica: odložiti žličko na krožnik poleg skodelice; z žličko pomešati čaj v kozarcu / čajna, desertna, kavna žlička; žlička za kompot, sladoled / hraniti otroka po žlički / piti kaj po žličkah; dodati jedi žličko soli
2. anat. zgornji del trebuha nad popkom pod prsnico in med rebrnima lokoma: čutiti bolečine, pritisk v žlički

SSKJ²

žlíčnik -a m (ȋ)
1. nav. mn., gastr. jed, oblikovana z odvzemanjem navadno močnate mase z žlico: iz zmesi jajc, skute in zdroba narediti žličnike; zakuhati žličnike v juho / vodni, vranični, zdrobovi žličniki; snežni žličniki iz snega; solnograški žličniki na maslu pečeni za pest veliki iz rahle zmesi jajc, sladkorja, moke, ki se jedo vroči
2. etn. posoda za shranjevanje lesenih žlic, navadno pritrjena na steni: vzeti žlico iz žličnika; sklednik in žličnik

SSKJ²

žlíčnjak -a m (ȋ)
etn. posoda za shranjevanje lesenih žlic, navadno pritrjena na steni: dati žlice v žličnjak

SSKJ²

žlíkrof -a m (ī)
nav. mn., gastr. kuhana jed iz testa, napolnjena z nadevom: postreči z žlikrofi; skleda žlikrofov / idrijski žlikrofi

SSKJ²

žlíndra -e ž (ȋ)
1. raztopina oksidov, ki nastane pri taljenju rud in rafiniranju kovin: iztekanje žlindre iz plavža
♦ agr. Tomaževa žlindra in tomaževa žlindra fosfatno umetno gnojilo iz zmlete žlindre; Thomasov fosfat; metal. kisla žlindra ki vsebuje mnogo kremena; plavžna žlindra ki nastaja pri taljenju rude v plavžu; lovilnik žlindre; teh. granulirana žlindra
2. pepel, ki se pri gorenju premoga nekoliko stali: nabiranje žlindre na rešetki v peči
3. gošča, ostanki v pipi (za kajenje): postrgati žlindro iz pipe / tobakova žlindra

SSKJ²

žlíndrast -a -o prid. (ȋ)
ki vsebuje žlindro: žlindrasta gmota / ekspr. izpljunil je žlindrasto slino
// pokrit z žlindro: žlindrast ulitek

SSKJ²

žlíndrati -am nedov. (ȋ)
metal. povzročati, da se določene sestavine rude in dodatkov spremenijo v žlindro: žlindrati nečistoče

žlíndrati se

spreminjati se v žlindro:

pepel v peči se žlindra

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žlíndrin -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žlindro: žlindrine sestavine
♦ metal. žlindrina nasedlina; teh. žlindrina volna vlakna iz žlindre

SSKJ²

žlínkrof -a m (ī)
nav. mn., gastr. žlikrof: zakuhati žlinkrofe v juho / idrijski žlinkrofi

SSKJ²

žlobódra -e ž (ọ̑)
ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: poti so prekrite z žlobodro / hodili so po žlobodri snega in zemlje gosti, tekoči zmesi

SSKJ²

žlobúdra -e ž (ȗ)
1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: ne zmeni se za to žlobudro; on je prava žlobudra
2. slabš. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: vpili so v žlobudri, ki jo je komaj razumel / ta jezik je zame prava žlobudra
3. slabš. gosta, tekoča zmes: jama je bila polna glinaste žlobudre / izbruhana žlobudra
4. slaba pijača; čobodra: ponujali so jim rjavo žlobudro, ki ji pravijo kava
5. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po žlobudri

SSKJ²

žlobudráč -a m (á)
slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: želel se je znebiti tega žlobudrača

SSKJ²

žlobudránje -a s (ȃ)
glagolnik od žlobudrati: žlobudranje tujcev / žlobudranje žensk pri vodnjaku / žlobudranje deževnice po žlebovih

SSKJ²

žlobúdrast -a -o prid. (ȗ)
ekspr. plundrast: sneg je kopnel in steze so se spreminjale v žlobudraste jarke

SSKJ²

žlobudráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.
1. hitro in nerazločno govoriti: opotekal se je in nekaj žlobudral; ne vem, o čem žlobudrajo / žlobudrati po arabsko, v ljubljanščini
2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: sploh ne zna biti tiho, kar naprej žlobudra; žlobudrala sta o vsakdanjih stvareh
// slabš. govoriti, klepetati: najbrž je spet žlobudrala, zato ni nič slišala
3. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: otrok v prvih mesecih žlobudra; žlobudrati v sanjah / ptice so žlobudrale
4. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju čez kako oviro: izvirek žlobudra; voda žlobudra v žlebovih
// dajati temu podobne glasove: klopotci žlobudrajo v vinogradih / kotel nad ognjiščem že žlobudra voda v njem je že začela vreti

žlobudrajóč

-a -e:

veselo žlobudrajoči tujci

SSKJ²

žlobudràv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr.
1. ki veliko in hitro govori: žlobudravi prodajalci na tržnici
2. ki (rad) govori mnogo in nepomembne stvari: na stopnicah ga je ustavila žlobudrava soseda; precej je žlobudrav
● ekspr. žlobudrava govorica nerazločna, nerazumljiva; ekspr. žlobudravo pripovedovanje podrobnosti gostobesedno

žlobudrávo

prisl.:

žlobudravo brati

SSKJ²

žlobudrávost -i ž (á)
ekspr. lastnost žlobudravega človeka: žlobudravost otroka / s svojo žlobudravostjo je onemogočil resen pogovor

SSKJ²

žlobudrávščina -e ž (ȃ)
1. ekspr. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: glasno branje se je zlivalo v čudno žlobudravščino; v svoji nenavadni žlobudravščini jim je skušal nekaj dopovedati
2. slabš. jezikovno mešana, nerazumljiva govorica: pogovarjali so se v nekakšni mednarodni žlobudravščini; žlobudravščina pristaniških kramarjev / potepuha sta se sporazumevala v svoji žlobudravščini latovščini

SSKJ²

žlómarica -e ž (ọ̑)
zastar. plundra: sneg se je spremenil v žlomarico

SSKJ²

žlót -í ž (ọ̑)
nar. ničvredni, malovredni ljudje: Ti, ubogi kmet, pa redi potem vso to žlot (Prežihov)

SSKJ²

žlóta1 -e ž (ọ̑) nar.
1. ničvredni, malovredni ljudje: beraška, vaška žlota
2. ljudstvo, množica: na trgu se je zbrala nezadovoljna žlota

SSKJ²

žlóta2 -e ž (ọ̑)
1. grad. rob, stik dveh strešnih ploskev, ki se nadaljujeta navzgor: s pločevino obita žlota; žlota in greben
2. rud. žarg. vsaka od cevi zračilnega voda; zračilna cev: dovajati zrak skozi žlote do čela odkopa

SSKJ²

žmáhten -tna -o prid. (á ā)
zastar. okusen1: žmahtna jed / žmahten okus vina prijeten, plemenit

SSKJ²

žmèk žméka m (ȅ ẹ́)
nar. vzhodnoštajersko lesena matica, pretaknjena skozi luknjo v tramu na vrhu stiskalnice:

SSKJ²

žmeríkati -am nedov. (ī)
mežikati: zaradi premočne svetlobe žmerikati / žmerikati v sonce / semaforji žmerikajo utripajo

SSKJ²

žmériti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) knjiž.
1. gledati z napol zaprtimi očmi: žmeriti skozi trepalnice / žmeriti na koga, v koga; žmeriti po sosedu
2. mežikati: žmeriti zaradi močne svetlobe / žmeriti z očmi / ekspr. luči žmerijo v temo / ekspr. sonce žmeri skozi mrežaste oblake

SSKJ²

žméten -tna -o prid. (ẹ̄)
nar. vzhodno težek: žmeten predmet / žmetno delo / žmetno življenje

žmétno

prisl.:

žmetno delati

žmetno živeti

/ v povedni rabi z njim je žmetno

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žmíc -a m (ȋ)
nar. vzhodno končni del biča iz vlaken lanu, konoplje, ki omogoča pokanje; pokec: bič z žmicem

SSKJ²

žmígati -am nedov. (ī)
nar. mežikati: žmigati z očmi

SSKJ²

žmígavec -vca m (ī)
pog. smerni kazalec: ob zavijanju prižgati, vključiti žmigavec; desni žmigavec

SSKJ²

žmíkati -am nedov. (ȋ)
1. ožemati: perice žmikajo perilo / žmikati sir / žmikati ustnice stiskati
// nar. vzhodno mečkati, tolči: žmikati repo, krompir za prašiče
2. dajati kratke, tleskajoče glasove: bil je premočen, v čevljih mu je žmikala voda / brezoseb. od vode mu žmika v škornjih
● star. žmikati suh kruh s težavo jesti; star. sedi v gostilni in žmika vrček piva počasi pije

SSKJ²

žmítek -tka m (ȋ)
nar. sesirjeno ali usirjeno mleko: žmitek pade na dno; premešati žmitek
// sirnina, skuta1: odcejati, ožemati žmitek / žmitek v obliki hlebca, krogle / pobrati žmitek, ki se je zgostil vrh lonca sladko skuto

SSKJ²

žmŕkati -am nedov. (ŕ ȓ)
nar. mežikati: luč ga je motila, zato je žmrkal / žmrkati z očmi

SSKJ²

žmŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
nar. mežikniti: žmrkniti z desnim očesom

SSKJ²

žmúkelj -klja m (ú) star.
1. sprimek, kepica: sprijeti se v žmukelj; žmuklji krvi, sluza; žmuklji v močniku / izpljunil je žmukelj žvečilnega tobaka
2. šop: žmukelj las; žmukelj trave

SSKJ²

žmúla -e ž (ú)
star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula
// grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule
● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek
♦ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem

SSKJ²

žmúlast -a -o prid. (ú) star.
1. poln izboklin, nabuhlin: žmulasta bukev
2. nabuhel, debel: žmulaste ustnice
♦ alp. žmulasta skala, stena skala, stena, v kateri so trebušaste izbokline; teh. žmulasti zvar rahlo odebeljen zvar, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem

SSKJ²

žmúriti -im nedov. (ú ȗ)
nar. gledati z napol zaprtimi očmi: žmuriti skozi trepalnice / žmuriti zaradi ostre svetlobe mežikati

SSKJ²

žmúrka -e ž (ȗ)
zool. guba očesne sluznice ali veznice pri nekaterih vretenčarjih: martinček zakrije, zavaruje oko z žmurko; žmurka ptic

SSKJ²

žmúrkati -am nedov. (ȗ)
nar. mežikati: žmurka, ker ga pečejo oči

SSKJ²

žnábelj -blja m (á)
nižje pog. ustnica: držati žnablje skupaj; ugrizniti se v žnabelj; spodnji žnabelj

SSKJ²

žnáblo -a s (á)
nižje pog. ustnica: imeti otečena, rdeča žnabla; brki nad žnablom

SSKJ²

žnídar -ja m (ȋ)
nižje pog. krojač: žnidar hlač, obleke še ni naredil

SSKJ²

žníderšič -a m (ȋ)
čeb. žarg. Žnideršičev panj: vzeti sat iz žnideršiča; žnideršiči in kranjiči

SSKJ²

Žníderšičev -a -o prid. (ȋ)
čeb., v zvezi Žnideršičev panj panj z enakimi satniki v plodišču in medišču, ki se odpira zadaj: dati sat v Žnideršičev panj

SSKJ²

žnóra -e ž (ọ̑)
nižje pog. vrvica: napeljati, potegniti žnoro / uniforma, obšita z žnorami
● nižje pog. vse gre kakor po žnori vse gre kakor po maslu

SSKJ²

žóga -e ž (ọ̄)
kroglast predmet, ki se pri igranju, športni igri meče, suva, odbija: žoga se odbije, poskakuje; brcniti, ujeti, vreči žogo; poditi se, teči za žogo / gumijasta žoga; napihnjena, predrta žoga; žoga iz cunj; let žoge; njegova glava je okrogla kot žoga / košarkarska, nogometna, rokometna, teniška žoga / telovadna ali terapevtska žoga velika žoga, ki se uporablja za pravilno držo pri sedenju, kot telovadni rekvizit
// šport., navadno s prilastkom podaja, udarec takega predmeta v določeno smer: domače moštvo je z dolgimi žogami doseglo premoč na igrišču; vratar je uspešno lovil visoke žoge / doseči odločilne točke s skrajševanjem žog
● šport. žarg. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati; pog. brcati žogo igrati nogomet; ekspr. otroci nabijajo žogo igrajo nogomet; publ. vratar gostujočega moštva je moral kar petkrat pobrati žogo iz mreže je dobil pet golov; publ. poriniti, poslati žogo v mrežo dati gol; ekspr. predsednik je podpredsedniku dvakrat namignil, naj uredi zadevo, a mu je ta obakrat vrnil žogo prepustil dolžnost, odgovornost za ureditev zadeve; šport. žarg. startati na prvo žogo prizadevati si jo takoj, čim prej dobiti
♦ šport. centrirati, izgubiti, podati, prestreči, servirati, voditi žogo; metati žogo iz avta; mrtva žoga ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno; rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga; sodniška žoga pri nekaterih igrah z žogo ki jo sodnik ob prekinitvi igre vzame in jo po njej spet vrne igralcem

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žóganje -a s (ọ̄)
glagolnik od žogati se: pri žoganju so se zelo razgreli; žoganje in plavanje / žoganje z besedami

SSKJ²

žógast -a -o prid. (ọ̄)
podoben žogi: žogasta oblika / ekspr. žogasta ženska zelo okrogla, debela

SSKJ²

žógati se -am se nedov. (ọ̄)
igrati se z metanjem in lovljenjem žoge: otroci se žogajo; žogati se z novo žogo
// igrati se z metanjem in lovljenjem česa sploh: žogati se s knjigami, kostanji; pren., ekspr. njihove misli so se žogale z zvezdami

SSKJ²

žógica -e ž (ọ̄)
manjšalnica od žoga: loviti, metati žogico; igrati se z žogico; celuloidna, kosmata, volnasta žogica / namiznoteniška, pog. pingpong žogica; žogica za golf, tenis / rezati, vračati, zabijati žogice
● ekspr. čebljajoče žogice so se valile okrog koklje piščeta; ekspr. biti žogica v sporu med nasprotnikoma oseba ali predmet, ki se zavrača in pošilja nazaj k nasprotniku

SSKJ²

žogobŕc -a m (ȓ) šalj.
1. nogometaš: biti vnet žogobrc
2. nogomet: gledati, igrati žogobrc

SSKJ²

žóhar -ja m (ọ̄)
nar. ščurek: zatirati žoharje; stenice in žoharji; gledajo me kakor črnega žoharja v skledi neprijazno, sovražno; čepeti, skrivati se kakor žohar v luknji

SSKJ²

žokálnik tudi žókalnik -a [žokau̯nik, prva oblika tudi žokalnik] m (ȃ; ọ́)
nar. tolkač, mešalo: mešati, tlačiti z žokalnikom
● mlinarski žokalnik nekdaj kol za tlačenje moke v vrečo

SSKJ²

žókati -am nedov. (ọ́ ọ̄)
nar. dregati, suvati: žokati s palico v seno, sneg / žokati koga, da bi se zbudil / živina se žoka se bode

SSKJ²

žókniti -em dov. (ọ́ ọ̑)
nar. dregniti, suniti: žokniti s palico v seno / počakali so ga v temi in ga žoknili sunili, zabodli

SSKJ²

žôlca tudi žólica -e [prva oblika žou̯ca] ž (ȏ; ọ̑)
polprozorna, poltrda jed iz kuhanih svinjskih parkljev, glave: jesti, rezati žolco; skleda žolce; trese se kot žolca / kuhati žolco
// temu podobna snov: zvarek se je hitro strdil v žolco; iz mleka se je naredila zdrizasta žolca

SSKJ²

žôlč -a [žou̯č] m (ȏ)
1. grenka, zelenkasto rumena tekočina, ki jo izločajo jetra: bruhati žolč; preiskava žolča; sestavine žolča; okus po žolču; grenek kot žolč
2. ekspr. jeza, togota: žolč mu je prekipel, zavrel; izbruh žolča; bled od žolča / vsi so občutili njegov žolč / brez žolča, z žolčem v srcu misliti na koga
// strastno, popadljivo sovraštvo: kritika, polna žolča / z žolčem kaj pripomniti
● žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja; ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; ekspr. zlivati žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati

SSKJ²

žôlčast1 -a -o [žou̯čast] prid. (ȏ)
podoben žolču: žolčasta tekočina / žolčast okus
♦ bot. žolčasti goban neužitna goba s svetlo rjavim klobukom in rožnato trosovnico, Tylopilus felleus

SSKJ²

žôlčast2 tudi žóličast -a -o [prva oblika žou̯čast] prid. (ȏ; ọ̑)
podoben žolci: gosta žolčasta jed

SSKJ²

žôlčen -čna -o [žou̯čən] prid. (ȏ)
1. nanašajoč se na žolč: žolčne snovi / žolčni napad / žolčna preiskava
♦ med. žolčni kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v žolču; žolčne kisline kisline, ki so v žolču; žolčna barvila snovi, ki dajejo barvo žolču
2. ekspr. jezljiv, togotljiv: žolčen človek; po naravi je zelo žolčen / žolčen glas
// strastno, popadljivo sovražen: biti žolčen zaradi česa / žolčni očitki; žolčen pogovor, prepir; žolčna kritika, razprava

žôlčno

prisl.:

žolčno govoriti, pisati

žolčno rumene oči

SSKJ²

žolčevòd -óda [žou̯čevod-] m (ȍ ọ́)
anat. cev, ki odvaja žolč iz jeter in žolčnika v dvanajstnik: zamašitev žolčevoda

SSKJ²

žolčljív -a -o [žou̯čljiv-] prid. (ī í)
ekspr. jezljiv, togotljiv: po naravi je zelo žolčljiv / človek žolčljivega videza
// strastno, popadljivo sovražen: pisec kritike je preveč žolčljiv / žolčljiv ton polemike; žolčljive besede; žolčljiva ironija

žolčljívo

prisl.:

žolčljivo reči

SSKJ²

žôlčnik -a [žou̯čnik] m (ȏ)
anat. organ, v katerem se zbira in zgošča žolč: vnetje žolčnika

SSKJ²

žôlčnost -i [žou̯čnost] ž (ȏ)
ekspr. jezljivost, togotljivost: ni mogel obvladati svoje žolčnosti / žolčnost glasu
// strastna, popadljiva sovražnost: žolčnost besed / z žolčnostjo vprašati

SSKJ²

žôld -a [žou̯d-] m (ȏ)
zastar. vojaška služba: nabirati fante za žold / iti v žold iti k vojakom
● star. dobivati majhen žold plačilo, plačo

SSKJ²

žolica ipd. gl. žolca ipd.

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žôlna -e [žou̯na] ž (ó)
1. ptica z močnim dletastim kljunom in nogami, prilagojenimi za plezanje po deblu: žolna tolče, trka s kljunom; pije kot žolna zelo dosti, pogosto
♦ zool. črna žolna večja črna ptica z rdečo liso na glavi, Dryocopus martius; siva žolna pivka; zelena žolna zelena ptica s široko črno progo pod kljunom, Picus viridis
2. naprava, ki z oddajanjem ali s sprejemanjem radijskih signalov omogoča določanje položaja zasutega, ki jo nosi, v snežnem plazu: žolna je za tiste, ki se pozimi gibljejo v gorah, življenjsko pomembna / lavinska, plazovna žolna
3. ekspr. kdor dosti, pogosto pije: on je prava žolna / kot psovka ti žolna pijana

SSKJ²

žolnír -ja [žou̯nir] m (í) star.
1. vojak: žolnirji so zavzeli grad / iti k žolnirjem; vzeti koga v žolnirje / upor žolnirjev zaradi prenizke plače najemniških vojakov
2. inženir geodezije, zemljemerec: žolnir je izmeril zemljišče / rudniški žolnir
// inženir sploh: načrt je naredil žolnir

SSKJ²

žolnírski -a -o [žou̯nirski] prid. (í)
star. vojaški: žolnirski stan / žolnirska pesem

SSKJ²

žôlt -a -o [žou̯t] prid. (ȏ)
star. rumen2: žolt regratov cvet; žvepleno žolt; črno-žolta zastava / žolta barva / žolti cekini / žolta svetloba; žolto vino / žolt bolnikov obraz
● slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska

žôlto

prisl.:

žolto pobarvane stene

/ piše se narazen ali skupaj: žolto pikast ali žoltopikast; žolto rjav

SSKJ²

žoltéti -ím [žou̯teti] nedov. (ẹ́ í) star.
1. rumeneti: klasje, listje žolti / koža mu je začela žolteti
2. rumeno se odražati, kazati: med skalami je žoltela trava

SSKJ²

žoltíca -e [žou̯tica] ž (í) zastar.
1. zlatenica: zboleti za žoltico
2. strnad: v gozdu se oglaša žoltica

SSKJ²

žoltína -e [žou̯tina] ž (í)
star. rumenina: žoltina jesenskega listja / žoltina las

SSKJ²

žôltkast -a -o [žou̯tkast] prid. (ȏ)
star. rumenkast: žoltkasto listje / žoltkasta barva / žoltkast obraz

SSKJ²

žolto...1 [žou̯to] prvi del zloženk, star.
rumeno...1: žoltokljun, žoltokožec

SSKJ²

žolto...2 [žou̯to] prvi del zloženk, kakor žoltopikast, žoltorjav, ipd., gl. žolt

SSKJ²

žoltokljún -a -o [žou̯tokljun] prid. (ȗ)
star. rumenokljun: žoltokljun ptič
● star. žoltokljun fant mlad, neizkušen

SSKJ²

žoltoplàz in žoltopláz -áza [žou̯toplaz-] m (ȁ á; ȃ)
zool. večji kuščar z ostanki zakrnelih zadnjih nog, Ophisaurus apodus: žoltoplaz se skriva med kamenjem

SSKJ²

žoltopôlt -a -o [žou̯topou̯t] prid. (ȏ ō)
star. rumenopolt: žoltopolti ljudje

SSKJ²

žoltovína -e [žou̯tovina] ž (í)
bot. rastlina z golimi ali le po robu dlakavimi listi in rumenimi metuljastimi cveti v socvetjih; barvilna košeničica: z žoltovino porasel travnik

SSKJ²

žonglêr -ja m (ȇ)
1. kdor zna z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak navadno več predmetov in jih loviti: nastop znanega žonglerja s kiji, krožniki; igra se z ljudmi kakor žongler z žogami; pren. besedni žongler
2. lit., v francoskem okolju, v srednjem veku pevec, igralec in akrobat, ki nastopa po sejmih, plemiških dvorcih: potujoči pevci in žonglerji

SSKJ²

žonglêrski -a -o prid.(ȇ)
nanašajoč se na žonglerje ali žonglerstvo: žonglerska predstava / žonglerska spretnost

žonglêrsko

prisl.:

žonglersko loviti ravnotežje

SSKJ²

žonglêrstvo -a s (ȇ)
žonglerska spretnost: obvladovati žonglerstvo / ukvarjati se z žonglerstvom; pren. miselno, retorično žonglerstvo

SSKJ²

žonglíranje -a s (ȋ)
glagolnik od žonglirati: spretno žongliranje s krožniki / žongliranje z ljudmi / žongliranje z besedami, s pojmi

SSKJ²

žonglírati -am nedov. (ȋ)
1. z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak več predmetov in jih loviti: vrvohodec je stoje na eni nogi še žongliral; žonglirati s krožniki, z žogami
2. ekspr., v zvezi s s, z spretno ravnati s čim: natakar je žongliral s kozarci / žonglirati z ljudmi; pren. žonglirati z besedami, s podatki

žonglirajóč

-a -e:

žonglirajoč z izrazi dokazovati

SSKJ²

žónta -e ž (ọ̑)
nar. z vodo zalite skisane vinske tropine: kisati repo v žonti
// tropine: iz žonte kuhati žganje / zabeliti žgance z žonto
● nar. piti žonto vino iz z vodo zalitih vinskih tropin
♦ gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žórgati -am nedov. (ọ̑)
nar. vzhodno cmokati, čofotati: v slabih čevljih ji je žorgala voda

žorgajóč

-a -e:

žorgajoča brozga

SSKJ²

žoržét -a m (ẹ̑)
krep, ki ima v osnovi in votku zelo sukano prejo, tekst. krepžoržet: obleka in črnega žoržeta / svileni, volneni žoržet

SSKJ²

žŕd -í ž (ȓ)
dolg, debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na vrh s senom, snopi naloženega voza in na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen: oviti, privezati žrd z verigo, vrvjo; dolg, suh, visok kakor žrd

SSKJ²

žrdána -e ž (ȃ)
nar. užitna goba z oranžnim klobukom in rumenkastim betom; karželj: zaščitena žrdana

SSKJ²

žŕdast -a -o prid. (r̄)
ekspr. velik in suh: človek žrdaste postave

SSKJ²

žréb -a m (ẹ̑)
določeno dejanje, s katerim se naključno izbira med več enakovrednimi možnostmi: žreb naj določi, odloči vrstni red; za pravilno rešitev križanke bo žreb razdelil več nagrad; žreb je zadel njega; določiti, izbrati z žrebom
// predmet, s katerim se uresničuje tako dejanje: potegniti, vreči žreb

SSKJ²

žrébanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od žrebati: žrebanje dobitnikov nagradne igre; objaviti izide žrebanja; z žrebanjem razdeliti nagrade / žrebanje srečk, vstopnic / nagradno, novoletno žrebanje
♦ šport. žrebanje parov za finale

SSKJ²

žrébati -am nedov. (ẹ̄)
določati z žrebom: žrebati dobitnike; žrebati, kdo bo izpolnil ukaz / žrebati dobitke, nagrade; žrebati med pravilnimi rešitvami; žrebati za plen

SSKJ²

žrebčárna -e ž (ȃ)
kraj, prostor za vzrejo žrebcev: hrzanje žrebcev v žrebčarni; kobilarna in žrebčarna / ustanoviti žrebčarno

SSKJ²

žrébček -čka m (ẹ́)
1. manjšalnica od žrebec: na tekmi sta nastopila dva žrebčka
2. ekspr. kobilji mladič moškega spola; žrebiček: kobila ima žrebčka

SSKJ²

žrebè -éta s (ȅ ẹ́)
kobilji mladič: odstaviti, povreči žrebe; skakati kakor žrebe

SSKJ²

žrébec -bca m (ẹ́)
1. odrasel samec konja: vpreči, zajahati žrebca; rezgetanje žrebcev
♦ vet. arabski žrebec; plemenski žrebec
2. ekspr. mlad, postaven, poželjiv moški: fant je pravi žrebec

SSKJ²

žrében1 -bna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na žreb ali žrebanje: žrebni izid / žrebni listek / žrebna komisija

SSKJ²

žrében2 -bna -o prid. (ẹ̑)
1. v zvezi s kobila brej: kobila je že dva meseca žrebna
2. ki ima žrebe: žrebna kobila

SSKJ²

žrebétek -tka m (ẹ̑)
nar. žrebiček: kobila ima žrebetka

SSKJ²

žrebéten -tna -o prid. (ẹ̑)
ki ima žrebe: žrebetna kobila

SSKJ²

žrebetíti -ím nedov. in dov. (ī í)
nav. 3. os. roditi, povreči žrebe: kobila je že trikrat žrebetila

SSKJ²

žrebíca -e ž (í)
1. samica konja od prvega leta starosti do prve žrebitve: zapreči žrebico; rezgetanje žrebic
2. ekspr. mlada, postavna, poželjiva ženska: ta ženska je žrebica

SSKJ²

žrebíček -čka m (ȋ)
1. manjšalnica od žrebe: kobila je povrgla žrebička; skače kot žrebiček
2. kobilji mladič moškega spola: žrebiček in žrebička

SSKJ²

žrebíčka -e ž (í)
1. manjšalnica od žrebica: žrebička je breja
2. kobilji mladič ženskega spola: kobila je povrgla žrebičko

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žrebíti -ím nedov. in dov. (ī í)
nav. 3. os. roditi, povreči žrebe: kobila je že večkrat žrebila

SSKJ²

žréc -a m (ẹ̑)
knjiž. svečenik: žrec polaga darove na žrtvenik; za ogenj v svetišču so skrbeli žreci / veliki žrec / poganski žreci
// vrač, vedež: žreci so z zagovori odganjali bolezni in duhove; žrec prerokuje iz drobovine ubite živali; pren. žreci znanosti

SSKJ²

žrêlce -a s (ē)
manjšalnica od žrelo: odprla je usta, da se je videlo rožnato žrelce / ognjeniško žrelce / žrelce pri panju
♦ teh. vdolbina, ki nastane pri talilnem varjenju na koncu zvara

SSKJ²

žrêlen -lna -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na žrelo: žrelno mišičje / žrelna votlina / žrelno vnetje
♦ metal. žrelni plin plavžni plin

SSKJ²

žrêlnica -e ž (ȇ)
anat. limfni organ v nosnem delu žrela: otekla, povečana žrelnica; kronično vnetje žrelnice

SSKJ²

žrêlo -a s (é)
1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
// usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali
3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
// široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom
4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
♦ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astron. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni

SSKJ²

žréti žrèm nedov., žŕl (ẹ́ ȅ)
1. ekspr. hlastno jesti: krave žrejo deteljo; eden od mladičev je zbolel in nehal žreti; pujski radi žrejo
// nizko jesti sploh, zlasti pretirano: kar sam to žri; žreti na tuj račun; žre kot volk / žreti tablete proti glavobolu jemati, uživati
// pog., v zvezi z ga veliko piti (alkoholne pijače): kadar je slabe volje, ga žre; cel teden smo ga žrli
2. ekspr. z grizenjem uničevati: gosenice žrejo zelje / bolhe, uši so ga žrle pikale
// uničevati: rak žre njegov organizem / jetika ga žre zaradi jetike vse bolj hujša / ogenj žre že streho / vojna žre ljudi
3. ekspr. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati: rja žre železo / ličilo žre kožo
// s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: valovi žrejo skale; voda žre strugo
4. ekspr. vznemirjati, mučiti: skrb, žalost ga žre; kaj te tako žre; nikar se tako ne žri, vse se bo uredilo
5. pog. s pretiranimi zahtevami povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: žena ga neprestano žre; nehaj me še ti žreti
6. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: ta avtomobil žre veliko bencina; gradnja žre na tone cementa; lokomotiva žre veliko premoga
// zmanjševati količino česa: obresti žrejo njegovo premoženje / tožarjenje žre grunt
● ekspr. žreti knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. žreti komu živce duševno koga uničevati; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše

žréti se

pog.

prepirati se, prerekati se:

sosedje se žrejo zaradi meje

še včeraj so se žrli, danes so pa že prijatelji

SSKJ²

žrétje -a s (ẹ̄)
1. glagolnik od žreti: žretje detelje / gostija se je spremenila v žretje
2. ekspr. hrana, jed: žretje za svinje / nizko žretja imajo še za dva dni

SSKJ²

žŕka -e ž (r̄)
zool. žarg. ličinka nekaterih dvokrilcev in večine kožekrilcev, ki imajo grizalo; žerka: iz jajčeca izleze žrka; čebelje žrke

SSKJ²

žrmljáti -ám nedov. (á ȃ)
mleti na žrmlje: žrmljati žito

SSKJ²

žŕmlje -melj ž mn. (ȓ)
priprava z dvema kamnoma za ročno mletje žita: mleti na žrmlje / dajati zrnje v žrmlje

SSKJ²

žŕtev -tve ž (ȓ)
1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev
// star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev
2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev
// kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo
♦ šah. črni ne sprejme ponujene žrtve belega kmeta
// kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev
3. kdor je poškodovan, umre
a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev
b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev
4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila
// kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer
5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema
6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev
● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj

SSKJ²

žŕtje -a s (r̄)
1. ekspr. hrana, jed: lev je dvignil glavo od žrtja; žrtje za prašiče / nizko kuhati in peči žrtje za goste
2. glagolnik od žreti: metati levom meso za žrtje / čezmerno žrtje in popivanje / žrtje samega sebe

SSKJ²

žŕtven -a -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na žrtev ali žrtvovanje: žrtvena žival / žrtvena daritev / žrtveni dar
● knjiž., ekspr. v tej aferi je bil on žrtveno jagnje njegovi sodelavci so dopustili, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo

SSKJ²

žrtveník -a m (í)
v različnih religijah mizi podobna priprava za žrtvovanje božanstvu, opravljanje daritev: položiti darove na žrtvenik; odvesti žival k žrtveniku

SSKJ²

žrtveníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žrtvenik: žrtveniški ogenj / žrtveniški svečeniki

SSKJ²

žŕtvin -a -o (ȓ)
pridevnik od žrtev: žrtvino trpljenje

SSKJ²

žrtvoválec -lca [žərtvovau̯ca tudi žərtvovalca] m (ȃ)
v različnih religijah kdor žrtvuje, daruje božanstvu: pred oltarjem zbrani žrtvovalci; svečenik žrtvovalec

SSKJ²

žrtvovánec -nca m (á)
1. v različnih religijah kdor se žrtvuje, daruje božanstvu: v templju so bile zložene lobanje žrtvovancev
2. knjiž. kdor zaradi hotenja drugega umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: žrtvovanci veliki ideji; sprejeti vlogo žrtvovancev

SSKJ²

žrtvovánje -a s (ȃ)
1. v različnih religijah slavnostni obred dajanja žrtev, darov božanstvu: svečenik je opravil žrtvovanje; ob zmagah so prirejali žrtvovanja konj
2. glagolnik od žrtvovati: žrtvovanje božanstvu / na freski je upodobljeno žrtvovanje Ifigenije / žrtvovanje lastnih interesov za višje cilje / njegovo življenje je bilo nesebično žrtvovanje za druge

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žrtvovánost -i ž (á)
stanje žrtvovanega človeka: žrtvovanost vojnih generacij

SSKJ²

žrtvováti -újem nedov. in dov. (á ȗ)
1. v različnih religijah dajati, ponujati žival, človeka božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: žrtvovati Apolonu; pred bitko so žrtvovali bogovom / žrtvovati hčer, sina boginji; žrtvovati jagnje, kozlička / žrtvovati pridelke darovati
2. dajati kaj, odpovedovati se čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: preveč denarja smo žrtvovali, da bi zdaj vse propadlo; veliko je žrtvoval za to, da bi otroci študirali / žrtvovati lastne interese višjim ciljem / za dokončanje naloge je žrtvoval počitnice / ekspr. ali mi lahko žrtvujete pol ure ali ste lahko pol ure z menoj
♦ šah. žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača
3. dopuščati, povzročati, da kdo umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: za zmago so žrtvovali na tisoče vojakov
// ne upoštevati kaj, odpovedovati se čemu, kar se ima glede na kaj za manj pomembno, vredno: pesnik je jasnost verza žrtvoval rimi; resnico so žrtvovali sprotnim koristim
4. ekspr. delati, povzročati, da kdo propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: tej ideji so žrtvovali celo generacijo
● ekspr. v tej aferi so ga žrtvovali dopustili so, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo; ekspr. žrtvovati življenje domovini, za domovino umreti zanjo, zlasti v boju

žrtvováti se

podrejati svoje delovanje, interese čemu, kar se ima za pomembno, vredno:

žrtvovati se za družino, otroke

(biti pripravljen) umreti, izpostaviti se veliki nevarnosti za kaj, kar se ima za pomembno, vredno, navadno v boju: za kritje umika ranjencev se je žrtvovalo nekaj prostovoljcev

šalj.

delati, opravljati kaj neprijetnega, zlasti namesto koga drugega:

žrtvoval se je in namesto njega napisal pismo

kdo se bo žrtvoval in šel v trgovino

žrtvujóč

-a -e:

sporazumeli so se, žrtvujoč pri tem svoje koristi

žrtvujoča se žena

žrtvován

-a -o:

žrtvovani interesi

biti žrtvovan bogovom

žrtvovana žival

ideologiji žrtvovana generacija

SSKJ²

žubòr -ôra m (ȍ ó)
zastar. žuborenje: žubor potoka, vode / žubor šolarjev

SSKJ²

žuborênje -a s (é)
glagolnik od žuboreti: prijetno žuborenje potoka, vodometa / hitro otroško žuborenje

SSKJ²

žuboréti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. dajati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: reka, vodomet žubori; prijetno žuboreti / ekspr., z notranjim predmetom potoček žubori svojo pesem / ob robu vasi žubori izvir
// s prislovnim določilom žuboreč se premikati: rečica žubori po soteski / voda je žuborela v podstavljeno posodo žuboreč padala
2. ekspr. rahlo, lahkotno se slišati: iz radia je žuborela tiha glasba; od vsepovsod je žuborela človeška govorica
3. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ljudje so se sprehajali med stojnicami in žuboreli
// živahno, lahkotno se oglašati: v stari češnji so žuboreli ščinkavci

žuborèč

-éča -e:

voda je žuboreč pljuskala ob breg

sedeti ob žuborečem potoku

SSKJ²

žúganje -a s (ū)
glagolnik od žugati: ustrašiti se žuganja / ostalo je samo pri žuganju

SSKJ²

žúgati -am nedov. (ū)
1. zamahovati z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: jezno, skrivaj mu je žugal / žugati s stisnjenimi pestmi, prstom
2. ekspr. groziti, pretiti: žugal je sestri, da mora oditi od hiše; oče je žugal s kaznijo / plaz žuga podreti hišo

žugáje

govorila je, žugaje s prstom

žugajóč

-a -e:

odšel je, žugajoč nam s pestjo

žugajoč prst

SSKJ²

žúgavec -vca m (ū)
1. ekspr. kdor (rad) žuga, svari: jezni žugavci / ne verjeti žugavcu
2. zastar. kazalec (roke): oče je dvignil žugavec; prijeti kaj s palcem in žugavcem

SSKJ²

žúgniti -em dov. (ú ȗ)
1. zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: skrivaj mu je žugnila / žugniti s prstom
2. star. povedati, reči: nikomur ni žugnil o svoji nameri / niti besede ni žugnil rekel, spregovoril

SSKJ²

žúka -e ž (ū)
bot., navadno v zvezi navadna žuka šibasta obmorska grmičasta rastlina z rumenimi cveti, Spartium junceum: cvetoča navadna žuka

SSKJ²

žukovína -e ž (í)
šibasta obmorska grmičasta rastlina z rumenimi cveti, bot. navadna žuka: vezati trte z žukovino

SSKJ²

žulíti in žúliti -im nedov. (ī ú)
1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti
// s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli
2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico
3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal
4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček
5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh
6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli
● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; pog. žuli se za izpit uči se, študira

žulèč

-éča -e:

žuleči čevlji

SSKJ²

žúlj -a m (ū)
mehur, ki nastane na koži zaradi pritiskanja, drgnjenja, zlasti na rokah, nogah: na dlaneh so se mu naredili žulji; žulj je počil, se predrl; dobiti, imeti žulje; krvav, mehek, voden žulj; žulj na peti
// kožna zadebelina na dlaneh, ki nastane na utrjeni koži zlasti pri fizičnem delu: od žuljev raskave roke / pri grabljenju, veslanju dobiti trde žulje
● ekspr. od samega sedenja bo dobil žulje na zadnjici zelo je len; ekspr. živeti od tujih žuljev od tujega dela; ekspr. svoj kruh si služi s krvavimi žulji s trdim delom
♦ bot. španski žulj bodeča rastlina z razraslim steblom in zlato rumenimi cveti v koških, Scolymus hispanicus

SSKJ²

žúljast -a -o prid. (ū)
ki ima žulje: segel mu je v žuljasto dlan; od dela žuljaste roke

SSKJ²

žúljav -a -o prid. (ú)
ki ima žulje: žuljava dlan, roka

SSKJ²

žuljavína -e ž (í)
zastar. ožuljeno mesto (na koži): žuljavine na nogah, prstih

SSKJ²

žúljavost -i ž (ú)
lastnost, značilnost žuljavega: žuljavost nog, rok

SSKJ²

žúljček -čka m (ū)
manjšalnica od žulj: ti žuljčki se bodo hitro pozdravili
● ekspr. rešiti moramo en sam žuljček problem

SSKJ²

žúpa1 -e ž (ú)
1. zgod. sestavni del staroslovanskih kneževin: staroslovanske župe
2. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje: župa je krčila gozd
3. nekdaj večja organizacijska enota, ki povezuje društva, organizacije: predsednik gasilske župe; sokolska župa / Hubadova pevska župa
4. zastar. župnija: župnik iz bližnje župe

SSKJ²

žúpa2 -e ž (ú)
1. nižje pog. juha: naliti, srebati župo; redka, vroča župa / goveja, krompirjeva župa
● ekspr. ta pa ni po (prežgani) župi priplaval je bister, prebrisan
2. nar. sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja, sadja; mošt

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

župàn1 -ána m (ȁ á)
1. predstojnik občine: sestanek je vodil župan; izvoliti župana; imenovati koga za župana; dolžnosti in pravice župana / celjski, ljubljanski, mariborski, nabrežinski, tolminski župan; celovški, newyorški, pekinški, rimski, tržaški župan / trg je imel dekana in župana; mestni, vaški župan
2. v zvezi veliki župan od 1924 do 1929 predstojnik državne uprave v določeni oblasti: veliki župan mariborske oblasti
♦ zgod. predstojnik župe ali organ zemljiškega gospostva

SSKJ²

župàn2 -ána m (ȁ á)
v nekaterih slovanskih deželah, nekdaj plašču podobno moško vrhnje oblačilo s stoječim ovratnikom in z gubami na hrbtu: volnen, žametast župan

SSKJ²

župánčičevski -a -o prid.(ȃ)
tak kot pri Župančiču: župančičevski ritem; župančičevski zanos

župánčičevsko

prisl.:

izražati se (po) župančičevsko

SSKJ²

župánec -nca m (á)
zastar. krpa, zaplata: prišiti županec na čevelj; usnjen županec

SSKJ²

žúpanica -e ž (ȗ)
pravn., nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno huba:

SSKJ²

županíja -e ž (ȋ)
1. na Hrvaškem in Madžarskem v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom: uprava županije; občine in županije / Železna županija; Istrska, Medžimurska, Šibeniško-kninska županija
// v ogrski monarhiji najvišja upravna enota; komitat: zastopniki županije
2. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja urad župana; županstvo: pred županijo se je zbrala skupina ljudi
3. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje; župa1: županija krči gozd za pašnike

SSKJ²

županíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na županijo: županijsko ozemlje / županijsko uradništvo

SSKJ²

župániti -im nedov. (á ȃ)
v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja biti župan, opravljati županske posle: župani več vasem

SSKJ²

župánja -e ž (ā)
1. predstojnica občine: izvoliti županjo; kabinet županje; kandidatka za županjo / ljubljanska, mariborska županja
2. star. županova žena: vplivna županja
● ekspr. mati županja

SSKJ²

župánji -a -e prid. (ā)
star. županov: županja hči
♦ pravn. županje njive nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno njive

SSKJ²

župánov -a -o prid. (á)
nanašajoč se na župana: županova hči / županova posest / županovo delo

SSKJ²

županovánje -a s (ȃ)
glagolnik od županovati: opustiti, prevzeti županovanje; dolgoletno županovanje

SSKJ²

županováti -újem nedov. (á ȗ)
biti župan, opravljati županske posle: več let je županoval; dobro županovati

SSKJ²

župánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na župane: prevzeti županske posle / županska čast

SSKJ²

župánstvo -a s (ȃ)
1. urad župana: čakati na županstvu; sprejem, srečanje na županstvu; sodelovanje z županstvom; mestna uprava in županstvo / mestno, občinsko županstvo
2. naslov, dejavnost županov: prevzeti županstvo; potegovati se za županstvo

SSKJ²

žúpen -pna -o prid. (ȗ)
župnijski: župna cerkev
♦ rel. župni upravitelj župnijski upravitelj

SSKJ²

žúpica -e ž (ú)
nižje pog. juhica: skuhati župico

SSKJ²

župlján in župljàn -ána m (ȃ; ȁ á)
pripadnik župnije: prizadevni župljani; druženje, srečanje župljanov; prispevki župljanov; župljani in duhovnik

SSKJ²

župljánka -e ž (ȃ)
pripadnica župnije: prizadevne, zveste župljanke; župljanke in župljani

SSKJ²

žúpnica1 -e ž (ȗ)
predstojnica župnije, zlasti protestantske: pogovor z župnico

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žúpnica2 -e ž (ȗ)
pravn., nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno njiva:

SSKJ²

župníja -e ž (ȋ)
najmanjša upravna enota Katoliške cerkve: upravljati, ustanoviti župnijo; v dekaniji je več župnij; majhna, velika župnija; mestne župnije

SSKJ²

župníjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na župnijo: župnijski urad; župnijska cerkev / župnijski pastoralni svet navadno izvoljena skupina faranov, ki pomaga župniku pri izvajanju pastorale in skrbi za župnijo nasploh / župnijska šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje cerkev, navadno župnija
♦ rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo

SSKJ²

župníjstvo -a s (ȋ)
uprava župnije: župnijstvo je dovolilo širitev pokopališča na svojem zemljišču; rimskokatoliško župnijstvo; zastopnik župnijstva

SSKJ²

žúpnik1 -a m (ȗ)
predstojnik župnije: župnik mašuje, pridiga; obred je opravil domači župnik; župnik in kaplan / stolni župnik

SSKJ²

žúpnik2 -a m (ȗ)
1. etn. obredni kruh, pečen za božične praznike: vsak član družine je dobil kos župnika
2. pravn., nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno travnik:

SSKJ²

žúpnikov -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na župnika, duhovnika: župnikova pridiga / župnikov pomočnik

SSKJ²

župnikováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. biti župnik, delovati kot župnik: najprej je župnikoval na Dolenjskem

SSKJ²

župníšče -a s (í)
hiša, namenjena za prebivanje župnika in za župnijski urad: popravljati župnišče; stanovati v župnišču; prostori župnišča; verouk v župnišču

SSKJ²

župníščen -čna -o (ȋ)
pridevnik od župnišče: župniščna veža, vrata

SSKJ²

žúpniški1 -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na župnike: župniško stanovanje / župniška služba

SSKJ²

župníški2 -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na župnišče: župniški vrt / župniška kuharica

SSKJ²

žúpski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na mesto Župa v Srbiji: župske ulice / župski vinogradi / župska vina

SSKJ²

žúr -a m (ȗ) pog.
1. družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v večernem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; zabava: prirediti žur; iti, povabiti na žur; dober, mega žur / študentski žur; organizacija domačega žura domače zabave
2. dogajanje, pri katerem se udeleženci zabavajo: večja kot je dvorana, v kateri didžej nastopa, večji je žur na plesišču; pravi žur / ekspr. ko je direktor ugotovil, kaj se je zgodilo, se je začel žur

SSKJ²

žúranje -a s (ȗ)
glagolnik od žurati: divje nočno žuranje; srednješolsko žuranje za vikend; možnosti, prostor za žuranje

SSKJ²

žúrati -am nedov. (ȗ) pog.
preživljati čas v družbi, navadno v večernem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom: hoditi žurat s prijatelji; žurati do jutra; študirati in žurati

SSKJ²

žúren -rna -o prid. (ū)
zastar. hiter, uren2: žurna hoja

žúrno

prisl.:

žurno delati

SSKJ²

žurêr -ja m (ȇ) pog.
kdor rad preživlja čas v družbi, navadno v poznem večernem ali nočnem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom: neutrudni nočni žurerji; pravi žurer; množica žurerjev

SSKJ²

žurêrka -e ž (ȇ) pog.
ženska, ki rada preživlja čas v družbi, navadno v poznem večernem ali nočnem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom: neumorna, neutrudna žurerka; prava žurerka

SSKJ²

žurêrski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na žurerje ali žuriranje: žurerski podvig; žurerski večer; žurerske navade; žurersko vzdušje; plošča je izrazito žurerska, besedila so pozitivna in vesela

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žuríranje -a s (ȋ)
glagolnik od žurirati: žuriranje pogosto pomeni dva dni zabave, nato pa dva dni spanja; pretiravati z žuriranjem; neprestano žuriranje / naporno nočno žuriranje

SSKJ²

žurírati -am nedov. (ȋ) pog.
preživljati čas v družbi, navadno v večernem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom: večkrat žurira s prijatelji na koncertih, v diskotekah; veliko, preveč žurirati

SSKJ²

žúriti se -im se nedov. (ū)
zastar. hiteti: žuril se je domov / ni se ti treba tako žuriti

SSKJ²

žúrka -e ž (ȗ) pog.
1. družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v večernem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; zabava: žurka se je zavlekla do šeste zjutraj; pospravljati po študentski žurki; novoletna žurka / povabiti na žurko za rojstni dan domačo zabavo
2. dogajanje, pri katerem se udeleženci zabavajo: glasbena skupina zna narediti žurko

SSKJ²

žurnál tudi journal -a [žurnál] m (ȃ)
periodično izhajajoča publikacija s specializirano vsebino; revija: izdajati žurnal / ilustrirani žurnal; modni, ženski žurnal
● zastar. brati novice v žurnalu dnevniku
♦ fin. ameriški žurnal poslovna knjiga, ki v knjigovodstvu združuje dnevnik in glavno knjigo

SSKJ²

žurnalíst -a m (ȋ)
knjiž. časnikar: biti žurnalist pri večerniku; znan žurnalist

SSKJ²

žurnalístičen -čna -o prid. (í)
knjiž. časnikarski: imeti dolgoletno žurnalistično prakso / žurnalistični jezik, stil publicistični jezik, stil

SSKJ²

žurnalístika -e ž (í)
knjiž. časnikarstvo: posvetiti se žurnalistiki

SSKJ²

žurnalístka -e ž (ȋ)
knjiž. časnikarka: zaposlena je kot žurnalistka pri modni reviji

SSKJ²

žurnalístovski -a -o prid. (ȋ)
knjiž. časnikarski: žurnalistovski poklic

SSKJ²

žurnalízem -zma m (ī)
knjiž. časnikarstvo: ukvarjati se z žurnalizmom

SSKJ²

žúžek -žka m (ū)
1. star. hrošč: ptice lovijo muhe in žužke
2. nav. mn. hrošči, ki imajo prednji del glave podaljšan v rilček, zool. rilčkar: žužki v fižolu, moki
3. zool., navadno v zvezi črni žužek majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih, Calandra granaria:

SSKJ²

žužélčen -čna -o prid. (ẹ̑)
zastar. žuželčji: žuželčna jajčeca

SSKJ²

žužélčji -a -e prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na žuželke: žuželčji pik; žuželčja jajčeca; žuželčja krila / žuželčji strup / žuželčji rovi
♦ zool. žuželčja država združba žuželk z oblikovno različnimi osebki, od katerih vsak opravlja določeno delo

SSKJ²

žužélka -e ž (ẹ̑)
majhna žival s členjenim telesom, tremi pari členastih nog in navadno krili, tipalkami: žuželke brenčijo, letajo; škodljive žuželke; ličinke žuželk; piki žuželk; čebele, hrošči in druge žuželke / krilate, nekrilate žuželke; vodne žuželke
♦ zool. žuželke živali s členjenim obročkastim telesom, pokritim s hitinom, Insecta; kljunate žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo, Hemiptera

SSKJ²

žužélkar -ja m (ẹ̑)
knjiž. entomolog: žuželkar ureja svojo zbirko

SSKJ²

žužélkin -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na žuželko: polomljena žuželkina krila / žuželkin strup žuželčji

SSKJ²

žužkocvétka -e ž (ẹ̑)
nav. mn., bot. rastline, ki jih oprašujejo žuželke: vetrocvetke in žužkocvetke

SSKJ²

žužkojéd1 -a m (ẹ̑ ẹ̄)
1. žužkojeda žival: med ptiči so žužkojedi zelo koristni
2. nav. mn., zool. manjši sesalci z ostrimi zobmi, ki se hranijo predvsem z žuželkami, Insectivora: ježi, krti, rovke in drugi žužkojedi

SSKJ²

žužkojéd2 -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
ki se hrani z žuželkami: zrnojede in žužkojede ptice
♦ bot. žužkojeda rastlina mesojeda rastlina

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žužkoslôvec -vca m (ȏ)
knjiž. entomolog: članki žužkoslovcev

SSKJ²

žužkoslôvje -a s (ȏ)
knjiž. entomologija: zanimalo ga je žužkoslovje

SSKJ²

žúžlja -e ž (ȗ)
1. ekspr. kdor (rad) vsebinsko prazno govori: veljal je za žužljo
2. nar. gorenjsko točilnica žganja: pije po vseh žužljah

SSKJ²

žužljánje -a s (ȃ)
glagolnik od žužljati: žužljanje živalic v travi / za vrati se sliši žužljanje otrok

SSKJ²

žužljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.
1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: v hlevu žužljajo brenclji
// dajati tem glasovom podoben glas: vretena so žužljala / potok enolično žužlja
2. nerazločno govoriti: žužljal je nekaj nerazumljivega
// vsebinsko prazno govoriti: na kratko povej, kar misliš, in ne žužljaj toliko

SSKJ²

žúžnja -e ž (ū)
ekspr. kdor nerazločno govori: to žužnjo je težko razumeti
// kdor (rad) vsebinsko prazno govori: težko je poslušati to žužnjo

SSKJ²

žužnjáč -a m (á)
ekspr. kdor (rad) vsebinsko prazno govori: težko posluša tega žužnjača

SSKJ²

žužnjálast -a -o prid. (á)
ekspr. ki nerazločno govori: žužnjalast starec / žužnjalasto govorjenje

SSKJ²

žužnjálo -a s (á)
ekspr. kdor nerazločno govori: on je pravo žužnjalo

SSKJ²

žužnjánje -a s (ȃ)
glagolnik od žužnjati: slišalo se je žužnjanje čebel / žužnjanje otrok

SSKJ²

žužnjáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.
1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: na travniku žužnjajo žuželke
// dajati tem glasovom podoben glas: kolovrat žužnja / voda v potoku žužnja
2. nerazločno govoriti: v sobi so žužnjali otroci
// vsebinsko prazno govoriti: kar naprej je nekaj žužnjal / kaj žužnjaš, tiho bodi

SSKJ²

žužnjàv -áva -o prid. (ȁ á)
ekspr. ki se oglaša z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: žužnjav roj čebel / žužnjavi glasovi

SSKJ²

žvála -e ž (á) nav. mn.
1. železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu; brzda: odpeti žvale; konj je prhal in grizel žvale
2. med. boleča razpoka v ustnem kotu: namazati žvale

SSKJ²

žváliti -im nedov. (á ȃ)
nar. žvečiti, žuliti: žvaliti kruh

SSKJ²

žvárast -a -o prid. (á)
pog. nekvaliteten zaradi veliko maščobe, mren, kit: žvarasta govedina; žvarasto meso

SSKJ²

žvárcet -a m (ā)
gastr. telečja obara z drobtinicami, prepraženimi na maslu: skuhati žvarcet

SSKJ²

žvarovína in žvárovina -e ž (í; á)
pog. nekvalitetno meso z veliko maščobe, mren, kit: samo žvarovino jedo; mesar mu je podtaknil kos žvarovine

SSKJ²

žvéček -čka m (ẹ̑)
z žvečenjem zmehčan kos česa: izpljunil je tobačni žveček; žveček žvečilnega gumija

SSKJ²

žvéčen -čna -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na žvečenje: žvečna sposobnost / zastar. žvečni tobak tobak za žvečenje
♦ anat. žvečne mišice žvečilne mišice

SSKJ²

žvéčenje -a s (ẹ́)
glagolnik od žvečiti: med žvečenjem se hrana premeša s slino; dolgotrajno, temeljito žvečenje; žvečenje krhljev / tobak za žvečenje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žvečílec -lca [žvečilca in žvečiu̯ca] m (ȋ)
kdor žveči: žvečilci žvečilnega gumija / žvečilec tobaka

SSKJ²

žvečílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žvečenje: žvečilni gibi čeljusti / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje; nikotinski žvečilni gumi z zelo majhno vsebnostjo nikotina kot nadomestek za cigarete pri odvajanju od kajenja; žvečilni tobak tobak za žvečenje
♦ anat. žvečilne mišice mišice, ki premikajo spodnjo čeljust

SSKJ²

žvečílka -e ž (ȋ) pog.
oslajena raztegljiva snov za žvečenje; žvečilni gumi: letno proizvedejo okoli 5000 ton žvečilk različnih oblik, barv in okusov; odstranjevanje ostankov žvečilk; škatlica, zavojček žvečilk / nikotinska žvečilka žvečilka z zelo majhno vsebnostjo nikotina kot nadomestek za cigarete pri odvajanju od kajenja

SSKJ²

žvečílni -ega m (ȋ)
žvečilni gumi: žvečilni brez sladkorja; zavitek žvečilnih; bonboni, čokolada in žvečilni

SSKJ²

žvečílo -a s (í)
1. kar se žveči: izpljuniti žvečilo
2. organ za žvečenje: zobje in druga žvečila

SSKJ²

žvéčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄)
1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel
// imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin
// ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico
2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval
● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil

žvečèč

-éča -e:

žvečeč drobiti grižljaj

SSKJ²

žvéčka -e ž (ẹ̑)
pog. žvečilni gumi: delil je otrokom žvečke

SSKJ²

žvečljív -a -o prid. (ī í)
ki se da žvečiti: mehke žvečljive karamele; žvečljive igrače / žvečljive tablete

SSKJ²

žvégla -e ž (ẹ̑)
1. etn. ljudsko glasbilo iz slivovega lesa, podobno flavti: izdelovati žvegle; ljudski godec z žveglo
2. nar. piščal: igrati na žveglo; pastirska žvegla

SSKJ²

žvegláč -a m (á)
nar. kdor igra na piščal: poslušati žveglača

SSKJ²

žvéglarica -e ž (ẹ̑)
nar. ženska, ki igra na piščal: žveglarica je nehala igrati

SSKJ²

žvegláti -ám tudi žvéglati -am nedov. (á ȃ; ẹ̑)
1. etn. igrati na žveglo: en godec je žveglal na žveglo, drugi pa igral na harmoniko
2. nar. igrati na piščal: deček je žveglal in pel

SSKJ²

žvéglica -e ž (ẹ̑)
nar. piščal: dečki si delajo žveglice; bezgova, vrbova žveglica

SSKJ²

žvekálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na žvečenje: žvekalna sposobnost zobovja / žvekalni organ organ za žvečenje, drobljenje hrane
♦ anat. žvekalne mišice žvečilne mišice

SSKJ²

žvekálka -e [žvekalka tudi žvekau̯ka] ž (ȃ)
anat. žvečilna mišica: žvekalke in obrazne mišice

SSKJ²

žvekálnik -a [tudi žvekau̯nik] m (ȃ)
zool. prebavni organ navadno s hitinasto prevleko, v katerem se hrana drobi: žvekalnik kot del prebavnega sistema pri rakih

SSKJ²

žvekánje -a s (ȃ)
glagolnik od žvekati: žvekanje utrjuje zobovje

SSKJ²

žvekáti -ám nedov. (á ȃ)
1. žvečiti: žvekal je skorjico kruha / žvekati tobak / žvekati slamico gristi, grizljati
2. nar. cmokati, čofotati: voda mu je žvekala v čevljih; razmočena zemlja je žvekala pod nogami

žvekajóč

-a -e:

žvekajoča zemlja

SSKJ²

žvenčáti -ím nedov., žvénči in žvênči; žvénčal in žvênčal (á í)
zastar. zvenčati: orožje žvenči

SSKJ²

žvènk1 žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é)
1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela
// žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev
2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka
● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žvènk2 medm. (ȅ)
posnema oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: žvenk, je zažvenketala razbita šipa

SSKJ²

žvénkati -am in žvênkati -am in žvenkáti -ám nedov. (ẹ̑; ȇ; á ȃ)
dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe žvenkajo ob sunkih vetra / ekspr. drobiž je žvenkal v skrinjico žvenketaje padal

SSKJ²

žvénkelj -klja m (ẹ́)
nar. kembelj: zaslišati udarce žvenklja

SSKJ²

žvenkèt -éta m (ȅ ẹ́)
oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarec se je z žvenketom razbil; žvenket razbitega stekla
// žvenketanje: iz sobe se je slišal žvenket kozarcev in pribora; v noč se je razlegal žvenket orožja in topot konj

SSKJ²

žvenketánje -a s (ȃ)
glagolnik od žvenketati: poslušati žvenketanje kovancev, kozarcev

SSKJ²

žvenketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́)
dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose so žvenketale; prazne steklenice so ob tresljajih žvenketale; streljali so, da so žvenketale šipe v oknih / koščki ledu so žvenketali po skalah žvenketajoč padali
// povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali
● ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojno

žvenketáje

kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo

žvenketajóč

-a -e:

kovanci so žvenketajoč padli na tla

roko je imela polno žvenketajočih zapestnic

SSKJ²

žvenkljánje -a s (ȃ)
glagolnik od žvenkljati: slišali so žvenkljanje orožja / žvenkljanje kravjih zvoncev zvončkljanje
● ekspr. žvenkljanje z besedami izbrano, a vsebinsko prazno govorjenje

SSKJ²

žvenkljáti -ám nedov. (á ȃ)
na rahlo žvenketati: drobiž mu je pri hoji žvenkljal v žepu / kraguljčki so veselo žvenkljali zvončkljali

žvenkljajóč

-a -e:

žvenkljajoči kovanci

SSKJ²

žvénkniti -em in žvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so žvenknile zaradi sunka
// povzročiti oster, višji glas zlasti z udarcem, trkom s čim: žvenknil je z ostrogami / ekspr. žvenknila sta s kozarci trčila

SSKJ²

žveplálnica -e [tudi žveplau̯nica] ž (ȃ)
agr. prostor za žveplanje: žveplalnica za hmelj

SSKJ²

žveplálnik -a [tudi žveplau̯nik] m (ȃ)
agr. priprava ali stroj za prašenje vinske trte z žveplom v prahu: uporabljati žveplalnik / motorni, ročni žveplalnik

SSKJ²

žveplánje -a s (ȃ)
glagolnik od žveplati: žveplanje trt; škropljenje in žveplanje / žveplanje sodov / žveplanje vina

SSKJ²

žveplár -ja m (á)
delavec v proizvodnji žvepla: delo žveplarjev

SSKJ²

žvêplast -a -o prid. (é)
nanašajoč se na žveplo: žveplast zrak / žveplast smrad
♦ kem. žveplasta kislina kislina s štirivalentnim žveplom

SSKJ²

žvepláti -ám nedov. (á ȃ) agr.
1. škropiti, posipavati s sredstvi, ki vsebujejo žveplo: žveplati vinsko trto; žveplati proti pepelasti plesni
2. razkuževati z žveplovim dimom: žveplati klet, sode / žveplati fige, slive; žveplati hmelj, tobak
3. navadno v zvezi žveplati vino z dodajanjem spojin štirivalentnega žvepla delati, da je vino obstojno in ohrani sortne značilnosti: žveplati bela vina

žveplán

-a -o:

žveplani sodi

vino je preveč žveplano

SSKJ²

žvêplec -a [žvepləc] m (ē)
kem., v zvezi ogljikov žveplec spojina ogljika in žvepla; ogljikov sulfid: razkužiti z ogljikovim žveplecem

SSKJ²

žveplén -a -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na žveplo: žvepleni prah; žveplene pare / žvepleno škropivo / žveplene toplice / žvepleni dež dež z žveplenimi snovmi / žveplena barva živo rumena barva
♦ farm. žvepleni puder puder, ki vsebuje žveplov cvet in se uporablja pri kožnih izpuščajih; žvepleno milo milo, ki vsebuje žveplo v prahu in se uporablja pri kožnih boleznih; kem. žvepleni cvet s sublimacijo dobljeno žveplo v prahu; žveplena kislina žveplova kislina; min. žvepleni cvet žveplov cvet

žvepléno

prisl.:

bluza žvepleno rumene barve

SSKJ²

žvepleníca -e ž (í) star.
1. voda, ki vsebuje žveplov vodik: kopati se v žveplenici
// izvir take vode: ob žveplenicah se je razvilo zdravilišče
2. žveplenka: z žveplenico si prižigati cigareto

SSKJ²

žveplenjáča -e ž (á)
bot., v zvezi navadna žveplenjača strupena goba z žvepleno rumenim klobukom in dolgim rumenim betom, Hypholoma fasciculare:

SSKJ²

žveplénka -e ž (ẹ́)
1. nekdaj vžigalica, ki ima v vnetljivi glavici žveplo: krošnjar je prodajal trakove, šivanke in žveplenke
2. pog. vžigalica sploh: škatlica žveplenk

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žveplíti -ím nedov. (ī í)
agr. žveplati: žvepliti trto / žvepliti klet, sode

SSKJ²

žvêplo -a s (é)
krhka nekovina živo rumene barve, ki gori z modrim plamenom: pridobivanje žvepla; vonj po gorečem žveplu / žveplo v prahu
● ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami
♦ min. amorfno, kristalno žveplo; samorodno žveplo

SSKJ²

žvêplov -a -o prid. (é)
nanašajoč se na žveplo: žveplov prah; žveplove pare / žveplove spojine
♦ agr. žveplov trak trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; kem. žveplov dioksid brezbarven plin z ostrim vonjem, ki nastaja pri gorenju žvepla na zraku; žveplova kislina brezbarvna oljnata tekočina, ki je osnovna surovina v kemični industriji; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic

SSKJ²

žveplovodík -a m (ȋ)
spojina žvepla in vodika z vonjem po gnilih jajcih, kem. vodikov sulfid: meriti količino žveplovodika v zraku; vonj po žveplovodiku

SSKJ²

žveplovodíkov -a -o prid. (ȋ)
kem., v zvezi žveplovodikova kislina vodna raztopina vodikovega sulfida:

SSKJ²

žvérca -e ž (ẹ̑)
1. ekspr. zelo živahen, nemiren človek, zlasti otrok: ta žverca je le težko pri miru; bil je majhen in suh, prava žverca / kot psovka kdo te bo poslušal, žverca sitna
2. nar. gorenjsko gošča, ostanki v pipi: postrgati žverco iz pipe / tobakova žverca

SSKJ²

žvirca gl. žverca

SSKJ²

žvížg -a m (ȋ)
visok, oster glas: zaslišati žvižg; predirljiv, tih žvižg / žvižgi granat; žvižgi vlakov / gamsov žvižg / glasni žvižgi občinstva

SSKJ²

žvížga -e ž (ȋ)
1. ekspr. piščalka: zaslišal se je brlizg policistove žvižge
2. star. žvižganje: iz hleva se je slišala hlapčeva žvižga / ustnice so se mu zaokrožile na žvižgo

SSKJ²

žvižgáč -a m (á)
1. kdor žvižga: žvižgače težko posluša; predirljivi žvižgi objestnih žvižgačev
2. član določene organizacije, navadno zaposleni ali nekdanji zaposleni, ki razkrije nezakonito ravnanje drugih članov: najeti žvižgača; žvižgači v stranki; zaščita žvižgačev / žvižgača so premestili na nižje delovno mesto in mu znižali plačo
♦ zool. pritlikavi ali mali žvižgač majhen sivo rjav stepski zajec z belo obrobljenimi ušesi, Ochotona pusilla

SSKJ²

žvižgálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na žvižganje: žvižgalna tehnika / ekspr. razočarana publika se je oglasila s pravim žvižgalnim koncertom

SSKJ²

žvížganje -a s (í)
glagolnik od žvižgati: zaslišalo se je žvižganje / žvižganje lokomotiv / ptičje žvižganje / žvižganje krogel; žvižganje vetra / žvižganje nezadovoljnih gledalcev

SSKJ²

žvížgati -am nedov. (í)
1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročati visoke, ostre glasove: naučil se je žvižgati; šel je po cesti in žvižgal; tiho, veselo žvižgati / žvižgati znano pesem / žvižgati na piščalko; žvižgati skozi prste
2. z žvižganjem dajati znamenja: žvižgati prijatelju, psu; sošolec žvižga pod oknom / žvižgati za dekleti
3. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka žvižga; brezoseb. v sapniku mu je žvižgalo piskalo
// oglašati se s takimi glasovi: gamsi žvižgajo; v grmovju je žvižgal kos
4. ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: ostra burja je žvižgala okoli vogalov; zunaj žvižga veter / bič je žvižgal skozi zrak; krogle so žvižgale nad njihovimi glavami
// povzročati žvižganju podobne glasove: žvižgati s šibo po zraku
5. ekspr. z žvižganjem izražati nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo: gledalci so začeli žvižgati; žvižgati govorniku
● ekspr. tako boste plesali, kot bom jaz žvižgal tako boste delali, ravnali, kot bom jaz hotel; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno; ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat (in ribam gost) je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat (in ribam gost) bi umrli, se ubili; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni

žvížgati se

pog., s smiselnim osebkom v dajalniku

(ne) biti mar:

služba se mu žvižga

žvižga se mu, kaj bodo rekli

žvižgáje

granate so žvižgaje udarjale v zemljo

žvižgajóč

-a -e:

šel je naprej, žvižgajoč svojo pesem

žvižgajoči udarci bičev

SSKJ²

žvižgàv -áva -o tudi žvížgav -a -o prid. (ȁ á; í)
podoben žvižganju, žvižgom: zakričati z žvižgavim glasom

SSKJ²

žvížgavec -vca m (í)
1. kdor žvižga: zbudil me je preglasen žvižgavec
// ekspr. ptič, ki žvižga: psi lajajo nad žvižgavci; zunaj so se oglašali kosi žvižgavci
2. nar. zelo kislo, slabo vino: sedeli so pri steklenici rdečega žvižgavca

SSKJ²

žvížgavka -e ž (í)
1. ženska, ki žvižga: glasen žvižg male žvižgavke
2. zool., v zvezi navadna žvižgavka raca z rdeče rjavo glavo in svetlo temensko progo, Anas penelope:

SSKJ²

žvižgljáti -ám nedov. (á ȃ)
(na rahlo) žvižgati, požvižgavati: žvižgljati pesmico / v grmovju žvižglja kos

SSKJ²

žvížgniti -em dov. (í ȋ)
1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visok, oster glas: nekdo je žvižgnil; zategnjeno žvižgniti
2. ekspr. dati žvižgu podoben glas: zunaj je žvižgnil veter / krogla mu je žvižgnila mimo glave

SSKJ²

žvókno -a s (ọ́)
nar. zahodno odprtina pred kuriščem kmečke peči: lonce so z burklami potiskali skozi žvokno v peč

SSKJ²

žvrgljáti -ám nedov. (á ȃ)
star. žgoleti: ptiči so žvrgljali na strehi / deklici sta veselo žvrgljali

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

žvrgolênje -a s (é)
glagolnik od žvrgoleti: poslušati ptičje žvrgolenje / veselo dekličino žvrgolenje

SSKJ²

žvrgoléti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. oglašati se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: v parku so žvrgoleli ptiči; veselo žvrgoleti / slavec, ščinkavec, škrjanec žvrgoli / preh., ekspr. ptica žvrgoli svojo pesem poje
2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: čakajoč nanj, je ves čas žvrgolela / njen smeh je nagajivo žvrgolel / večkrat je morala žvrgoleti to težko arijo peti

žvrgolé

žvrgole se škrjanec dviga proti nebu

žvrgolèč

-éča -e:

žvrgoleč škrjanec

žvrgoleče govorjenje

SSKJ²

žvrgolévati -am nedov. (ẹ́)
star. žvrgoleti: škrjanec žvrgoleva nad poljem

SSKJ²

žvrgolévček -čka m (ẹ̑)
ekspr. otrok, ki s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govori, pripoveduje: vprašal je, če je veseli žvrgolevček njen otrok

SSKJ²

žvŕkati -am nedov. (ŕ ȓ)
ekspr. dajati kratke, svetle glasove pri premikanju česa redkega, tekočega: pod nogami je žvrkalo blato; brezoseb. v čevljih mi žvrka

SSKJ²

žvŕkelj -klja m (ŕ)
zastar. žvrklja: mešati z žvrkljem

SSKJ²

žvŕklja -e ž (ȓ)
1. lesena priprava z odebeljenim nazobčanim koncem zlasti za pripravljanje tekočega testa: z žvrkljo narediti testo za palačinke; kuhalnice in žvrklje
2. bot. pelinu podoben enoletni plevel, katerega cvetni prah je zelo alergogen; ambrozija: žvrklja se razrašča ob cestah, smetiščih, železnicah, poteh, rekah / pelinolistna žvrklja

SSKJ²

žvrkljánje -a s (ȃ)
glagolnik od žvrkljati: žvrkljanje jajc

SSKJ²

žvrkljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. s sukanjem žvrklje v dlaneh sem in tja mešati, da se delci tekoče snovi enakomerno porazdelijo ali da snov naraste: žvrkljati jajca; žvrkljati mleko s sladkorjem
2. nepreh. dajati kratke, svetle glasove pri premikanju česa redkega, tekočega: voda v koritu je enakomerno žvrkljala; brezoseb. v škornjih mu je kar žvrkljalo

« Prejšnja
1
...
4881
4882
4883
4884
Naslednja »

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

postrelíti -ím dov., postréli in postrêli; postrélil (ī í)
1. drugega za drugim ustreliti: vse ujetnike so postrelili
2. s streljanjem porabiti: postrelil je vse naboje, ustrelil pa nič
● ekspr. v četrt ure so postrelili ves film posneli, porabili

SSKJ²

postréljati in postreljáti -am, tudi postréljati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́)
postreliti: vse begunce so postreljali / streljal je tako dolgo, da je postreljal vse naboje

SSKJ²

postréšček tudi postréžček -čka m (ẹ̑)
kdor se poklicno ukvarja s prenašanjem prtljage: postrešček ji je odnesel dva težka kovčka na vlak; najeti, naročiti postreščka

SSKJ²

postrézati -am nedov. (ẹ̄)
zastar. streči: postrezati z najboljšim vinom / postrezat jim je hodila stara ženica

SSKJ²

postrézen -zna -o prid. (ẹ̑)
namenjen za postrežbo: natakar je na postreznem pladnju ponujal pijačo; krožnike je odložila na postrezno mizo

SSKJ²

postréžba -e ž (ẹ̑)
prinašanje hrane, pijače, navadno gostu: počasna, slaba, spretna, točna postrežba; njeno delo je bilo kuhinja in postrežba; s postrežbo v hotelu je bila zadovoljna
// dajanje, izročanje zahtevanega, zaželenega blaga: postrežba v trgovini bi morala biti hitrejša; v tem lokalu je kulturna postrežba
// star. nega, oskrba: v domu za ostarele ima boljšo postrežbo kot doma; bolniška postrežba

SSKJ²

postrežček gl. postrešček

SSKJ²

postréžen1 -žna -o prid. (ẹ̑)
namenjen za postrežbo: postrežna miza

SSKJ²

postréžen2 -žna -o prid. (ẹ̄)
star. ustrežljiv, uslužen: poslovili smo se od prijaznih in postrežnih ljudi; natakar je bil zelo postrežen

SSKJ²

postrežljív -a -o prid. (ī í)
star. ustrežljiv, uslužen: hiter in postrežljiv natakar; kuharica je bila zelo postrežljiva in je skuhala, kar so si gostje zaželeli

SSKJ²

postrežljívost -i ž (í)
star. ustrežljivost, uslužnost: njegova prijaznost in postrežljivost sta bili znani daleč naokrog / to je pripovedoval iz same postrežljivosti

SSKJ²

postréžnica -e ž (ẹ̑)
1. ženska, ki občasno pomaga pri gospodinjskih delih: postrežnica je pomivala okna; ob sobotah je prihajala postrežnica
2. star. služabnica, zlasti za osebno strežbo; strežnica: gospa je vzela postrežnico s seboj na potovanje
3. star. (bolniška) strežnica: v bolnišnici potrebujejo nekaj novih postrežnic

SSKJ²

postréžnik -a m (ẹ̑) star.
1. služabnik, zlasti za osebno strežbo; strežnik: postrežnik mu je prinesel zajtrk v sobo
2. (bolniški) strežnik: postrežniki so prinesli bolnikom kosilo

SSKJ²

postrežnína -e ž (ī)
manjša vsota denarja, ki se zaračuna za postrežbo: v tej restavraciji se plača tudi postrežnina; desetodstotna postrežnina
// napitnina: dal mu je majhno postrežnino

SSKJ²

postŕgati -am tudi -stŕžem dov. (ŕ r̄)
s strganjem odstraniti: postrgal je omet z zidu; postrgati smetano iz lončka, žlindro iz pipe / ekspr. končno so postrgali smeti s ceste pometli, počistili
// s strganjem izprazniti: postrgati lonček, skledo / dobro postrgati s krožnika
● ekspr. postrgala mu je korenček: šlik, šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izrazila škodoželjnost; ekspr. potrebni denar so postrgali iz vseh fondov vzeli, pobrali; ekspr. veja ga je postrgala po obrazu podrgnila, popraskala
♦ med. postrgati maternico odstraniti maternično sluznico

postŕgan

-a -o:

postrgan lonec

postrgani ostanki

SSKJ²

postríči -strížem dov., postrízi postrízite; postrígel postrígla (í)
s skrajšanjem las oblikovati frizuro: vedno jo postriže frizerka; lepo, pravilno postriči; moram se postriči / dolge lase je postrigla ostrigla
// nav. ekspr. s škarjami porezati, odrezati: postriči drevesne poganjke / postriči kokošim peruti
● postriči na balin do golega; postriči se na krtačo ostriči lase zelo na kratko, tako da stojijo pokonci; pog. postriči komu peruti omejiti, onemogočiti mu dejavnost, svobodo; ekspr. konj je postrigel z uhlji, ušesi napravil z njimi gib naprej in nazaj

postrížen

-a -o:

moderno postrižen

SSKJ²

postròj -ôja m (ȍ ó)
1. teh. več strojev in naprav skupaj, ki sestavljajo funkcionalno celoto: spremljati delovni proces v postroju
2. voj. razporeditev manjših taktičnih enot, prilagojenih za določene naloge: pohodni, strelski postroj

SSKJ²

postrojênje -a s (é)
1. teh. strojne naprave, ki so med delovanjem povezane s tekočinskimi in energijskimi tokovi: zgraditi postrojenje za izkoriščanje odpadnega materiala; vrednost vgrajenih postrojenj
2. star. postava1, sestava: moštvi sta nastopili v enakem postrojenju kot na prejšnji tekmi

SSKJ²

postrojíti -ím dov., postrójil (ī í)
voj. urediti, postaviti v postroj: postrojiti četo za odhod; postrojili so se z opremo in orožjem
// publ. postaviti v vrsto: postrojiti brigadirje; obsojence so postrojili k zidu

postrojèn

-êna -o:

bataljon je moral biti postrojen v nekaj minutah

postrojena četa

SSKJ²

postróžiti -im, tudi postrožíti in postróžiti -im dov. (ọ̄ ọ̑; ī ọ̄ ọ̑)
narediti (bolj) strogo: postrožiti kazen, kontrolo, kriterije / postrožiti pogoje za sprejem

Število zadetkov: 97669

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Jezikovna	3720	3720
Oddajte vprašanje
Terminološka	624	624
Oddajte vprašanje

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Jezikovna	3720	3720
Oddajte vprašanje
Terminološka	624	624
Oddajte vprašanje

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja